Jedro

Določba 520a. člena ZTFI je splošnejša od določbe 230. člena ZBan-1, saj zadeva širši krog oseb, ki morajo posredovati Agenciji za trg vrednostnih papirjev zahtevane podatke. Zajema državne organe, organe lokalnih skupnosti, nosilce javnih pooblastil ter druge pravne osebe in organizacije, torej vse pravne osebe, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za odločitev Agencije. Določba 230. člena ZBan-1 nasprotno zadeva le nadzorne organe, med katere sodi tudi tožnica. Določba je zato v razmerju do določbe 520a. člena ZTFI lex specialis. Tako se pokaže, da se je toženka oprla na napačno zakonsko podlago, ko je od tožnice zahtevala podatke, ki jih je opravičevala s sumom, da dve banki nista poročali v skladu z določbami 3. poglavja ZTFI. Posledično je toženka napačno uporabila določbo četrtega odstavka 520a. člena ZTFI in izrekla tožnici denarno kazen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba toženke 060-66/2012-1 z dne 28. 9. 2012 odpravi.

Zahteva tožnice za izdajo začasne odredbe se zavrže. Toženka je dolžna tožnici povrniti 88,00 EUR stroškov postopka, v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po vročitvi sklepa do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija ali toženka) je na podlagi informacij v medijih o t. i. slabih kreditih bank začela postopek nadzora nad N. d. d. in N. d. d., za kateri je ocenila, da obstaja sum, da kot javni družbi nista poročali v skladu s 3. poglavjem Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI). Z namenom preveritve suma je toženka 6. 9. 2012 na Banko Slovenije (v nadaljevanju tožnico) naslovila prošnjo za posredovanje podatkov in se pri tem sklicevala na 231. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1). Z dopisom z dne 12. 9. 2012 je tožnica prošnjo toženke zavrnila z obrazložitvijo, da je ta premalo določna. Toženka se je zato oprla na 520a. člen ZTFI in 13. 9. 2012 na tožnico naslovila zahtevo za posredovanje podatkov, s katero jo je pozvala, naj ji nemudoma predloži zahtevani dokument, to je „strogo zaupno poročilo Banke Slovenije“. Ker se tožnica na to zahtevo ni odzvala, je toženka 21. 9. 2012 nanjo naslovila novo zahtevo za posredovanje podatkov. Tožnica je istega dne toženkino zahtevo zavrnila, med drugim zato, ker od nadzornega organa ni mogoče zahtevati podatkov na podlagi 520a. člena ZTFI.

2. Toženka se z razlogi tožnice za zavrnitev zahteve za posredovanje podatkov ni strinjala. Odločila je, da ji je tožnica kot nosilka javnega pooblastila v skladu s prvim odstavkom 520a. člena ZTFI dolžna posredovati zahtevane podatke in to ne glede na določbo 230. člena ZBan-1. Toženka je zato tožnici na podlagi četrtega odstavka 520a. člena ZTFI izrekla denarno kazen v višini 5.000,00 EUR (1. točka izreka izpodbijanega sklepa) in ji naložila, da jo plača v 15-ih dneh po pravnomočnosti sklepa na njen transakcijski račun (2. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Postopek sodnega varstva

3. Navedeni sklep izpodbija tožnica s tožbo v postopku sodnega varstva po ZTFI. Uveljavlja tožbeni razlog iz 4. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da je bila odločba izdana o stvari, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), zaradi česar predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) izpodbijani sklep izreče za ničnega. Podrejeno temu predlaga odpravo izpodbijanega sklepa iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1; v vsakem primeru pa predlaga, da se toženki naloži povrnitev stroškov sodnega postopka, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožba je bila vročena toženki, ki v pravočasnem odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Toženka opozarja, da ji tožnica še vedno ni posredovala zahtevanega dokumenta, zaradi česar bo v skladu s petim in sedmim odstavkom 520a. člena ZTFI primorana v ponovni izrek denarne kazni.

5. Tožnica je na navedbe toženke odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 12. 11. 2012. Poleg tega je zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj Vrhovno sodišče do pravnomočne odločitve v postopku sodnega varstva začasno uredi razmerje med strankama postopka tako, da toženki prepove izdajanje „zahtevkov [...] na podlagi 520a. člena ZTFI ter posledično izrekanje dodatnih denarnih kazni tožeči stranki na podlagi tega člena.“

6. Tožnica v svojem odgovoru z dne 15. 11. 2012 predlaga zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe.

O tožbi

7. Tožba je utemeljena.

8. Toženka je svojo zahtevo za posredovanje podatkov, naslovljeno na tožnico, oprla na določbo prvega odstavka 520a. člena ZTFI. V skladu s to določbo morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil ter druge pravne osebe in organizacije, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za odločitev, Agenciji na njeno zahtevo nemudoma posredovati zahtevane podatke in dokumente, potrebne za izvedbo postopka nadzora, vključno s podatki, ki so skladno z 39. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) določeni kot poslovna skrivnost, in tajnimi podatki, to je podatki, ki jih kot tajne določa zakon, ki ureja tajne podatke. Če zavezanec za posredovanje podatkov teh Agenciji ne posreduje, lahko predsednik senata na podlagi četrtega odstavka 520a. člena ZTFI izda sklep, s katerim zavezancu za posredovanje podatkov naloži denarno kazen do 50.000,00 EUR.

9. Sodelovanje Banke Slovenije z nadzornimi organi Republike Slovenije, ki so pristojni za nadzor drugih nadzorovanih finančnih družb, med katere spada tudi Agencija, ureja določba 230. člena ZBan-1. V skladu s to določbo mora Banka Slovenije na zahtevo posameznega nadzornega organa posredovati temu organu vse podatke glede banke oziroma druge nadzorovane finančne družbe, ki jih ta potrebuje v postopku opravljanja nalog nadzora nad to družbo, v postopku v zvezi z izdajo dovoljenj oziroma pri odločanju o drugih posamičnih zadevah.

10. Določba 520a. člena ZTFI je splošnejša od določbe 230. člena ZBan-1, saj zadeva širši krog oseb, ki morajo posredovati Agenciji zahtevane podatke. Zajema državne organe, organe lokalnih skupnosti, nosilce javnih pooblastil ter druge pravne osebe in organizacije, torej vse pravne osebe, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za odločitev Agencije. Določba 230. člena ZBan-1 nasprotno zadeva le nadzorne organe, med katere sodi tudi tožnica. Določba je zato v razmerju do določbe 520a. člena ZTFI lex specialis. Tako se pokaže, da se je toženka oprla na napačno zakonsko podlago, ko je od tožnice zahtevala podatke, ki jih je opravičevala s sumom, da dve banki nista poročali v skladu z določbami 3. poglavja ZTFI. Posledično je toženka napačno uporabila določbo četrtega odstavka 520a. člena ZTFI in izrekla tožnici denarno kazen.

11. Podrobnejša vsebina in način medsebojnega sodelovanja nadzornih organov RS sta v skladu s tretjim odstavkom 230. člena ZBan-1 urejeni s Pravilnikom o medsebojnem sodelovanju nadzornih organov (Ur. l. RS, št. 23/2011; v nadaljevanju Pravilnikom), ki v svojem 1. členu izrecno določa, da ureja medsebojno sodelovanje Banke Slovenije, Agencije za zavarovalni nadzor in Agencije za trg vrednostnih papirjev. Ta pravilnik določa tudi postopanje v primeru zahteve za posredovanje podatkov in informacij (10. člen Pravilnika), pri čemer pa možnosti kaznovanja za primer, ko nadzorni organ ne posreduje podatkov in informacij, ne predvideva.

12. Izpodbijana odločba je obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava po 1. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Na ostale tožbene navedbe Vrhovno sodišče ni odgovarjalo, saj niso bile bistvenega pomena za odločitev.

O zahtevi za izdajo začasne odredbe

13. Ker je Vrhovno sodišče že odločilo o zakonitosti izpodbijanega sklepa, tožnica nima več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

14. Vrhovno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter prvega odstavka 3. člena in 4. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu(1) tožnici priznalo povračilo stroškov v višini 88,00 EUR. Te stroške je naložilo v plačilo toženki, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 24/2007.