Jedro

Popolnoma gre pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, da je obdolženčev zagovor, češ da mu je neznanec že vnaprej izročil relativno visok znesek 500,00 EUR, pri čemer si nista izmenjala nobenih osebnih podatkov oziroma telefonske številke, pozneje pa mu izročil še vozilo večje vrednosti, neživljenjski ter s tem brez dvoma neverodostojen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi Mirsad Mehmeti spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen osmih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je sodišče prve stopnje oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka ter plačila sodne takse. V skladu z določbo 74. člena KZ-1 pa mu je bila odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, tako da mu je bilo naloženo plačilo 500,00 EUR.

2. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obdolženega pa po zakonito izvedenem kazenskem postopku utemeljeno spoznalo za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1. 6. Uvodoma pritožnik sodišču prve stopnje očita, da naj bi večino izvedenih dokazov štelo v obdolženčevo škodo. Na ta način smiselno zatrjuje kršitev 17. člena ZKP, ki v prvem odstavku sodišču in državnim organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, nalaga dolžnost, da po resnici in popolnoma ugotovijo dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, v drugem odstavku pa, da morajo enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Gre za načelo iskanja resnice, ki ima svojo podlago tudi v 29. členu Ustave RS (pravna jamstva v kazenskem postopku). Po proučitvi predmetnega dokaznega gradiva in razlogov izpodbijane sodbe, sodišče druge stopnje ne more pritrditi tezi pritožnika o nepravičnem sojenju. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi izvedlo vse relevantne dokaze (nobenega dokaznega predloga ni zavrnilo), nato pa je v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP v obrazložitvi sodbe določno in popolnoma navedlo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Ker je presodilo, da je obdolženec kriv očitanega mu kaznivega dejanja, je popolnoma razumljivo, da je pri oceni izvedenih dokazov prišlo do spoznanja, da obdolženca obremenjujejo oziroma gredo v njegovo škodo, saj bi sicer moralo ravnati po načelu in dubio pro reo, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da je svojo oceno teh dokazov pospremilo s tehtnimi ter za sodišče druge stopnje prepričljivimi razlogi.

7. V nadaljevanju pritožnik sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker naj odločilno dejstvo, da je vedel, da je bil kombi Renault Trafic Grand Passenger, reg. št. ..., pridobljen s kaznivim dejanjem, obdolžencu ne bi bilo dokazano. Pri tem se sklicuje na okoliščine, da se je v vozilu nahajalo prometno dovoljenje, ki formalno dokazuje lastništvo vozila in vozniku daje upravičenje za vožnjo; da je iz pogodbe o najemu razvidno, da naj bi se vozilo uporabljalo izven Slovenije, na relaciji Hrvaška in Bosna; da se je glede na slabo premoženjsko stanje obdolženec brez razmišljanja odločil, da ponudbo neznanca sprejme; da če bi zgolj slutil, da je bilo vozilo pridobljeno na nezakonit način, ga gotovo ne bi peljal preko močno nadzorovane shengenske meje.

8. Do zavestne komponente obdolženčeve krivde, se je sodišče prve stopnje zanesljivo opredelilo pod točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče sprejema te razloge kot tehtne, zgrajene na razumni in logični presoji. Iz 1. člena pogodbe o najemu vozila z dne 10. 5. 2017 je res razvidno kot trdi pritožnik, da naj bi se najeto vozilo uporabilo na relaciji Hrvaška – Bosna, a to še ne pomeni, da je bila pogodbeno dogovorjena vožnja v Srbijo. Iz zadnjega odstavka istega člena izhaja obveznost najemojemalca, da potrdilo za uporabo vozila izven meja Republike Slovenije overi na lastne stroške pri AMZS. Takšno dovoljenje za vožnjo vozila v tujini se izda vozniku, ki uporablja vozilo, ki ni njegova last. V predmetno obravnavanem primeru takšno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Tudi ta okoliščina je ena od tistih, ki je pri obdolžencu vzbudila zavest o tem, da mu naročnik prevoza predaja s kaznivim dejanjem pridobljeno vozilo. Naročnik prevoza bi namreč s pridobitvijo dovoljenja za vožnjo vozila v tujini razkril svojo identiteto pred organom, pooblaščenim za izdajo tovrstnih dovoljenj. Tako ne gre pritrditi pritožniku, da je zgolj dejstvo, da je obdolženec razpolagal s prometnim dovoljenjem, ki se je glasilo na najemodajalca, odpravilo vsakršen dvom v zakonitost pridobitve vozila. Popolnoma gre pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, da je obdolženčev zagovor, češ da mu je neznanec že vnaprej izročil relativno visok znesek 500,00 EUR, pri čemer si nista izmenjala nobenih osebnih podatkov oziroma telefonske številke, pozneje pa mu izročil še vozilo večje vrednosti, neživljenjski ter s tem brez dvoma neverodostojen. Kot take tudi gre oceniti navedbe obdolženca o tem, kako je potekal prevoz vozila v Srbijo in okoliščinah njegove predaje ter povratka domov. Iz že na prvi pogled neverjetnega zagovora gre zaključiti, da je bil to način obdolženčeve obrambe, s katerim je hotel prikriti identiteto naročnika prevoza in posledično tudi svoje zavedanje o pravem izvoru vozila. Na pravilnost takšnega zaključka ne more vplivati mnenje pritožnika, da obdolženec vozila pridobljenega na nezakonit način ne bi peljal preko močno nadzorovane shengenske meje. Ob minimalnem vložku na kakršen so storilci kaznivega dejanja prišli do oškodovančevega kombiniranega vozila večje vrednosti, je vožnja preko meje, za katero je bil obdolženec tudi sorazmerno bogato nagrajen, predstavljala sprejemljivo tveganje. Ostale pritožbeno izpostavljene okoliščine kot so obdolženčevo sodelovanje v kazenskem postopku ter da oškodovanec ni ravnal kot dober gospodarstvenik, pa niso takšnega pomena, da bi lahko obdolženca razbremenile krivde.

9. V skladu z določbo 386. člena ZKP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji in ob tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo dognane okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni ter se, še zlasti glede na obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo osmih mesecev zapora in dveletno preizkusno dobo.

10. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Obdolženec je oče petih nepreskrbljenih otrok, brez vsakršnega premoženja večje vrednosti in rednih sredstev za preživljanje. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje ter vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.