Jedro

V delu, v katerem se tožba nanaša na tožnike A.A., B.B. in C.C., zakonski pogoj iz 35. člena ZUS-1, da je za odločanje pristojno isto sodišče (to je Upravno sodišče v Ljubljani, pri katerem je bila tožba vložena), ni izpolnjen. Za odločanje o njihovi tožbi sta glede na njihovo stalno prebivališče pristojna zunanja oddelka sodišča v Novi Gorici in v Celju. Ker navedeni tožniki pomanjkljivosti, na katero so bili opozorjeni s pozivom, niso odpravili, je sodišče v skladu z opozorilom tožbo v delu, ki se nanaša na te tožnike, na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo kot nesposobno za obravnavanje.

Po določbah 3. člena ZUOPŽ se ukrepi za odpravo posledic žleda nanašajo med drugim na odpravo posledic škode v gospodarstvu. Pojem gospodarstvo v ZUOPŽ ni posebej opredeljen. Opredelitve tega pojma tudi ni najti v določbah ZOPNN, na uporabo katerega sicer napotuje ZUOPŽ. Po vsebini pa med gospodarske dejavnosti nedvomno sodi tudi kmetijstvo. Zato imata tožnika prav, da je za gospodarstvo po ZUOPŽ treba šteti tudi kmetijsko dejavnost in da je zato tudi kmeta treba šteti za fizično osebo, ki opravlja dejavnost. Zakaj je toženka v konkretnem primeru oba tožnika štela zgolj za fizični osebi (in ne za fizični osebi, ki opravljata dejavnost), iz izpodbijanega sklepa ni razvidno in tudi iz listin, ki so v spisih, tega ni mogoče razbrati. To pa pomeni, da njune vloge ni bilo mogoče zavreči, ne da bi se ju pred tem pozvalo, da vlogo dopolnita z dokazili o zatrjevanem statusu in ne da bi se predložene listine pred odločitvijo presodile. Če pa niso bili ustrezni predloženi računi za gorivo, ki naj bi se po navedbah toženke v odgovoru na tožbo ne nanašali na tožnika kot izvajalca kmetijske dejavnosti, pa to ni razlog za zavrženje vloge in s tem za procesno odločitev, temveč se v tem primeru vloga presoja po vsebini in torej sprejme lahko le vsebinska odločitev.

Izrek

Tožba A.A., B.B. in C.C. zoper sklepe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 360-80/2014-1043-100091507, št. 360-80/2014/991-100091507 in št. 360-80/2014/1225-200091507, vse z dne 23. 5. 2014, se zavrže. Tožbi Č.Č. in D.D. se ugodi. Sklepa Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 360-80/2014/1145-100091507 in št. 360-80/2014/862-100091507, oba z dne 23. 5. 2014, se odpravita in zadevi vrneta istemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Pristojno ministrstvo je z izpodbijanimi sklepi zavrglo vloge tožnikov za povrnitev stroškov v zvezi z uporabo agregatov po Zakonu o ukrepih za odpravo posledic žleda med 30. januarjem in 10. februarjem 2014 (v nadaljevanju ZUOPŽ).

V obrazložitvi vseh izpodbijanih sklepov se enako navaja, da so glede na določbe 3. in 4. člena ZUOPŽ do povračila stroškov zaradi uporabe agregatov, kot enega izmed ukrepov iz 10. člena, upravičene samo pravne osebe in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost. Ker so v obravnavanih primerih stroške zaradi uporabe agregata priglasile fizične osebe, ni noben od tožnikov po določbah 10. člena ZUOPŽ upravičen do povračila priglašenih stroškov. Zato po tem zakonu niso stranke v postopku in zato se njihove vloge na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavržejo.

Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in predlagajo njeno odpravo. Menijo, da so po določbah ZUOPŽ upravičeni do povračila stroškov, ki so nastali pri uporabi agregatov v času naravne nesreče. Ukrepi za odpravo posledic žleda so namenjeni odpravi posledic škode v gospodarstvu. Tožniki na svojih kmetijskih gospodarstvih opravljajo kmetijsko dejavnost, ki je ena izmed gospodarskih panog in so zato tudi kmetje upravičeni do povračila škode. Tudi v kmetijstvu je v času naravne nesreče nastajala velika škoda, ki se je lahko vsaj delno omilila in preprečila z uporabo agregatov. Kmetija, ki se ukvarja npr. s pridelavo mleka, za obratovanje nujno potrebuje električno energijo. Z uporabo agregata se je v teh primerih preprečilo povečanje škodljivih posledic. Električna energija je potrebna tudi za pripravo krme, za razsvetljavo, ventilacijo, kar vse je pomembno pri skrbi za živali oziroma za delovanje kmetijskega gospodarstva. Kmet je sicer v zakonodaji opredeljen kot fizična oseba, ki opravlja dejavnost. Tudi v obrazcih vloge oziroma v navodilih so kot upravičenci za povračilo stroškov pri individualnih uporabnikih agregatov navedene poleg pravnih oseb tudi fizične osebe, ki opravljajo dejavnost. Ker je kmet fizična oseba, ki opravlja dejavnost, mu skladno z določbami ZUOPŽ pripada pravica do povračila stroškov. Zato je po mnenju tožnikov v primeru izpodbijanih sklepov prišlo do napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, pa tudi do kršitev pravil postopka, saj strankam v postopku ni bila dana možnost, da se opredelijo do vseh ugotovljenih dejstev.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na 10. člen ZUOPŽ ter navaja, da se v skladu s četrtim in petim odstavkom tega člena pri odločanju lahko upoštevala dokazila, ki so opravičevala stroške za delovanje agregatov, to so: prevoz, najem, namestitev, servisiranje in gorivo. Tožniki so kot dokazila posredovali račune za gorivo, ki niso glasili na izvajalca kmetijske dejavnosti, zato jih ni bilo mogoče upoštevati. Nadalje navaja, da vsi tožniki izpolnjujejo pogoje za izvajalca kmetijske dejavnosti, da pa to ob izdaji sklepa iz njihove vloge ni bilo razvidno niti niso tega statusa, z izjemo A.A., uveljavljali. Sklepi o zavrženju pa so bili izdani zato, ker so bile stranke, ki izvajajo kmetijsko dejavnost, obravnavane kot fizične osebe, ki niso upravičene do povračila navedenih stroškov. Zato tožena stranka meni, da so odločitve v navedenih zadevah pravilne ter s tem smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka Sodišče je moralo tožbo, kolikor se nanaša na tožnike A.A., B.B. in C.C. ter njim izdane odločbe, zavreči. Po določbah 35. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko tožnik z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu le v primeru, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. Ker tožba v konkretnem primeru teh pogojev ne izpolnjuje, je sodišče tožnike pozvalo, da pomanjkljivosti tožbe odpravijo in jih tudi poučilo, kako naj to storijo. Opozorilo jih je tudi, da bo v primeru, če pomanjkljivosti tožbe ne bodo odpravili, tožbo tožnikov, ki predpisanih pogojev ne izpolnjujejo, zavrglo. Iz podatkov sodnega spisa sledi, da v delu tožbe tožnikov A.A., B.B. in C.C. ostaja tudi po poteku roka iz poziva neizpolnjen zakonski pogoj, da je za odločanje pristojno isto sodišče, to je Upravno sodišče v Ljubljani, pri katerem je bila tožba vložena. Za odločanje o njihovi tožbi sta namreč z ozirom na njihovo stalno prebivališče pristojna zunanja oddelka sodišča v Novi Gorici in v Celju. Ker torej omenjeni tožniki pomanjkljivosti, na katero so bili opozorjeni s pozivom, niso odpravili, je sodišče ravnalo v skladu z opozorilom iz poziva in tožbo v delu, ki se nanaša na omenjene tožnike na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 kot nesposobno za obravnavanje zavrglo.

K II. točki izreka V ostalem, to je glede izpodbijanih sklepov, izdanih tožnikoma Č.Č. in D.D., je tožba utemeljena.

Po določbah 3. člena ZUOPŽ se ukrepi za odpravo posledic žleda nanašajo med drugim tudi na odpravo posledic škode v gospodarstvu. Pri čemer škoda, nastala zaradi žleda med 30. januarjem in 10. februarjem 2014, ki se povrne upravičencem po tem zakonu, po določbah 4. člena vključuje tako neposredno nastalo škodo v gospodarstvu, kot tudi stroške ukrepov, s katerimi se prepreči povečanje škodljivih posledic. Tako se po četrtem in petem odstavku 10. člena iz naslova sredstev pokrivanja škode po tem zakonu pokriva tudi stroške delovanja agregatov, in sicer njihov prevoz, najem, namestitev, servisiranje in gorivo za čas, ko so trajale posledice žleda in odpravljale napake na električnem omrežju in se je torej z njimi proizvajala (manjkajoča) električna energija ter s tem preprečevalo povečanje škodljivih posledic.

Pojem „gospodarstvo“ v ZUOPŽ ni posebej opredeljen. Opredelitve tega pojma tudi ni najti v določbah zakona, ki ureja odpravo posledic naravnih nesreč (v nadaljevanju ZOPNN) in na katerega uporabo sicer za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, napotuje ZUOPŽ v 2. členu. Po vsebini pa med gospodarske dejavnosti nedvomno sodi tudi kmetijstvo. In ker ga zakonske določbe ne izključujejo – ne izrecno in ne po vsebini – se po presoji sodišča pokaže, da imata tožnika prav, da je za gospodarsko šteti po ZUOPŽ tudi kmetijsko dejavnost in da je zato tudi kmeta šteti za fizično osebo, ki opravlja dejavnost. Zakaj je v konkretnem primeru oba tožnika šteti zgolj za fizično osebo (in ne za fizično osebo, ki opravlja dejavnost), iz izpodbijanega sklepa ni razvidno. Tega tudi ni mogoče razbrati iz listin, ki so v spisih. Iz njunih vlog, ki se nahajata v upravnih spisih, namreč povsem jasno sledi, da sta se v „Prijavi obratovanja agregatov ob naravni nesreči-individualno“ oba tožnika opredelila kot „fizična oseba, ki izvaja dejavnost“ (točka 2.2. prijave). To pa pomeni, da ni bilo mogoče njune vloge zavreči, ne da bi se ju pred tem pozvalo, da vlogo dopolnita z dokazili o zatrjevanem statusu in ne da bi se pred odločitvijo predložene listine ocenile. Kolikor pa niso bili ustrezni predloženi računi za gorivo, ki naj bi se po navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo ne nanašali na tožnika kot izvajalca kmetijske dejavnosti, pa to ni razlog za zavrženje vloge in s tem za procesno odločitev, temveč se v tem primeru presoja vloga po vsebini in tudi sprejme lahko le vsebinska odločitev v zadevi, to je o tem, kateri stroški in zakaj se (osebi, ki je sicer upravičena do povračila) ne priznajo.

Ker je torej po povedanem obrazložitev izpodbijanega sklepa bistveno pomanjkljiva in ker se pristojni organ ni ravnal po pravilih postopka (ZUP), je sodišče tožbi v delu, ki se nanaša na tožnika Č.Č. in D.D. ugodilo, sklepa, ki sta jima bila izdana, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter pristojnemu organu naložilo, da o njunih vlogah ponovno odloči. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih sklepov in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).