Jedro

Če akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je potrebno tožbo zavreči po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS; ker je za odločanje o sporih s področja socialne varnosti po določbi 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pristojno socialno sodišče, akt s področja socialne varnosti ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1911/98-3 z dne 17.12.1998.

Obrazložitev

S 1. točko izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožbo tožeče stranke proti sklepu tožene stranke z dne 3.11.1998, z 2. točko izpodbijanega sklepa pa tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) odločila, da se v izreku odločbe Centra za socialno delo B. z dne 5.10.1998, o dodelitvi denarnega dodatka za premostitev trenutne materialne ogroženosti v višini 11.113,00 SIT, popravi pisna napaka pri imenu in osebnih podatkih upravičenca, do katere je prišlo pri pisanju te odločbe.

V obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa navaja sodišče prve stopnje, da vsebuje navedeni sklep tožene stranke pouk o pravnem sredstvu, in sicer, da je zoper njega dovoljeno sprožiti upravni spor pri Upravnem sodišču v Ljubljani. Takšen pravni pouk je napačen. Po 3.odstavku 219. člena ZUP/86 je zoper sklep, s katerim se že izdana odločba popravi, dovoljena posebna pritožba v upravnem postopku. O pritožbah zoper odločbe socialno varstvenih zavodov je po 89. členu Zakona o socialnem varstvu pristojno odločati Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve republike SLovenije. Glede na to navedeni sklep tožene stranke še ni dokončen v upravnem postopku. Ker pa je upravni spor mogoče sprožiti le zoper dokončen upravni akt, je potrebno tožbo tožeče stranke zavreči po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS. Napačen pravni pouk pa za tožečo stranko ne sme imeti škodljivih posledic, zato bo 15 dnevni rok, ki ga ima tožeča stranka na voljo za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep tožene stranke začel teči od dneva vročitve sklepa sodišča. V obrazložitvi 2. točke izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je ugodilo predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks, ker dejstvo, da bi bila s plačilom sodnih taks očitno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja, izhaja že iz navedenega sklepa tožene stranke.

V pritožbi opisuje tožeča stranka svoje zdravstvene in premoženjske razmere ter okoliščine, za katere meni, da izkazujejo, da je tožena stranka nezakonito zavrnila njen zahtevek za dodelitev denarnega dodatka kot rednega mesečnega prejemka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi, ki se očitno nanaša le na 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, tožeča stranka pravzaprav sploh ne navaja razlogov, iz katerih izpodbija sklep sodišča prve stopnje. Njene pritožbene navedbe se nanašajo na zadevo s področja socialne varnosti, za odločanje o sporih v takšnih zadevah pa so po določbi 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pristojna socialna sodišča. Glede na navedeno v obravnavanem primeru sploh ne gre za spor, o katerem bi po določbah ZUS bilo mogoče odločati v upravnem sporu. Ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrglo tožbo tožeče stranke. Tožeči stranki je dalo tudi pravilne napotke glede vložitve pritožbe zoper navedeni sklep tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje.