2. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa mag. B. B., odvetnik v Z., na seji senata 19. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 335/2005 z dne 28. 2. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 462/2003 z dne 25. 8. 2005 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 1260/2000 z dne 3. 7. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Delovno in socialno sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožničin zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine in invalidnine za telesno okvaro ter zavrglo tožbo za priznanje delovne dobe v določenem času, ko je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Sodišče je ugotovilo, da pritožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki so predpisani z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – ZPIZ/92) za primer, ko invalidnost I. kategorije ni posledica nesreče pri delu. Za odločanje o priznanju delovne dobe v navedenem času pa niso bile izpolnjene procesne predpostavke. Višje delovno in socialno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo.

Pritožnica meni, da so ji bile z odločitvijo sodišč kršene človekove pravice iz 2., 14. in 22. člena ter prvega odstavka 50. člena Ustave. Opisuje svoj položaj, ko zaradi poškodbe ni dokončala študija, nima zaposlitve in ni invalidsko upokojena. Meni, da bi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ-1) v določbah o dokupu pokojninske dobe moral urediti tudi položaj, kot je njen.

B.

Pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi prava. Zgolj kot takšno nasprotovanje je razumeti tudi njene navedbe v zvezi z ZPIZ-1. Z navedbami, ki izražajo le nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi prava, pa ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožnica zatrjuje kršitve 14. in 22. člena ter prvega odstavka 50. člena Ustave, vendar teh kršitev ne utemelji, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Zgolj nestrinjanje z izpodbijanimi odločitvami ne zadošča za utemeljitev kršitev človekovih pravic.

Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev 2. člena Ustave (načela pravne države), na katerega pa se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo Ustave, ki bi neposredno urejala kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan