Jedro

Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da sta tako tožnik kot njegova žena v napovedi za odmero dohodnine za leto 1997, v rubriki B III ( Uveljavljam posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane) navedla, da uveljavljata posebno olajšavo za hčeri. Zato sta, tako prvostopenjski upravni organ, kot tudi tožena stranka, pravilno zaključila, da se zavezanca ne moreta sporazumeti, kdo izmed njiju bo uveljavil pravico do posebne olajšave in pravilno uporabila določbo 2.odstavka 11.člena ZDoh ter vsakemu od zavezancev priznala sorazmeren (polovični) del olajšave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B z dne 14.07.1998, s katero mu je bila odmerjena dohodnina za leto 1997 z upoštevanjem posebne olajšave za vzdrževana otroka le v sorazmernem deležu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da je tožnikova žena AA v svoji davčni napovedi, v rubriki B III, prav tako uveljavljala posebno olajšavo za ista vzdrževana otroka (hčerki BB in CC), zato je tožniku to olajšavo priznala le v sorazmernem delu. Tožena stranka na podlagi navedenega tudi ugotavlja, da je bila dohodnina odmerjena na podlagi predložene davčne napovedi in tudi od pravilne davčne osnove.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke, ker obrazložitev izpodbijane odločbe ne ustreza dejanskemu stanju. Navaja da je žena AA res v svoji davčni napovedi izpolnila rubriko B III, vendar je ni izpolnila v celoti, saj v stolpcu 6 in 7 v kateri se vpiše začetni in končni mesec vzdrževanja, ni vpisala nobenih podatkov in je pustila prostor prazen. Sam pa je ta dva stolpca v svoji davčni napovedi izpolnil in napisal, da uveljavlja davčno olajšavo za hčerki za celo leto. Navaja, da je davčni postopek res poseben upravni postopek urejen v Zakonu o davčnem postopku, kar opravičuje tudi svojevrstnost dela na tem upravnem področju. Vendar pa meni, da tak poseben postopek ne sme iti na škodo uveljavljanja pravic strank in pravilne rešitve upravne stvari. V posebnih upravnih postopkih se lahko sicer drugače uredijo posamezna vprašanja zaradi same tehnologije dela v teh postopkih, vendar pa je treba v vseh posebnih upravnih postopkih, torej tudi v davčnem, spoštovati temeljna načela upravnega postopka, ker ta zagotavljajo nujna enotna in minimalna procesna jamstva. Način odmere dohodnine na podlagi tipiziranega obrazca davčne napovedi naj bi služil prav namenu čim manjše stopnje nejasnosti volje strank in s tem čim učinkovitejšega varstva njenih pravic. Davčni organ zato nima nobene zakonske podlage, da neizpolnjene dele napovedi za odmero dohodnine tolmači po lastni volji. V primeru nejasnosti mu daje v skladu z načelom materialne resnice, ter na podlagi 3. odst. 1. člena Zakona o davčnem postopku, 1. odst. 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku možnost, da bi se z dejstvi pomembnimi za ugotovitev dejanskega stanja seznanjal ves čas postopka. Glede na vse navedeno zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povračilo škode z zamudnimi obrestmi ki je nastala kot posledica nezakonitosti izpodbijane odločbe. V to škodo spada znesek prekomerno odmerjene dohodnine za leto 1997, stroški prisilne izterjave, stroški upravnih taks ter vsi stroški, ki jih je imel s tem postopkom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke, da se mu pri odmeri dohodnine za leto 1997 prizna le sorazmerni del olajšave za vzdrževana družinska člana, ker naj bi tudi tožnikova žena v svoji davčni napovedi uveljavljala posebno olajšavo za ista vzdrževana člana.

Pravno podlago za odmero dohodnine za leto 1997 predstavlja Zakon o dohodnini (ZDoh - Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 popravek, 7/95, 14/99 - odločba US, 44/96), ki v 10.členu določa, da se zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane osnova za dohodnino zmanjša in sicer za prvega otroka in za vsakega drugega vzdrževanega družinskega člana, za znesek ki znaša 10 % letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, za vsakega nadaljnjega otroka pa se olajšava poveča za 5 % navedene plače. V skladu z 2. odst. 11. člena ZDoh se lahko za istega vzdrževanega družinskega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. Če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavil pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega družinskega člana, se prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave.

ZDoh nima določb o tem, kdaj je šteti, da se zavezanci niso sporazumeli o tem kdo izmed njih bo uveljavil pravico do posebne olajšave. Zato je odločitev o tem prepuščena davčnemu organu, ki na podlagi podatkov v napovedi, ki sta jo vložila zavezanca in drugih okoliščin primera sprejme takšen zaključek. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa sta tako tožnik kot njegova žena v napovedi za odmero dohodnine za leto 1997, v rubriki B III ( Uveljavljam posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane) navedla, da uveljavljata posebno olajšavo za hčeri BB in CC. Po presoji sodišča sta zato, tako prvostopenjski upravni organ, kot tudi tožena stranka, pravilno zaključila, da se zavezanca ne moreta sporazumeti, kdo izmed njiju bo uveljavil pravico do posebne olajšave in pravilno uporabila določbo 2.odstavka 11.člena ZDoh ter vsakemu od zavezancev priznala sorazmeren (polovični) del olajšave. Zato okoliščina, da tožnikova žena rubrike B III ni izpolnila v celoti (ni navedla časa vzdrževanja in drugih identifikacijskih podatkov za hčerki) ne dokazuje, kot zatrjuje tožnik v tožbi, da žena ni želela uveljavljat posebne olajšave za hčerki, pač pa kaže zgolj na njeno nedoslednost pri izpolnjevanju v napovedi zahtevanih podatkov, zato tudi (neugodnih) finančnih posledic za tožnika, na podlagi tako sestavljene napovedi ni mogoče pripisati organu oziroma dejstvu, da naj bi bila odmera izvršena na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker so po določbi 1.odstavka 84.člena ZDoh zavezanci pri odmeri dohodnine za leto 1997 lahko uveljavljali posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane le do poteka roka za vložitev napovedi za odmero dohodnine (31.03.), tudi dejstvo, da sta tožnik in njegova žena v pritožbah zoper odmerni odločbi zgolj zatrjevala, da sta sporazumna, da je posebno olajšavo za obe hčerki uveljavljal zgolj tožnik, ne da bi utemeljila razlog zapisanih podatkov o vzdrževanih družinskih članih v napovedi tožnikove žene, na pravilnost stališča tožene stranke glede priznanja zgolj sorazmernega dela posebne olajšave tožniku, ne vpliva. Razen tega niti iz tožbenih navedb niti iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da je tudi tožnikova žena zoper odločitev tožene stranke, glede njej odmerjene dohodnine za leto 1997, sprožila upravni spor.

Glede na navedeno je zato sodišče ob ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, in da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1.odstavka 59.člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS št. 50/97 in 70/00).

Ker je sodišče v tem upravnem sporu presojalo le zakonitost izpodbijane odločbe trpi v skladu s 3.odstavkom 23.člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka.