Jedro

Tožena stranka je bila dolžna upoštevati prav za preskakovanje žične ograje izrecno predvideno metodično navodilo, po katerem se "posameznikom, ki se ne čutijo sposobni takoj preskočiti ovire, omogoči privajanje na višino ovire tako, da skačejo ob njej" (zadnji odstavek točke 6.8 Priročnika za športno vzgojo vojakov na služenju vojaškega roka). To metodično navodilo vojaškemu poveljniku tožnika ni bilo poznano in zato tožnik z možnostjo postopnega privajanja na višino ovire ni bil seznanjen. Prav v opustitvi slednje navedene pojasnilne oziroma seznanilne dolžnosti tožene stranke pa je podlaga za sklep o obstoju njene krivdne odgovornosti za tožniku nastalo škodo, pri čemer je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe materialnopravno pravilno presodilo tudi vprašanje vzročne zveze po pravilih o t.i. pravni vzročnosti z upoštevanjem vzroka, ki obenem pomeni kršitev (pravnega) pravila s povzročitvijo prav tiste posledice, ki jo je kršeno pravilo želelo preprečiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka tožniku odgovorna za škodo, nastalo mu med služenjem vojaškega roka dne 6.5.1999 ob preskakovanju 1,10 m visoke ovire - žične ograje, ki je ni uspel premagati in je padel čez oviro na komolec desne roke. Ob ponovnem odločanju o podlagi tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje tokrat ni štelo, da izvira tožniku nastala škoda iz nevarne dejavnosti, temveč je ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Pri tem je upoštevalo fizične lastnosti tožnika, ki je ob telesni višini 179 cm tehtal 100 do 110 kg in ki se pred škodnim dogodkom ni posebej ukvarjal s športom, izhajajoč iz različnih telesnih sposobnosti vojaških obveznikov pa bi bila tožena stranka po stališču sodišča dolžna omogočiti posameznikom postopno uvajanje v vajo v skladu z metodičnim navodilom iz specialnega priročnika tožene stranke, po katerem se "posameznikom, ki se ne čutijo sposobni takoj preskočiti ovire, omogoči privajanje na višino ovire tako, da skačejo ob njej". Ker vojaškemu poveljniku tožnika to navodilo sploh ni bilo poznano in zato vojake z njim ni seznanil, je opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke razlog za njeno krivdno odgovornost. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Kot revizijski razlog uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, sicer pa očita sodišču druge stopnje, da je nekritično sprejelo argumente sodišča prve stopnje, po katerih naj ne bi bilo pogojev za postopno vadbo in možnosti odklonitve izvedbe vaje preskakovanja žične ograje. Po mnenju tožene strank so bili spričo ustaljenih vadbenih programov vsi vojaki - neodvisno od telesne teže in individualnih posebnosti - usposobljeni za redne vojaške obveznosti, med katere sodi tudi premagovanje pehotnih ovir. To velja še zlasti za obravnavan primer, ko je šlo za premagovanje manj zahtevne ovire kot dejavnosti, za katero je bilo v dosedanjem postopku že ugotovljeno, da ni nevarna. Tožena stranka dopušča možnost, da v obravnavanem primeru neposredno pred škodnim dogodkom tožniku res ni bilo posebej omenjeno, da se je mogoče izogniti vaji, vendar so bili vojaki že v okviru teoretičnega usposabljanja seznanjeni z možnostjo pridobitve pisnega opravičila pri pristojnem zdravniku v primerih ovir za usposabljanje zaradi bolezni ali podobnih vzrokov. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje na Pravila službe v Slovenski vojski in na izpovedbe prič, ki narekujejo sklep, da je bila slehernemu vojaškemu obvezniku dana možnost izvajanja vaje na njegovim zmožnostim prilagojen način. Nihče ni bil grajan zaradi neuspešne izvedbe vaje, temveč kvečjemu le zaradi morebitne neizvedbe vaje brez utemeljenega razloga. Sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali nobenih razlik v postopkih in načinih izvajanja vadbe, do katerih je nujno prihajalo v odvisnosti od narave posamezne vaje, čeprav sta imeli vso oporo za takšno sklepanje v podatkih spisa, predvsem v izpovedbah zaslišanih prič. Tožena stranka še navaja, da "bi tožnik torej konkretno vajo lahko poskušal izvesti, vendar pa je ne bi izvedel v celoti in bi vajo razdelil na posamezne elemente oziroma etape oziroma bi oviro preskočil na povsem individualen način, pri čemer tudi ni bil časovno omejen" in meni, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje ugotovljeno krivdno ravnanje (opustitev) kot predpostavka njene odškodninske odgovornosti ni podano. Predvsem pa ni podana vzročna zveza med toženi stranki očitano opustitvijo postopnega izvajanja vaje in nastalo škodo, sicer pa pomeni "tako abstraktno zatrjevana in po sodišču prve in druge stopnje ugotovljena kršitev zgolj širjenje objektivne odgovornosti toženke mimo zakonskih določb". Sodišči obeh stopenj sta s tem, ko sta ugotovili vzročno zvezo med opustitvijo postopnega izvajanja vaje in nastalo škodo ter v posledici takšnega zaključka odločili, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke v pomenu določbe 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, zmotno uporabili materialno pravo. Tožena stranka predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije Revizija ni utemeljena.

Uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Za presojo vprašanja obstoja krivdne odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo škodo so odločilnega pomena neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), po katerih se je tožnik poškodoval ob preskakovanju žične ograje v okviru izvedbe rednega programa tožene stranke za usposabljanje vojakov, ki se mu tožnik kot vojaški obveznik ni mogel izogniti, pri čemer sodijo med pravno pomembna dejstva še dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da za tožnika, glede na njegovo telesno težo in fizične zmožnosti preskakovanje 1,10 m visoke pehotne ovire, ki jo je poskušal premagati na po njegovem poveljniku predhodno demonstriran način, ni pomenilo enostavnega oziroma preprostega opravila, da je bila tožena stranka dolžna upoštevati prav za preskakovanje žične ograje izrecno predvideno metodično navodilo, po katerem se "posameznikom, ki se ne čutijo sposobni takoj preskočiti ovire, omogoči privajanje na višino ovire tako, da skačejo ob njej" (zadnji odstavek točke 6.8 Priročnika za športno vzgojo vojakov na služenju vojaškega roka v prilogi B3 spisa), da pravkar povzeto metodično navodilo vojaškemu poveljniku tožnika ni bilo poznano in da zato tožnik z možnostjo postopnega privajanja na višino ovire ni bil seznanjen. Prav v opustitvi slednje navedene pojasnilne oziroma seznanilne dolžnosti tožene stranke pa je podlaga za sklep o obstoju njene krivdne odgovornosti za tožniku nastalo škodo, pri čemer je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe (drugi odstavek na 3. strani) materialnopravno pravilno presodilo tudi vprašanje vzročne zveze po pravilih o t.i. pravni vzročnosti z upoštevanjem vzroka, ki obenem pomeni kršitev (pravnega) pravila s povzročitvijo prav tiste posledice, ki jo je kršeno pravilo želelo preprečiti. Ob ugotovljenem obstoju potrebnih elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke se tako izkaže za neutemeljen revizijski očitek tožene stranke o zmotni uporabi določb 154. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, saj tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožniku škoda nastala brez njene krivde.

Glede na določbo prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP in glede na določbo tretjega odstavka 370. člena istega zakona pa ne terjajo odgovora tiste revizijske navedbe, ki niso odločilnega pomena (na primer o redni jutranji telovadbi vojakov in njihovi igri z žogo ter vajah na terenu, o tem, da preskakovanje žične ograje ni nevarna dejavnost, o možnosti vojakov pridobitve zdravniških potrdil ipd.) in tiste, ki pomenijo izpodbijanje v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja (na primer o tožniku dani možnosti postopnega izvajanja konkretne vaje za usposabljanje in njene odklonitve), saj jih revizijsko sodišče spričo navedenih procesnih določb ni bilo dolžno presojati.

Ker uveljavljani (in tudi po uradni dolžnosti upošteven) revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.