Jedro

Po ustaljeni sodni praksi v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III K 56419/2013 z dne 15. 6. 2015 obsojenega D. B. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem in drugem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 ter zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Sodišče je obsojencu za kaznivo dejanje nasilja v družini določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, štiri leta in šest mesecev zapora, ter za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja kazen dve leti in dva meseca zapora. Obsojencu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osem let zapora, v katero je vštelo čas, prestan v priporu od 00.20 ure dne 23. 11. 2013 dalje. Sodišče je odločilo, da oškodovanki s premoženjskopravnima zahtevkoma napoti na pravdo, ter da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 56419/2013 z dne 2. 12. 2015 pritožbam obsojenca, njegovega zagovornika in višje državne tožilke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji. Obsojenca je oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ter odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu bremenijo proračun. Pritožbeno sodišče je iz opisa kaznivega dejanja nasilja v družini izpustilo ravnanja, ki so se obsojencu očitala v času pred 1. 11. 2008, ter obsojencu za to dejanje določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora. Iz opisa kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, je pritožbeno sodišče izpustilo besedno zvezo „približno vsak drugi dan“. Za to kaznivo dejanje je sodišče obsojencu zvišalo določeno zaporno kazen na pet let zapora ter mu po pravilih o steku izreklo enotno kazen osem let in šest mesecev zapora. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika in višje državne tožilke zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenec v uvodu zahteve navaja, da zahtevo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, obsojenčev zagovornik pa, da zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter kršitve ustavnih pravic iz 22., 25., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. V obrazložitvi po vsebini praktično enakih zahtev vložnika trdita, da je bil napačno zavrnjen dokazni predlog za postavitev izvedenca diabetologa, da sodišče neutemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem policistov, ki so dne 23. 11. 2013 prišli na kraj domnevnega nasilja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za ponovno zaslišanje priče J. H., da obsojenčevega ravnanja ni mogoče pravno opredeliti kot kaznivega dejanja nasilja v družini, ker je pritožbeno sodišče iz krivdoreka izpustilo nekatere očitke, ki so se nanašali na obdobje do 1. 11. 2008, v ostalem pa krivdoreka ni spremenilo, temveč je v krivdoreku ohranilo vse „splošne očitke“, ki časovno niso konkretizirani, ter da je oškodovanka A. Č. med kazenskim postopkom lagala. Obsojenec Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ga oprosti obtožbe oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo (med drugim tudi iz razloga po 427. členu ZKP) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom, ter da zadrži izvršitev izpodbijane pravnomočne sodbe. Obsojenčev zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo obsojenčevega zagovornika, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je bila v obravnavani zadevi obrambi dana možnost predlagati dokaze, sodišče pa je po opravljeni presoji njihove relevantnosti predlagane dokaze zavrnilo z ustrezno obrazložitvijo. Zahteva s ponavljanjem predlaganih dokazov neuspešno uveljavlja zgolj razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z uveljavljanjem kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, da je nepravilno ocenilo zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini – spravljanje v podrejen položaj – zahteva ponuja drugačno videnje poteka dogodkov in dinamike razmerij med obsojencem in oškodovanko ter ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. Navedla je, da v obravnavani zadevi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena, ter da je na enake pritožbene navedbe kot jih uveljavlja zahteva, utemeljeno odgovorilo že pritožbeno sodišče. 4. O odgovorih Vrhovnega državnega tožilstva sta se izjavila obsojenec in njegov zagovornik. Slednji je v izjavah navedel, da je napačno stališče Vrhovnega državnega tožilstva, da vložnik v zahtevi izpodbija zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ter da je sodišče dokazne predloge zavrnilo z ustrezno obrazložitvijo, da je sodba pritožbenega sodišča obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ne vsebuje razlogov o tem, zakaj je višje sodišče določene očitke v krivdoreku, navkljub „zožanju“ obdobja pustilo nespremenjene, da je odgovor vrhovne državne tožilke v zvezi s kaznivim dejanjem surovega ravnanja in zanemarjanja mladoletnega otroka povsem pavšalen in neargumentiran, ter da sodba sodišča prve stopnje sploh ne vsebuje razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje policistov. Obsojeni D. B. je v obsežnih izjavah na odgovora Vrhovnega državnega tožilstva navedel, da sta odgovora neutemeljena in nesmiselna. Meni, da mora sodišče v skladu z instrukcijsko maksimo skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in dožene resnica, kar v obravnavanem primeru ni bilo storjeno, iz uvoda sodbe pa ni razvidno, ali je bila „glavna obravnava javna ali tajna“. Poudarja, da izpodbijana sodba ni „vodotesna“, saj pušča odprtih preveč dvomov.

B.

5. Vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti trdita, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov za postavitev izvedenca diabetologa, ter za ponovno zaslišanje priče J. H. grobo poseglo v obsojenčevo pravico do obrambe. Kršitev utemeljujeta z navedbami, da bi lahko izvedenec diabetolog z ustrezno projekcijo ugotovil, kdaj so se pri obsojencu zaradi sladkorne bolezni začele pojavljati težave z erekcijo, priča J. H. pa bi lahko ob ponovnem zaslišanju izpovedala, kdaj se je k oškodovankama vselil novi partner A. Č. Izvedba navedenih dokazov bi bila po stališču obsojenca in njegovega zagovornika ključna za razjasnitev obsojenčevega zagovora ter ugotovitev, da je bila izpoved mladoletne oškodovanke N. Č. v tem delu neresnična.

6. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenčev zagovornik na predobravnavnem naroku dne 1. 7. 2014 predlagal zaslišanje priče J. H., ki naj bi izpovedala o tem, kdaj so bili doma oškodovanki in obsojenec, s kom se je mladoletna oškodovanka igrala in kdo je zanjo skrbel. Sodišče je dokaznemu predlogu za zaslišanje priče ugodilo ter J. H. zaslišalo na glavni obravnavi dne 11. 9. 2014. Obsojenec in zagovornik sta med zaslišanjem priči postavila več vprašanj. Na glavni obravnavi dne 15. 6. 2015 je obsojenčev zagovornik predlagal ponovno zaslišanje priče J. H. z utemeljitvijo, da mu med zaslišanjem niso bila postavljena vprašanja v zvezi z novim partnerjem oškodovanke A. Č., ki se je v njeno stanovanje vselil praktično neposredno po izselitvi obsojenca, kar lahko nakazuje na motiv oškodovanke, da se je obsojenca želela znebiti. Sodišče je dokazni predlog za ponovno zaslišanje priče J. H. zavrnilo na isti glavni obravnavi z obrazložitvijo, da bi se njeno ponovno zaslišanje nanašalo na dejstvo, ki ni relevantno za odločitev v obravnavani zadevi, priča pa je bila zaslišana v času, ko je obsojenec že odšel iz oškodovankinega stanovanja.

7. Na glavni obravnavi dne 15. 6. 2015 je obsojenčev zagovornik predlagal še, da se postavi izvedenca diabetologa, ker je zaslišana priča – obsojenčev osebni zdravnik – izpovedala, da je mogoče narediti projekcijo sladkorne bolezni za nazaj ter da ob takšnih težavah obstaja velika verjetnost težav z erekcijo. Sodišče predlaganega dokaznega predloga ni izvedlo, temveč je na tej glavni obravnavi obsojenca spoznalo za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj.

8. Po ustaljeni sodni praksi(1) v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

9. Vložnika zahtev z obsežnimi navedbami glede kršitev pravic obrambe (da je obsojenec v inkriminiranem obdobju imel sladkorno bolezen, ki je imela za posledico težave z erekcijo; da obsojenec spolnih kontaktov, ki se mu očitajo ni bil zmožen; da njegova nesposobnost erekcije na laž postavlja vse izjave domnevne oškodovanke; da je obsojenčev osebni zdravnik potrdil, da je bil pri njem bistveno povišan sladkor ugotovljen v letu 2011, ter da je zagotovo obstajal že več let prej; da je višje sodišče nepravilno pritrdilo sodišču prve stopnje, da so resnične navedbe oškodovanke, da je obsojenec vedno imel erekcijo; da je vprašljivo, ali je sodna izvedenka pri oškodovanki opravila vsa zatrjevana testiranja; da je novi partner – oškodovankin sedanji mož v času sojenja živel pri oškodovankah; da se je oškodovani A. Č. po zaključku sodnega postopka rodil otrok, kar je sodišču spretno zamolčala; da je bil motiv oškodovanke, ki je zoper obsojenca podala kazensko ovadbo jasen, namreč, da se obsojenca znebi in zaživi z novim partnerjem) v pretežni meri podajata lastno dokazno oceno ter nasprotujeta dokaznim zaključkom sodišč prve in druge stopnje, s čimer izpodbijata v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po vsebini tako uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP predstavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ta razlog namreč med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, kar predstavlja bistveni očitek vložnikov v obravnavani zadevi. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi presodilo obsojenčev zagovor ter predvsem izpovedi oškodovank in ugotovitve postavljenih izvedencev ter obrazložilo vsa odločilna dejstva glede zakonskih znakov obsojencu očitanih kaznivih dejanj, ki ne puščajo nikakršnega dvoma v ugotovljeno dejansko stanje.

10. V zvezi s kršitvijo pravice do obrambe s tem, ko sodišče ni ugodilo dokaznima predlogoma za postavitev izvedenca diabetologa in ponovno zaslišanje priče J. H., je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi (prvi odstavek na 31. strani sodbe sodišča prve stopnje ter 22. točka razlogov sodbe višjega sodišča) utemeljeno zaključilo, da predlagana dokaza nista v materialnopravno relevantni zvezi z obsojencu očitanimi kaznivimi dejanji. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca diabetologa je sodišče zaključilo, da predlagani dokaz ne bi pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja, saj bi bile lahko ugotovitve izvedenca zgolj splošne, upoštevaje dejstvo, da očitno obsojenčeve težave s povišanim sladkorjem niso bile tolikšne, da bi zaradi tega obiskal zdravnika. Sladkorna bolezen je bila namreč pri njem v marcu 2011 odkrita, kot je razvidno iz njegovega zdravstvenega kartona, zgolj slučajno, saj od leta 1997 do marca 2011 zdravnika sploh ni obiskal. V zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za ponovno zaslišanje priče J. H. pa je sodišče navedlo, da zaslišanje navedene priče ne bi prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja, saj priča ne bi izpovedovala o dogajanju v času skupnega življenja obsojenca in oškodovank, temveč o dogajanju v času, ko se je obsojenec od njiju že odselil. Razloge sodišča v zvezi z zavrnitvijo obeh dokaznih predlogov je treba povezati z ostalimi razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe, v katerih je sodišče izpovedi obeh oškodovank natančno presodilo in ju označilo za prepričljivi ter podprti z izvedenskimi mnenji psihiatrične stroke in klinične psihologinje, iz katerih izhaja nedvoumen zaključek, da je pri mladoletni oškodovanki zaznati posledice spolne zlorabe. Sodišče je tako na podlagi vseh izvedenih dokazov po načelu proste presoje le-teh verjelo oškodovankama, da je imel obsojenec v inkriminiranem obdobju normalno erekcijo. Takšnemu stališču sodišča v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov v celoti pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, saj bi bila izvedba predlaganih dokazov glede na oceno obsojenčevega zagovora, izpovedi oškodovank in ugotovitev izvedencev, v postopku povsem nepotrebna.

11. Kršitev pravice do obrambe obsojenec in njegov zagovornik utemeljujeta tudi z očitkom, da sodišče ni izvedlo dokaznega predloga za zaslišanje policistov, ki so dne 23. 11. 2013 prišli na kraj „domnevnega nasilja“. Sodbi sodišča prve stopnje očitata še bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče v razlogih sodbe ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza.

12. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenčeva obramba na predobravnavnem naroku dne 1. 7. 2014 med številnimi dokaznimi predlogi predlagala tudi, da se zasliši policiste Policijske postaje Bežigrad, ki so „kritičnega dne“ opravili intervencijo ter opravili razgovor z oškodovankama, ker bodo lahko opisali, v kakšnem stanju sta bili oškodovanki ter kako je bil obsojenec oblečen.

13. Sodišče prve stopnje je o izvedbi predlaganega dokaza odločilo na glavni obravnavi dne 7. 8. 2014 (listovna št. 406 spisa), ko je sprejelo dokazni sklep, da se zavrne dokazni predlog za zaslišanje policistov Policijske postaje Bežigrad kot nepotreben, v obrazložitvi sodbe pa ni navedlo razlogov, zakaj navedenih prič ni zaslišalo.

14. Pritrditi je treba vložnikoma zahtev, da ravnanje sodišča, ki v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, predstavlja tako imenovano relativno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri mora obsojenčeva obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavanem primeru kršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora v razlogih sodbe med drugim navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogom strank. Vendar pa, kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče (8. točka razlogov sodbe), obsojenčev zagovornik že ob podaji navedenega dokaznega predloga ni izkazal njegove pravne relevantnosti, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ne, da je opustitev njegove izvedbe vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Vložnika v zahtevi namreč zgolj posplošeno trdita, da bi predlagane priče lahko „nevtralno“ potrdile, v kakšnem stanju sta bili oškodovanki in obsojenec inkriminiranega dne, ob tem pa prezreta, da se je sodišče o obsojenčevem nasilnem ravnanju prepričalo že na podlagi izpovedi obeh oškodovank ter njunega soseda B. M. , ki je izpovedal o njuni prestrašenosti in razburjenosti, ter ne nazadnje na podlagi obsojenčevega zagovora, v katerem je potrdil spor z oškodovanko A. Č. in dopustil možnost, da jo je udaril. 15. Vložnika zahtev trdita, da je izpodbijana pravnomočna sodba obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitvijo kazenskega zakona. Kršitev utemeljujeta z navedbo, da predstavlja bistven element kaznivega dejanja nasilja v družini spravljanje v podrejen položaj. To pomeni, da mora biti oškodovanec v takšnem položaju, da se zaradi ravnanja obdolženca ne more umakniti ali preprečiti njegovega nasilja.

16. Izpodbijanje sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali o neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, je sodišče utemeljeno sklepalo, da so v ravnanju obsojenega D. B. podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem in drugem odstavku 191. člena KZ-1, spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ter zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. 17. Kazenskopravni očitek obsojencu, vsebovan v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, v zvezi s kaznivim dejanjem nasilja v družini je, da je v času od 1. 11. 2008 do 22. 11. 2013 oškodovanko A. Č. večkrat udaril z roko po telesu, jo zgrabil za roko, mahnil, nanjo kričal, zaradi česar je bila večkrat poškodovana, jo prisil v prekinitev stikov z njeno družino, ji omejeval obiske, poleg tega pa jo je tudi žalil ter ji grozil, da jo bo pretepel, ubil, da bo njeno hčerko spravil v zavod, sama pa da bo postala klošarka, zaradi česar se ga je bala, s takšnim ravnanjem pa jo je spravljal v podrejen položaj.

18. V takšnem opisu kaznivega dejanja so po presoji Vrhovnega sodišča vsebovani vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona oziroma absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP določno ne opredelita. Obsežne trditve zahtev, da krivdorek, po posegu s strani pritožbenega sodišča, vsebuje očitke, za katere iz spisa jasno izhaja, da so se lahko zgodili zgolj pred 1. 11. 2008, da so v obravnavanem primeru oškodovanki, obsojenec in njegov oče potrdili, da se je obsojenec večkrat odselil od oškodovanke, kar pomeni, da se ji je sam umaknil, da oškodovanke ni nikoli zasledoval, da iz izvedenskega mnenja za oškodovanko A. Č. izhaja, da nima nikakršnih posledic v zvezi z ravnanji obsojenca, da je argumentacija pritožbenega sodišča v zvezi s posledicami obsojenčevega ravnanja nad oškodovanko iztrgana iz konteksta, da je dokazni postopek jasno pokazal, da je oškodovanka A. Č. lagala, da je nemogoče, da bi obsojenec mladoletno oškodovanko večkrat zaprl v stanovanje, da ravnanje obsojenca, ki mladoletni oškodovanki ni dovolil, da bi jedla izven glavnih obrokov, še ne predstavlja kaznivega dejanja, temveč zgolj vzgojni pristop, vezan na spoštovanje hrane, da je zgolj nasprotoval najstniškemu pretiravanju po vsakodnevnem umivanju las, ter da je sodišče „jedro kršitev preneslo na oškodovankin šesti razred“, pri tem pa spregledalo navedbe obrambe, da so bili obsojencu očitani dogodki tudi v šestem razredu praktično nemogoči, saj pouk v tem razredu traja več šolskih ur, poleg tega pa je imela oškodovanka v šoli še kosilo, pomenijo v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

19. Obsojenec v zahtevi Okrožnemu sodišču v Ljubljani očita kršitev številnih ustavno zagotovljenih pravic ter določbe 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker pravnomočne sodbe ni izvršilo takoj, temveč je za to potrebovalo kar dva meseca.

20. V skladu z določbo prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek oziroma sodni postopek, ki je tekel pred njo, zoper drugo odločbo pa le, če je od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava. Iz sicer skope obrazložitve tega dela obsojenčeve zahteve je mogoče razbrati, da se zatrjevana kršitev nanaša na ravnanje sodišča po pravnomočnosti izpodbijane sodbe, zato Vrhovno sodišče obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni moglo preizkusiti.

C.

21. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljata, zahtevi pa sta bili v pretežni meri vloženi tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega D. B. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

22. Ker je obsojenec po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve in premoženja večje vrednosti ter prestaja večletno zaporno kazen, ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

(1) Primerjaj na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 309/97, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001, I Ips 28459/2011 in druge.