Jedro

Kadar kot dediči preživljalca nastopajo zakonec in potomci, ki so bili pozvani k dedovanju, pride do prenosa pogodbenih obveznosti nanje po samem zakonu, čim izrazijo, da na prevzem pogodbenih obveznosti pristajajo. Zakon za privolitev teh dedičev ne zahteva posebne obličnosti, zato je privolitev k prevzemu obveznosti preživljalca lahko dana izrecno ali s konkludentnim ravnanjem. Za prevzem obveznosti ni potrebno nikakršno nadaljnje formalno dejanje preživljanca ali dedičev preživljalca.

Zaradi kasnejše smrti preživljalca ne prenehajo njegove obveznosti, nastale na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, temveč celotno pravno razmerje obstaja še naprej in se z dedovanjem prenese na preživljalčeve dediče. Za prenos ni potrebno preživljančevo soglasje, ker zakon izhaja iz domneve, da je ohranitev pogodbe v veljavi v njegovem interesu in da bo pogodba še naprej izvrševana, kot se glasi in kot je bila s strani pokojnega preživljalca, saj kot prevzemniki obveznosti preživljanja nastopajo njegovi bližnji (zakonec in potomci oziroma posvojenci).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo zahtevek na ugotovitev, da ½ solastniški deleži na nepremičninah z ID znaki: ... (v nadaljevanju spornih nepremičninah), ki so v zemljiški knjigi vknjiženi v korist pokojne A. A., ne spadajo v zapuščino po A. A. (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev solastninske pravice tožnice v obsegu ½ idealnih deležev na istih nepremičninah (II. točka izreka), ugodilo pa je zahtevku, da je toženka kot dedinja po pokojni A. A. dolžna tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za prenos ½ solastniških deležev na vseh spornih nepremičninah, s katerim bo izrecno in nepogojno dovolila vknjižbo tožnice kot solastnice predmetnih nepremičnin do idealnega deleža ½, sicer bo tako listino nadomestila sodba (III. točka izreka). Sklenilo je še, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške pravdnega postopka v višini 2.056,65 EUR (IV. točka izreka).

2. Proti sodbi se v ugodilnem delu in odločitvi o stroških (III. in IV. točka izreka) pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je napačna presoja sodišča, da za privolitev dediča preživljalca k prevzemu obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni potrebna nikakršna obličnost. Kadar zakonodajalec za sklenitev določene pogodbe zahteva posebno obličnost, velja enaka zahteva tudi za kasnejše spremembe pogodbe. Privolitev dediča v izpolnjevanje pogodbe bi morala biti dana v enaki obliki, kot je določena za osnovno pogodbo. Namen strožje obličnosti pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju je v varstvu starejših oseb pred nepremišljeno odtujitvijo nepremičnin. Poleg tega je namen tudi v zaščiti dedičev preživljanca, saj bi sicer lahko vsak trdil, da je po smrti preživljalca prevzel pogodbo in tako oškodoval dediče preživljanca. Stališče sodišča, da je privolitev v obliki notarskega zapisa treba dati zgolj v primeru, ko stranki že v pogodbi o dosmrtnem preživljanju določita prevzemnika obveznosti preživljalca v primeru njegove smrti, sicer pa ne, je nelogično in arbitrarno. Nesporno je, da tožnica privolitve ni podala v zahtevani obliki. Če za zahtevo po strogi obličnosti privolitve ni vedela, to ne more vplivati na presojo veljavnosti pogodbe. Zaradi izostanka privolitve je prišlo do razveze pogodbe po samem zakonu. Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, ne velja in ne more konvalidirati, čeprav bi bila v celoti izvršena. Dogovor med dedinjama po J. M. pomeni ureditev njunih medsebojnih razmerij in se ne nanaša na A. A., ki pri njem ni sodelovala. Da privolitve tožnice v prevzem obveznosti ni bilo, je vedela tudi A. A., ki je 6. 11. 2004 glede istih nepremičnin sestavila lastnoročno oporoko. Skrb tožnice za A. A. ne more imeti stvarnopravnih učinkov, saj takšne volje A. A. nikoli ni izrazila in ni izdala novega zemljiškoknjižnega dovolila v njeno korist. Nadalje ne drži, da bi bila toženki šele ob smrti preživljanke dana možnost terjati izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Zastaralni rok je pričel teči ob smrti J. M. in je do vložitve tožbe že potekel. Poleg tega ni podana ustrezna pasivna legitimacija, saj je tožeča stranka tožbo vložila v času, ko je obstajala skupnost dedičev po A. A. in je bila zato tožena napačna stranka. Nadalje je sodišče navedlo, da skrb tožnice za preživljanko izhaja iz listin, pri čemer ni pojasnilo, iz katerih listin. Iz listin to ne izhaja. Sodišče je zavrnilo zaslišanje toženke in ji obenem očitalo, da neizpolnjevanja obveznosti s strani tožnice ni uspela dokazati. Ugovor neizpolnjevanja obveznosti ni bil pavšalen, temveč dovolj konkretiziran, da bi ga sodišče moralo obravnavati. Poleg tega je sodišče zavrnilo vpogled v zapuščinski spis, češ da slednje za predmetni postopek ni relevantno, nato pa se v obrazložitvi sklicevalo na listine iz tega spisa, ki jih stranki nista predložili. Predlaga spremembo sodbe, podredno razveljavitev sodbe.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podlaga tožbenega zahtevka je Izročilna pogodba in pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 9. 8. 1988 sklenila J. M., pokojni mož tožnice, kot preživljalec, in A. A. kot preživljanka. Na podlagi izročilne pogodbe je A. A. J. M. takoj prenesla v last in posest ½ solastniškega deleža na spornih nepremičninah, preostali solastniški delež do ½ pa je bil predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pri čemer se je v zameno za obveznost preživljanja A. A. zavezala ½ solastniški delež na spornih nepremičninah prepustiti preživljalcu J. M. v last in posest po svoji smrti.

6. Tožnica je zatrjevala, da je po smrti svojega moža sama prevzela preživljanje A. A. in tako pridobila solastniški delež do ½ spornih nepremičnin na podlagi izpolnjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Od toženke, ki je ½ solastniški delež na nepremičninah podedovala po A. A., je zahtevala izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vpis svoje solastninske pravice v zemljiško knjigo. Toženka je navedbe tožnice o preživljanju A. A. prerekala, predvsem je menila, da bi morala tožnica podati privolitev k prevzemu pogodbenih obveznosti v obliki notarskega zapisa, kot to velja za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, oziroma da bi morali tožnica in A. A. spremembo pogodbe skleniti v enaki obličnosti, kot se zahteva za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, tj. v obliki notarskega zapisa.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da za privolitev dediča preživljalca v prevzem obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni potrebna posebna obličnost. Ugotovilo je, da je tožnica obveznost preživljanja dejansko izvrševala, zato je ugodilo zahtevku na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice tožnice pri spornih nepremičninah.

8. Obligacijski zakonik(1) v 1060. členu določa, da se določila OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Glede na to, da je bila pogodba sklenjena 9. 8. 1988, pravno podlago za odločanje v obravnavani zadevi predstavljajo določila Zakona o dedovanju,(2) ki je pogodbo o dosmrtnem preživljanju urejal v 117. - 122. členu. 122. člen ZD je določal, da v primeru preživljalčeve smrti njegove obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju preidejo na njegovega zakonca in na tiste potomce ali posvojence, ki so poklicani k dedovanju, če ti v to privolijo. Kadar torej kot dediči preživljalca nastopajo zakonec in potomci, ki so bili pozvani k dedovanju, pride do prenosa pogodbenih obveznosti nanje po samem zakonu, čim izrazijo, da na prevzem pogodbenih obveznosti pristajajo. Zakon za privolitev teh dedičev ne zahteva posebne obličnosti, zato je privolitev k prevzemu obveznosti preživljalca lahko dana izrecno ali s konkludentnim ravnanjem. Za prevzem obveznosti ni potrebno nikakršno nadaljnje formalno dejanje preživljanca ali dedičev preživljalca.(3) Pritožnica tako zmotno meni, da bi morala tožnica privolitev v prevzem obveznosti dati v obliki notarskega zapisa oziroma v tej obliki skleniti novo pogodbo s pokojno A. A. 9. Strožja obličnost za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju je res predpisana v interesu pogodbenih strank, in sicer predvsem zaradi varstva preživljanca pred nepremišljenim odsvajanjem nepremičnin, a je ta namen izčrpan s sklenitvijo same pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj tedaj preživljanec sprejme zavezo, da s svojo smrtjo prenaša na preživljalca določene stvari ali pravice. Zaradi kasnejše smrti preživljalca ne prenehajo njegove obveznosti, nastale na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, temveč celotno pravno razmerje obstaja še naprej in se z dedovanjem prenese na preživljalčeve dediče. Za prenos ni potrebno preživljančevo soglasje, ker zakon izhaja iz domneve, da je ohranitev pogodbe v veljavi v njegovem interesu in da bo pogodba še naprej izvrševana, kot se glasi in kot je bila s strani pokojnega preživljalca, saj kot prevzemniki obveznosti preživljanja nastopajo njegovi bližnji (zakonec in potomci oziroma posvojenci).(4) Interesi preživljanca so zavarovani tako, da lahko vselej zahteva razvezo pogodbe pod pogoji, pod katerimi je sicer mogoče zahtevati razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju (120. člen ZD). Privolitev dedičev v prevzem obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pa se zahteva zato, ker bodo dediči kot novi preživljalci dolžni preživljati drugega pogodbenika ne glede na vrednost podedovanega premoženja in premoženja, ki je bilo predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju in ga bodo prejeli s smrtjo preživljanca.(5)

10. Določba 122. člena ZD določa krog dedičev preživljalca, na katere se pogodba o dosmrtnem preživljanju ob njihovi privolitvi prenese po samem zakonu. Toda ta določba je dispozitivna, kar pomeni, da lahko stranki že v sami pogodbi določita osebo, na katero naj se v primeru preživljalčeve smrti prenese pogodbeno razmerje. Gre za pogodbeni prenos preživljalčevih obveznosti in ne za dedovanje preživljalčevih pravic in obveznosti po 122. členu ZD.

11. Pritožnica zmotno meni, da v obravnavani zadevi ni podana njena pasivna legitimacija. Pritožbeno sodišče poudarja, da za sojenje ni odločilno dejansko stanje ob vložitvi tožbe, temveč ob zaključku glavne obravnave. Ker je bilo tekom postopka na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju ugotovljeno, da je dedinja A. A. zgolj toženka (iz tega razloga je tožnica tožbo zoper preostale potencialne dediče umaknila), je njena pasivna legitimacija podana.

12. Pritožnica nepravilno navaja, da ni zgolj pavšalno prerekala tožničinih navedb o preživljanju A. A. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da toženka ni navedla nobenih konkretnih okoliščin ali dokazil, ki bi izpodbijali tožničine navedbe, da je po smrti moža prevzela obveznost preživljanja A. A. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugovor kljub temu obravnavalo in presojalo, ali predložene listine potrjujejo navedbe tožnice o preživljanju A. A. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pavšalno navedlo, da tožničino izpolnjevanje pogodbenih obveznosti izhaja iz listin, ne da bi pojasnilo, iz katerih konkretnih listin naj bi izhajalo. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno pojasnilo, da izvrševanje obveznosti preživljanja izhaja iz Dogovora o zagotavljanju institucionalnega varstva s 3. 12. 2009, sklenjenega med tožnico, A. A. in Domom starejših občanov ... (priloga A 29), potrdila Doma starejših občanov ... o plačilu za domsko oskrbo, iz katerega izhaja, da je tožnica v času od 3. 12. 2009 do 20. 3. 2011 plačala 2/3 stroškov oskrbovalnine A. A. v skupnem znesku 9.443,80 EUR (priloga A 32), kot tudi iz dopisa CSD z 8. 1. 2013 (priloga A 31). Ugotovilo je tudi, da je iz Pogodbe o prodaji in uskladitvi medsebojnih razmerij (priloga A 28) razvidno, da je bilo med dedinjama po pokojnem preživljalcu J. M., tožnico in M. M. dogovorjeno, da bo obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju prevzela zgolj tožnica.

13. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog z zaslišanjem toženke utemeljeno zavrnilo, saj toženka dokaznega predloga ni substancirala, poleg tega pa ni podala konkretne trditvene podlage, iz katere bi izhajalo, da tožnica obveznosti preživljanja do pokojne A. A. ne bi izpolnjevala, z izvajanjem dokazov pa pomanjkljive trditvene podlage ni dopustno dopolnjevati.

14. Toženka nadalje graja zavrnitev dokaznega predloga z vpogledom v zapuščinski spis, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da gre za dokazni predlog tožnice in ne toženke. Toženka bi lahko kršitev pravice do izjave utemeljevala kvečjemu z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov in ne dokaznih predlogov nasprotne stranke. Sicer pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je zavrnilo vpogled v zapuščinski spis glede tam vloženega lastninskopravnega zahtevka na nepremičninah, saj ta za odločitev v obravnavani zadevi ni bil relevanten, medtem ko je podlago za pridobitev Sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Grosupljem D 263/2012 z 20. 3. 2011 in Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 167/2015 predstavljal predlog tožnice, da naj sodišče z odločitvijo počaka do pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obveznost A. A. po izročitvi nepremičnin in njihovi prepustitvi v last in posest tožnici nastopila ob njeni smrti in tako šele od tega trenutka dalje teče zastaralni rok za zahtevek na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, posledično pa je bila tožba vložena pravočasno. Neutemeljena je nadalje pritožbena graja, da tožničina skrb za A. A. ne more imeti stvarnopravnih učinkov. Sodišče prve stopnje namreč ni presodilo, da naj bi imela tožničina skrb stvarnopravne učinke, temveč je ugotovilo, da pogodba o dosmrtnem preživljanju predstavlja veljaven zavezovalni pravni posel in da je bila s strani tožnice v celoti izpolnjena. Tožnica je namreč privolila v prevzem obveznosti pokojnega J. M. kot njegova dedinja ter preživljala A. A. v skladu s pogodbo, pri čemer je A. A. njeno preživljanje sprejemala, kar je nenazadnje razvidno iz Dogovora o zagotavljanju institucionalnega varstva s 3. 12. 2009, ki sta ga z Domom starejših občanov ... skupaj sklenili tožnica in A. A. Med strankama tudi ni bilo sporno, da A. A. nikdar ni zahtevala razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tožnica je tako svoj del pogodbenih obveznosti izpolnila, medtem ko jih pokojna A. A. ni v celoti izpolnila, saj tožnici ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila, ki bi ji ob njeni smrti omogočal vpis solastninske pravice na spornih nepremičninah v zemljiško knjigo. Pravilna je torej odločitev, da mora toženka kot edina dedinja po pokojni A. A. izdati zemljiškoknjižno dovolilo, ki bo tožnici omogočalo vpis solastninske pravice na spornih nepremičninah v idealnem deležu do ½. Nepremičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne sodijo v zapuščino preživljanca, zato kasnejše oporočno razpolaganje A. A. s temi nepremičninami na pravice tožnice ne more vplivati.

16. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, uradoma upoštevnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

Op. št. (2): Ur. list SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD.

Op. št. (3): Kreč, Pavić, Komentar Zakona o nasleđivanju, Zagreb 1964, str. 406. Enako tudi Crnić, Zakon o nasleđivanju, Zagreb 1985, str. 212. Op. št. (4): Blagojević, Nasledno pravo v Jugoslaviji, Beograd 1975, str. 315. Op. št. (5): Primerjaj B. Podgoršek, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2004, str. 564.