Jedro

Nejasna pogodbena določila v pogodbi, ki jo je pripravila ena pogodbena stranka, je treba razlagati v korist druge pogodbene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 38.850,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23.4.1998, s katerim se je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 784.313,50 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1998 do plačila, ter stroške mandatnega postopka, v veljavi. Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 113.913,00 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter predlagala pritožbenemu sodišču, naj pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrne oziroma podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je bil avtorski honorar tožnika prirejen nakladi v višini 10.000 izvodov, dogovorjeni v založniški pogodbi. Nadalje je navedla, da je glede na razmere v slovenskem založništvu in glede na tehnične možnosti, povsem normalno, da se dogovorjena naklada ne stiska naenkrat v celoti, kar bi za založbo pomenilo veliko ekonomsko breme, ampak v manjših količinah, ki jih je mogoče prodati v krajšem časovnem obdobju. Tožena stranka je še dodala, da je šlo torej le za dotisk književnega dela, še zmeraj v prvotno dogovorjeni nakladi, zato po njenem tožnik do novega honorarja ni upravičen. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bila v spornem 6. členu založniške pogodbe med pogodbenima strankama dogovorjena pravica objave ene bibliografske izdaje in sicer v nakladi, ki ni smela preseči 10.000 izvodov. Tožena stranka je torej s prvo izdajo predmetnega književnega dela v nakladi 5.000 izvodov dogovorjeno pravico objave v celoti izrabila. Za drugo izdajo tega dela bi morala tožena stranka tožniku izplačati ponoven honorar, kot je bilo to med pogodbenima strankama jasno dogovorjeno v nadaljevanju 6. člena založniške pogodbe. Zatrjevanja tožene stranke, da lahko prevelik natis nekega dela založbo v ekonomskem smislu popolnoma izčrpa in sklicevanje na tehnične možnosti, zaradi katerih se je odločila, da književno delo stiska v manjših količinah, sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljena. Dejstvo je, da so bili toženi stranki našteti razlogi, ki so jo vodili pri odločitvi, da izda manjšo naklado književnega dela, znani že ob sami sklenitvi založniške pogodbe. Kot pogodbena stranka, ki je sama vsebino pogodbe sestavila, bi morala zgoraj navedene okoliščine upoštevati že takrat in sporna razmerja glede dogovora o številu izdaj natančneje urediti. Tudi, če bi bila določba 6. člena pogodbe nejasna, je tožena stranka kot sestavljalka pogodbe sama zakrivila nejasnost določbe in je zanjo odgovorna. Morebitna nejasna določila med strankama se zato v skladu z določbo 100. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78) razlagajo v korist druge stranke oziroma tožnika. Ob navedenem so brezpredmetna sklicevanja tožene stranke v pritožbi, da je bil avtorski honorar prirejen višini naklade 10.000 izvodov. V ostalem pa se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne prvostopne razloge. Ker je glede na vse navedeno sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prvostopna odločitev v celoti pravilna in zakonita, je na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP. Odmerjeni so v skladu s tarifo, odmera pa razvidna na samem stroškovniku.