Jedro

Dolžnost vseh družb in podjetnikov pri vodenju poslovnih knjig v skladu z zakonom in Slovenskimi računovodskimi standardi je opredeljena tudi v 54. členu ZGD-1. Ker gre v konkretnem primeru za sporni račun, ki ga je 01. 04. 2009 izstavila sama tožena stranka, ki je prav tako zavezana k spoštovanju kogentnih predpisov in Slovenskih računovodskih standardov pri izstavljanju tovrstnih knjigovodskih listin, bi verodostojnost tako izstavljene knjigovodske listine lahko izpodbila samo z argumentiranimi in dokazno podprtimi ugovori.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni v prvem odstavku izreka tako, da se ugovor tožene stranke zavrne v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka in na 6. točko izreka v povezavi s 1. točko izreka sklepa o izdani začasni odredbi, opr. št. IV Pg 5483/2010-7 z dne 16. 02. 2011 in se v tem delu navedeni sklep potrdi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del izpodbijanega sklepa potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 211,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo izdani sklep o začasni odredbi z dne 16. 02. 2011 v delu, s katerim je bilo toženi stranki z začasno odredbo: - izrečena prepoved uporabe zaščitenega znaka tožeče stranke, zlasti prepoved uvoza oziroma proizvodnje, oglaševanja, ponujanja za prodajo ter skladiščenja oblačil vključno s hlačami, označenimi z zaščitenim znakom, - naložen zaseg, izključitev iz prometa in shramba vseh oblačil, vključno s hlačami, ki so označene z zaščitenim znakom in se nahajajo v trgovini tožene stranke na naslovu X, - naložena izključitev iz prometa in shramba oblačil, označenih z zaščitenim znakom, ki se nahajajo kjerkoli drugje v neposredni oziroma posredni posesti tožene stranke ter toženi stranki naloženo, da sodišču javi količine teh predmetov kršitve.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom toženi stranki tudi naložilo plačilo nadaljnjih stroškov postopka tožeče stranke v višini 216,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne ugovor tožene stranke, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka tožeče stranke oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V delu, ki se nanaša na izdano začasno odredbo s prepovedjo bodočih kršitev blagovne znamke tožeče stranke, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na dokazni oceni s stopnjo verjetnosti izkazane kršitve blagovne znamke s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v tem delu na podlagi izvedenega ugovornega postopka prišlo do drugačne dokazne ocene, kot jo je napravilo pri sami izdaji začasne odredbe dne 16. 02. 2011. Ocenilo je, da tožeča stranka s predlaganimi dokazi ne izkazuje verjetnosti, da je tožena stranka kršila pravice tožeče stranke v večji meri, kot tožena stranka z nasprotnimi trditvami in dokazi izkazuje verjetnost, da pravic tožeče stranke ni kršila. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje stališču pritožnice, da je takšna dokazna ocena prvostopenjskega sodišča zmotna.

5. Med pravdnima strankama očitno ni sporno, da so bili v trgovini podjetja D. najdeni ponaredki, ki kršijo blagovno znamko tožeče stranke 3058799 GAASTRA in CTM št. 3058807 v sliki. Sporno med pravdnima strankama je, ali navedeno blago izvira iz poslovanja s toženo stranko. Prvostopenjsko sodišče je svojo dokazno oceno utemeljilo na ugotovitvi, da je kljub temu, da izstavljena faktura tožene stranke, ki izkazuje dobavo specificiranega blaga trgovini D. (priloga A12), tožena stranka uspela izpodbiti verodostojnost tega računa, saj je dosledno zanikala, da gre pri najdenem blagu za blago tožene stranke, tožeča stranka pa ni predložila dokazov, ki bi potrdili, da gre prav za blago, ki naj bi ga posredovala tožena stranka.

6. Pritožbeno sodišče načeloma pritrjuje izhodišču prvostopenjskega sodišča glede omejene dokazne vrednosti računa v smislu, da je verodostojnost take listine mogoče izpodbiti. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi, da gre za knjigovodsko listino, ki v smislu Slovenskih računovodskih standardov predstavlja zapis o poslovnih dogodkih. Dolžnost vseh družb in podjetnikov pri vodenju poslovnih knjig v skladu z zakonom in Slovenskimi računovodskimi standardi, je opredeljena tudi v 54. členu Zakona o gospodarskih družba (Uradni list RS, št. 62/2006 s spremembami). Ker gre v konkretnem primeru za sporni račun (A12), ki ga je 01. 04. 2009 izstavila sama tožena stranka, ki je prav tako zavezana k spoštovanju kogentnih predpisov in Slovenskih računovodskih standardov pri izstavljanju tovrstnih knjigovodskih listin, bi verodostojnost tako izstavljene knjigovodske listine lahko izpodbila samo z argumentiranimi in dokazno podprtimi ugovori. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka glede na do sedaj podane trditve in ponujene dokaze, tega ni uspela. Tožena stranka je namreč zgolj zanikala, da bi bil izvršen prenos blaga po spornem računu s tožene stranke na podjetje D. s.p. ter da je v tem primeru šlo zgolj za fiktivni račun, ki naj bi ga tožena stranka izstavila na zahtevo predstavnika podjetja D. Ob tem, ko tožena stranka niti v okviru trditvenih navedb ni uspela pojasniti, zakaj naj bi izstavila fiktivni račun podjetju D., takšnega prepričljivega pojasnila ni razbrati niti iz izpovedi zaslišane priče R. M., predlagane s strani tožene stranke. Ob tem, ko je očitno med pravdnima stranka nesporno, da je bil za isti znesek pred spornim računom že izstavljen predračun št. 3 (B20) in da je podjetje D. po tem predračunu toženi stranki nakazalo znesek 4.200,00 EUR 03. 02. 2009 oziroma 27. 03. 2009 500,00 EUR kot avans za sporni račun z dne 01. 04. 2009, bi tožena stranka morala konkretizirano pojasniti in ponuditi dokaze, kakšno naj bi bilo dejansko ozadje tako izstavljenih listin tožene stranke in izvršenih plačil toženi stranki po teh listinah, kar bi izpodbilo verodostojnost spornega računa. V tem smislu ne zadostuje nekonkretizirana izpoved priče R. M., da naj bi šlo za uslugo R. P. v posledici njunega dolgoletnega uspešnega poslovnega sodelovanja. Takšen način poslovanja ni skladen s kogentnimi predpisi in Slovenskimi računovodskimi standardi, zato tožena stranka zgolj s tem ni uspela izpodbiti verjetnosti zatrjevanj tožeče stranke o dobavi blaga tožene stranke po spornem računu z dne 01. 04. 2009. 7. Sodišče prve stopnje je zmotno kot relevantno upoštevalo tudi zatrjevanje tožene stranke, da je malo verjetno, da bi ponaredkov nihče ne odkril celih 18 mesecev, oziroma da R. P. ne bi vedel, da gre za ponaredke. Zgolj iz okoliščine, da bi R. P. moral ugotoviti, da gre za ponaredke, še ni mogoče sklepati na neizkazano verjetnost kršitve tožene stranke, saj tudi morebitno vedenje navedenega predstavnika podjetja D. o tej okoliščini ne bi izključevalo tožene stranke kot kršitelja pravic tožeče stranke. Tožena stranka pa v dosedanjem postopku ni ponudila dokazov v smeri, da je družba D. najdene ponaredke pridobila iz drugih virov, kar bi izključevalo toženo stranko kot kršitelja pravic tožene stranke.

8. Pritožbeno sodišče je ob drugačni presoji podane trditvene podlage pravdnih strank in ponujenih dokazov prišlo do drugačnega zaključka od prvostopenjskega sodišča in sicer, da tožena stranka ni uspela ponuditi trditev in dokazov, ki bi izpodbili s stopnjo verjetnosti izkazane okoliščine, da sporni ponaredki izvirajo od tožene stranke.

9. Ker tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi ni izpodbijala ugotovitev prvostopenjskega sodišča o obstoju predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 123. člena ZIL-1, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo ugovor tožene stranke v delu, ki se nanaša na začasno uveljavljeno prepoved nadaljnjih kršitev iz 1. točke izreka sklepa o začasni odredbi z dne 16. 02. 2011. 10. Neutemeljena pa je pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev o razveljavitvi začasne odredbe na izključitev iz prometa in shrambo izdelkov, ki kršijo blagovno znamko tožeče stranke, ki se nahajajo v trgovini tožene stranke na naslovu V. (2. točka izreka) oziroma kjerkoli drugje v neposredni oziroma posredni posesti tožene stranke (4. točka izreka). Da bi tožeča stranka utemeljila pravovarstveni interes za izdajo regulacijske začasne odredbe v tako predlagani obliki, bi morala s stopnjo verjetnosti izkazati, da tožena stranka ima v neposredni ali posredni posesti oblačila, ki predstavljajo predmete kršitve. Takšnih konkretiziranih trditev tožeča stranka ni podala. Zatrjevala je zgolj, da je do srede leta 2009 tožena stranka imela njeno soglasje za prodajo originalnih izdelkov tožeče stranke. Edini konkretizirani očitek glede kršitve se je nanašal na sporno dobavo iz leta 2009, ne da bi zatrjevala, da tožena stranka še vedno razpolaga s ponarejenim blagom, ki predstavljajo kršitev, kar bi opravičevalo izdajo začasne odredbe v smislu začasnega zasega tovrstnega blaga. Prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom ni posegalo v izdano začasno odredbo v delu, ki se nanaša na zaseg in izključitev iz prometa reklamnih in obvestilnih napisov v 3. in 5. točki sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 16. 02. 2011. Ker tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, s katero bi utemeljila potrebnost izdaje regulacijske začasne odredbe iz 2. in 4. točke izreka sklepa z dne 16. 02. 2011, se tako izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča v tistem delu, ko je v tem delu ugovoru ugodilo in ta del sklepa o izdaji začasne odredbe razveljavilo.

11. Zgolj delna ugoditev pritožbi tožeče stranke pa ne vpliva na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka, to je, da je tožeča stranka uspela samo z delom predloga za izdajo začasne odredbe. Pri tem pa tožeča stranka v pritožbi ni izrecno izpodbijala pravilnosti upoštevanja uspeha tožeče stranke pri odmeri stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in odločitev o stroških postopka (drugi odstavek izreka izpodbijanega sklepa) potrdilo.

12. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, je upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka. Od priglašenih stroškov za pritožbeni postopek v višini nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (295,80 EUR), pavšala za plačilo poštnih storitev (20,00 EUR) in pavšala za fotokopije (10,00 EUR), kar skupaj povečano za 20 % DDV znaša 390,96 EUR in za plačano takso (33,00 EUR), je tožeča stranka glede na uspeh s pritožbo upravičena do povrnitve polovičnega zneska teh stroškov, to je 211,98 EUR.