Jedro

Pri zahtevkih iz naslova neupravičene obogatitve nastopi trenutek, ko lahko tožnik uveljavlja zahtevek, šele z izpolnitvijo znakov neupravičene obogatitve, to je ob prehodu koristi od tožnika na toženca.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 13.228,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2003 dalje do plačila, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati tožencu njegove pravdne stroške v znesku 330,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi sodbe tožnici do plačila.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi še za 2.564,60 EUR in posledično spremeni izrek o stroških. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je dokazan tudi njen vložek v izdelavo horizontalne hidroizolacije v sirarni, ki ga je izvedenec ovrednotil na 895,73 EUR. Enako velja za greznico, ki je bila del kanalizacije, ki jo je izvedenec ovrednotil na 1.668,87 EUR.

Toženec pa se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžan plačati tožnici 13.228,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2003 dalje do plačila. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da tožnica ne obstaja več, saj za njen obstoj ni odločilen vpis v sodni register, pač pa je potrebno upoštevati, da nima potrebnega števila rejcev koz in članov. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da vtoževana terjatev ne more zastarati. Tožnica je namreč postavila obligacijski zahtevek na plačilo vlaganj, za katerega velja petletni zastaralni rok, ki teče od tožničine izgube posesti nepremičnine oziroma od končanih vlaganj, torej od maja 1994. Ker pa je tožnica predmetno tožbo vložila šele v letu 2003, je njena terjatev že zastarana, zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Nadalje se ne strinja z višino dosojenega zneska. Meni namreč, da tožnica ni dokazala, katera dela in v kakšnih količinah ter vrednosti je izvedla na njegovem objektu. Vztraja, da je tožnica izvedla le tista dela, ki jih je navedel v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi. Upoštevajoč ta dela, je vrednost vlaganj, kot jih je ocenil izvedenec, občutno previsoka.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji njegovega ugovora zastaranja vtoževane terjatve izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da gre v obravnavani pravdni zadevi za stvarnopravni spor oziroma da je tožnica postavila stvarnopravni tožbeni zahtevek. Tožnica namreč s tožbo zahteva povračilo denarne vrednosti njenih vlaganj v toženčevo nepremičnino, za katera je toženec obogaten, tožnica pa hkrati prikrajšana. Gre za obligacijski zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, ki temelji na določilu 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami – v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07). Za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok (371. člen ZOR). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 361. člena ZOR). Pri zahtevkih iz naslova neupravičene obogatitve pa nastopi trenutek, ko lahko upnik oziroma tožnik uveljavlja zahtevek, šele z izpolnitvijo znakov neupravičene obogatitve, to je ob prehodu koristi od tožnika na toženca oziroma ko tožnik preneha uporabljati nepremičnino, katere vrednost naj bi bila z njegovimi vlaganji povečana (glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 808/2007 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2527/2009).

O tem, kdaj natančno je nastopil pravno relevanten časovni trenutek za začetek teka zastaralnega roka, in posledično o tem, ali je bila predmetna tožba vložena v okviru petletnega zastaralnega roka, pa izpodbijana sodba (zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da gre za stvarnopravni spor in da je zato ugovor zastaranja neutemeljen), nima razlogov. Izpodbijane sodbe se zato v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08 – v nadaljevanju ZPP), na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), v katerem naj sodišče prve stopnje v skladu z gornjo obrazložitvijo presodi ugovor zastaranja. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne bi moglo odpraviti kršitve, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja. S pritožbeno obravnavo pa bi pritožbeno sodišče onemogočilo presojo teh dejstev in s tem ugovora zastaranja na obeh stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

Na ostale pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker te niso bile odločilne za razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.