Jedro

Ob vložitvi tožbe stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, torej tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja. Tožnica bi zato za ugotovitev delovnega razmerja po siceršnjem prenehanju pogodbenega razmerja morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Ker tožnica tega ni zahtevala, ne more uspešno uveljavljati pravic iz delovnega razmerja po prenehanju pogodbenega razmerja med pravdnima strankama.

Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo elementov delovnega razmerja, ampak je le pavšalno navedlo honorarje ter da je tožnica delo za toženo stranko opravljala neprekinjeno. Ni pa sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je tožnica pri toženi stranki opravljala delo v enakem obsegu kot ostali zaposleni novinarji, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Pavšalna zavrnitev dokaznega predloga predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama od 1. 1. 2012 dalje, in sicer za nedoločen čas na delovnem mestu Novinar IV. z osnovno plačo 1.513,35 EUR bruto (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati na delo, jo prijaviti v obvezna zavarovanja od 1. 1. 2012 dalje ter ji za čas od 1. 1. 2012 dalje obračunati bruto plačo v višini 1.513,35 EUR bruto, za tožnico plačati s strani tožnice še neplačane davke in prispevke, ter nato tožnici izplačati razliko do že prejetih plačil za delo od 1. 1. 2012 dalje, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti znesek s strani tožnice že plačanih prispevkov za obvezno zavarovanje v obdobju od januarja 2012 do januarja 2015, v skupni višini 5.864,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati regrese za letni dopust za leto 2012, leto 2013, leto 2014 v bruto znesku in po plačilu akontacije dohodnine tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v posameznem letu dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.306,13 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na pravočasnost tožbenega zahtevka. Samo dejstvo, da je tožnica 14. 10. 2014 naslovila zahtevo za varstvo pravic še ne pomeni, da je še takrat opravljala delo za toženo stranko. Kot je prepričljivo izpovedal direktor tožene stranke, je tožnica sodelovala s toženo stranko do konca septembra, kasneje pa ne več. Tudi odgovorna urednica je izpovedala, da ji od 15. 9. 2014 dalje ni naročala dela. Sodišče pa s sodbo ugotovi, da je tožnica od 3. 1. 2012 do 29. 9. 2014 opravljala delo, kar kaže na pravilnost s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva, da tožba v predmetnem sporu ni pravočasna. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na obstoj elementov delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 1. 1. 2012 dalje. Tožnica je delo opravljala za toženo stranko od 3. 1. 2012 do 30. 6. 2013, nato pa je storitve za toženo stranko izvajal zavod A. (katerega ustanoviteljica in lastnica je sicer tožnica), to pa nasprotuje zaključku, ki ga je zavzelo sodišče. Pogodbeno voljo je potrebno presojati z vidika pravne osebe, s katero je tožena stranka sodelovala, to je z zavodom A.. Zavod A. je za toženo stranko izvajal storitve, ki pa niso bile ekskluzivne narave. ZDR v 39. členu določa konkurenčno prepoved, v okviru katere prepoveduje delavcu brez pisnega soglasja delodajalca opravljanje del ali sklepanje poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec. Tožnica je izkazala jasno voljo delati na trgu v okviru lastnega pravnega subjekta, torej bi že tedaj lahko uveljavljala pravice pri toženi stranki. Sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič B.B., C.C. in D.D., pri čemer je navedlo, da se je že v zadostni meri prepričalo na podlagi zaslišanja ostalih prič, kar pa je v procesnem smislu z vidika zagotovitve pravice do sodnega varstva nedopustno, saj gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnica je zahtevala ugotovitev, da ima pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je to prenehalo dne 14. 10. 2014, torej ne more zahtevati tudi ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in naj bi to prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, saj tega ni zahtevala. Tudi v primeru, če delavec uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja šele potem, ko je razmerje, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja, že prenehalo, mora zahtevati ne le ugotovitev obstoja delovnega razmerja, temveč tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja takšnega razmerja (sodba opr. št. VIII Ips 45/2014). O zahtevku tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 14. 10. 2014, poziv na delo ter priznanje ostalih pravic iz delovnega razmerja od tega datuma dalje, je tako nezakonito odločeno. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi predlagala razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, svoj predlog pa je utemeljila s tem, da tožnici ne bi mogla zagotoviti dela zaradi trenutne finančne situacije. Sodišče se glede tega ni v ničemer opredelilo, čeprav bi glede na določbo 118. člena ZDR, ki v 3. odstavku daje pravico postaviti predlog tudi delodajalcu, moralo podati jasne razloge. Tako sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodišča je tudi materialno zmotna v delu, ko je sodišče naložilo toženi stranki povrnitev zneska tožnice iz naslova že plačanih prispevkov za obvezna zavarovanja od januarja 2012 do januarja 2015, pri čemer je odločitev temeljila na določbi 197. člena Obligacijskega zakonika. Tožnica od 1. 7. 2013 dalje ni bila zaposlena pri zavodu A., pač pa si je prispevke za socialno varnost plačevala sama, kot oseba izven delovnega razmerja. Iz prijave tožnice v obvezna zavarovanja z dne 9. 7. 2013 dalje izhaja, da je bila tožnica direktorica in ustanoviteljica družbe zavoda A.. Na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so med drugim obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani ustanovitelji zavodov, ki so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi, kar pomeni, da v kolikor brezposelna oseba ustanovi zavod in je hkrati poslovodna oseba v tem zavodu, bi morala biti obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana na tej podlagi, ne glede na to, ali je na tej podlagi tudi plačano zavarovanje. Enako velja za obvezno zdravstveno zavarovanje po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, po katerem so obvezno zdravstveno zavarovani med drugim tudi osebe, ki so ustanovitelji zavodov, če so poslovodne osebe, ki opravljajo poslovodno funkcijo kot edini ali glavni poklic (6. točka 1. odstavka 15. člena ZZVZZ). Tudi na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) so zavezanci za starševsko varstvo med drugim tudi ustanovitelji zavodov, ki so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi (7. točka 8. člena ZSDP-1), kar pomeni, da je tudi v tem primeru opredelitev obveznosti enaka kot zgoraj. Tako tožnica ni imela pravne podlage za obvezno zavarovanje kot oseba izven delovnega razmerja in je bilo dejansko takšno zavarovanje nezakonito, saj bi morala biti prijavljena v zavarovanje kot poslovodna oseba zavoda. Sodišče je tudi zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na regres za letni dopust in povrnitev stroškov. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je svojo obrazložitev glede pravočasnosti tožbenega zahtevka ugotovilo v tem, da je tožnica do 14. 10. 2014 imela dostop do službenih orodij tožene stranke, pri čemer je tožena stranka prejela tožničino zahtevo za varstvo pravic 14. 10. 2014. Zahtevo je naslovila na podlagi 1. odstavka 200. člena ZDR-1, prav tako v predpisanem roku iz 2. odstavka 200. člena ZDR-1 je vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Tožnica je bila ustanoviteljica in direktorica zavoda A., pri čemer ni ovir za priznanje delovnega razmerja kot pogodbe o trajnem razmerju. Tožnica je jasno in določno postavila svoj tožbeni zahtevek, tudi v smeri, da ji je dne 15. 10. 2014 delovno razmerje prenehalo nezakonito. Tožena stranka ima za Občini E. in F. dopisnico, ki to delo sedaj opravlja (nova honorarna sodelavka) G.G.. Poleg tega je direktor tožene stranke za nedoločen čas zaposlil H.H., tožena stranka pa je sklenila nova sodelovanja z novimi sodelavci in sicer z I.I., J.J. in K.K.. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožena stranka podaja odgovor na odgovor na pritožbo in navaja, da sodišče o zahtevi tožnice po razvezi pogodbe sploh ni odločalo. Tožnica v svojem odgovoru na pritožbo tožene stranke z dne 15. 6. 2015 odgovarja s kup lažmi. Tožnica navaja, da se je po zaposlitvi novinarke L.L. zmanjšal obseg sredstev za delo pogodbenih sodelavcev, pri čemer navedba ne drži popolnoma. L.L. je z družbo sklenila pogodbo o nadomeščanju porodniške odsotnosti in tako ni dodatno bremenila poslovanja družbe. Tožnica zmotno navaja, da je čisti dobiček družbe znašal 30.385,00 EUR, kar pa ne drži. Direktor ni prejel nobene nagrade za uspešnost, saj si je od začetka svojega mandata znižal plačo za 20 %, zaposleni imajo že zadnje tri leta znižane plače za 10 %. Družba je v letu 2014 imela 4.486.957,00 EUR prihodkov, kar je v primerjavi z letom 2013 3 % manj, v primerjavi z letom 2012 pa kar 12 % manj. V kolikor vsi zaposleni v družbi ne bi imeli znižanih plač bi družba poslovala z izgubo višje od 100.000,00 EUR. Časopis dnevno nastane s prispevki več ducatov zunanjih sodelavcev, ki z družbo sodelujejo občasno. Med toženo stranko in tožnico je zaupanje povsem porušeno.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter z zaslišanjem tožnice, direktorja tožene stranke M.M. in prič N.N., urednice za O. pri toženi stranki, P.P., nekdanjega direktorja tožene stranke, R.R., v.d. odgovornega urednika pri toženi stranki ter S.S., urednice pri toženi stranki in T.T., urednika U. pri toženi stranki, v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo obstoj delovnega razmerja od 1. 1. 2012 dalje za nedoločen čas na delovnem mestu Novinar IV z osnovno plačo 1.513,35 EUR bruto. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo prijaviti v obvezna zavarovanja od 1. 1. 2012 in obračunati bruto plačo in za tožnico plačati še neplačane davke in prispevke ter nato tožnici izplačati razliko od že prejetih izplačil. Prav tako je naložilo toženi stranki plačilo že plačanih prispevkov za obvezna zavarovanja v znesku 5.864,50 EUR. Naložilo ji je tudi plačilo regresov za letni dopust za leto 2012, 2013 in za leto 2014. 8. Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da ob vložitvi tožbe stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, torej tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, tako da bi tožnica za ugotovitev delovnega razmerja po siceršnjem prenehanju pogodbenega razmerja morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Ker tega tožnica ni zahtevala, ne more uspešno uveljavljati pravic iz delovnega razmerja tudi po 14. 10. 2015. Pritožbeno sodišče se ob tem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 45/2014, VIII Ips 45/2014 ter na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 134/2015. Navedeno bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v ponovljenem postopku.

9. Glede obstoja elementov delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 1. 1. 2012 dalje pritožbeno sodišče navaja, da Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 4. členu ureja definicijo delovnega razmerja in določa, da je delovno razmerje, razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih pod nadzorstvom delodajalca. Po določbi 11. člena ZDR-1 se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom v povezavi z 22. oziroma 54. členom ZDR-1, razen v primerih, ki jih določa zakon. Tako se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, ki jih opredeljuje 4. člen ZDR-1. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje v tem delu, saj ni ugotavljalo elementov delovnega razmerja, pač pa je le pavšalno navedlo honorarje ter da je tožnica za toženo stranko neprekinjeno opravljala delo od 3. 1. 2012 do 29. 9. 2014, nato pa da je tožnica prejela izplačilo honorarjev za delo od julija 2013 do septembra 2014 na način izdajanja računov zavoda A. toženi stranki. Sodišče sicer navede, da je tožnica še 13. 10. 2014 opravljala delo na članku, pri čemer je imela dostop tudi do spletnih orodij vse do 14. 10. 2014, vendar sodišče prve stopnje ob tem ne ugotavlja, ali je tožnica pri toženi stranki opravljala delo v enakem obsegu kot ostali zaposleni novinarji. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je zavod A., izdal na primer fakturo za delo v mesecu marcu za 201,00 EUR, za mesec maj 684,00 EUR, za mesec junij 561,00 EUR, za mesec julij 594,00 EUR, za mesec avgust 267,00 EUR, v mesecu avgustu za članek 100,00 EUR, za mesec september 279,00 EUR in za mesec oktober 429,00 EUR. Ker višina plačila člankov med strankama ni bila sporna, se postavlja vprašanje, ali je tožnica dejansko opravljala enako količino dela kot ostali zaposleni novinarji, ter ali je delala nepretrgano in po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Sodišče bo moralo navedeno raziskati in pri tem raziskati tudi, ali so dejansko redno zaposleni novinarji oddajali mesečno med 60 in 90 prispevkov, ki so bili sicer točkovani oziroma ali je tožnica izpolnjevala običajno kvoto člankov oziroma drugega dela kot zaposleni novinarji.

10. Pritožba se utemeljeno sklicuje tudi na to, da je sodišče storilo bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, gre za kršitev načela kontradiktornosti. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim navaja odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 12/2014 z dne 22. 4. 2014. Tako pritožba utemeljeno navaja, da je tožena stranka predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem B.B., C.C. in D.D. v zvezi z ugotavljanjem elementov delovnega razmerja, pri čemer pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da so bili dokazni predlogi podani pravočasno in sicer na prvem naroku za glavno obravnavo 9. 2. 2015. Tožena stranka je te dokazne predloge podala tudi substancirano. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP), na podlagi določb 278. člena ZPP pa sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, jasno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 278. člena ZPP). Če tega sodišče ne stori v samem sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni sodbi. Pavšalna zavrnitev dokaznega predloga tako predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Tožnica tako utemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opisano ravnanje pa predstavlja tudi kršitev pravice do izjave, izhajajoče iz 22. člena Ustave RS in bi pritožbeno sodišče z drugačno odločitvijo tožnici vzelo tudi pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče se ob navedenem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013. 11. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 4. 2. 2015 v točki 7 predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v primeru, če bi sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, vendar sodišče o tem predlogu sploh ni odločalo. Tožena stranka je svoj predlog utemeljila s tem, da tožnici ne bi mogla zagotoviti dela zaradi trenutne finančne situacije dela. Sodišče se glede tega ni v ničemer opredelilo, čeprav bi glede na določbo 118. člena ZDR-1, ki v 3. odstavku daje pravico postaviti predlog tudi delodajalcu, moralo podati jasne razloge. Tako sodbe v tem delu niti ni bilo mogoče preizkusiti.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.