Jedro

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Izrek

Pritožbama tožene stranke zoper sklep o popravi sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka se ugodi in se sklep o popravi sodbe razveljavi, izpodbijana sodba pa se v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki zviša na 569,27 EUR.

Pritožba tožnice se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici iz naslova premalo izplačanega regresa za letni dopust za leto 2006 znesek 301,15 EUR in za leto 2007 znesek 578,67 EUR, ji od teh zneskov odvede predpisane davke ter tožnici izplača tako ugotovljene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. tekočega leta do plačila; zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 429,27 EUR (II. točka izreka). S sklepom pa je popravilo sodbo v II. točki izreka tako, da je znesek 429,27 EUR nadomestilo z zneskom 569,27 EUR.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pritožbo iz razloga neenakosti pred zakonom ter kršenja ustavnih določb in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je upravičena do regresa, kot je to določala Kolektivna pogodba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju zavodska kolektivna pogodba) in le-ta ni nična, kot je napačno ugotovilo sodišče. Dogovor v 30. členu zavodske kolektivne pogodbe je bil sklenjen za leto 1994 in naprej ter za nedoločen čas in nikjer v zakonodaji ni bilo določeno, da se stranke ne smejo dogovoriti glede izplačila višine regresa za navedeno obdobje naprej, ampak je omejil le dogovor glede višine v letu 1993. V navedenem primeru pa je sodišče razlago ničnosti razširilo na celotno obdobje. Vsako leto so se v kolektivni pogodbi spreminjali aneksi, prav tako so se določeni členi kolektivne pogodbe spreminjali, nikoli pa ni bil spremenjen 30. člen kolektivne pogodbe, ki ureja višino regresa. Za razlago predlaga vpogled v čistopis prečiščenega besedila, prejetega 22. 11. 2000, kot tudi v mnenje dr. A.A.. Kolektivno dogovarjanje je prepuščeno samim strankam in posledično ne sme biti regulirano z zakonom. Omejitev avtonomije in svobodnega pogajanja na ravni kolektivnih pogodbe tako pomeni poseg v ustavno pravico iz 76. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991-I s spremembami). Iz veljavne zakonske ureditve v spornem obdobju izhaja, da zakonodajalec z nobenim kogentnim predpisom ni določil zgornje višine regresa za letni dopust, ne v javnem ne v zasebnem sektorju. Tako tudi ne vzdržijo trditve tožene stranke, da je Aneks/01 in dogovori o višini regresa v nasprotju z veljavno zakonodajo, saj zakonodaja v spornem obdobju ni onemogočala kolektivnega pogajanja o regresu za letni dopust na ravni organizacije oziroma javnega zavoda, prav tako pa ni kogentno urejala zgornje višine regresa za letni dopust. V pritožbi opozarja, da zakonodajalec v spornem obdobju z nobenim kogentnim predpisom ni določil zgornje višine regresa za letni dopust. Dovoljena je bila avtonomija strank kolektivne pogodbe na nivoju zavoda glede izplačila regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi pravilno odločilo, ko je ugodilo tožničinemu zahtevku. Stališče, da se ne upošteva 30. člen veljavne zavodske kolektivne pogodbe, pomeni kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991-I s spremembami), kakor tudi kršitev pravice do kolektivnega pogajanja iz 76. člena URS. Poseg v pravico avtonomnega urejanja pravic iz kolektivne pogodbe pomeni kršenje mednarodnega prava o sindikalni svobodi. Pritožba ugovarja tudi višini priznanih stroškov postopka. Prav tako tožnica ugovarja odločitvi glede plačila zamudnih obresti, saj je bila odločitev sprejeta šele sedaj in zato tožena stranka ni bila v zamudi s plačilom obveznosti. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka sodbe z dne 12. 12. 2013 in zoper sklep o popravi sodbe z dne 23. 12. 2013. V pritožbi navaja, da sodbo v odločitvi o stroških postopka izpodbija iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da odloči, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 569,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje. Navaja, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je sodišče pri odločanju in priznanju stroškov tožene stranke upoštevalo in odločalo tudi o priglašenih stroških za sestavo pritožbe, čeprav ji je stroške sodne takse za pritožbo priznalo. Ker je bila pritožba potrebna, bi ji moralo sodišče priznati tudi stroške za sestavo pritožbe, skupaj z DDV v znesku 140,00 EUR. S pritožbo zoper sklep o popravi sodbe pa sklep izpodbija iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo skladno z določbo 325. člena ZPP izdati dopolnilno sodbo in ne sklep o popravi sodbe, saj o stroških v zvezi z vloženo pritožbo sodišče še ni odločalo in tako v konkretnem primeru ne gre za popravo napake.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožbi tožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje prekinilo postopek, potem ko je sprejelo sklep, da v istovrstnem sporu, ki se je vodil pod opr. št. Pd 364/2008 izvede vzorčni postopek. Izpodbijana sodba je bila izdana potem, ko je na podlagi sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 725/2013 z dne 29. 8. 2013 postala pravnomočna v vzorčnem postopku izdana sodba opr. št. Pd 56/2013 z dne 12. 12. 2013 (prva v vzorčnem postopku izdana sodba opr. št. Pd 364/2008, ki je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča). Sicer pa je sodišče prve stopnje v tem sporu odločalo drugič. Prvič je prav tako po pravnomočnosti v vzorčnem postopku izdane odločbe tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo, pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo, vendar je Ustavno sodišče RS sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju je pritožbeno sodišče ugodilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da ugotovi, kdaj je bila sklenjena zavodska kolektivna pogodba. V novem postopku pa je bila izdana izpodbijana sodba.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi stranki zavodske kolektivne pogodbe, s tem, da sta po prenehanju veljavnosti ZNOIP sklepali anekse k zavodski kolektivni pogodbi, potrdili veljavnost njenega 30. člena, češ da tega člena nista spreminjali in ga tudi nista črtali. Že te trditve same po sebi kažejo na to, da na tej podlagi ni možno priti do zaključka, ki ga sugerira pritožba. Določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe je bila nična, ker je bila že ob sklenitvi zavodske kolektivne pogodbe v nasprotju z izrecno določbo prvega in drugega odstavka 13. člena ZNOIP. Tožnica sama zatrjuje, da stranki po sklenitvi zavodske kolektivne pogodbe z aneksi nista več posegali v določbo njenega 30. člena (z aneksi sta spreminjali druge določbe). Zaradi navedenega določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, ki je bila nična že v trenutku sklenitve zavodske kolektivne pogodbe, ni mogla postati veljavna zgolj zato, ker je bila z aneksom spremenjena neka druga določba te kolektivne pogodbe. Le v primeru, če bi stranki zavodske kolektivne pogodbe po prenehanju veljavnosti ZNOIP sklenili aneks h kolektivni pogodbi, s katerim bi na novo določili, da zaposlenim pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom, bi bila takšna nova določba lahko podlaga za tožničin zahtevek. Vendar pa tožnica takšne nove podlage svojega zahtevka niti ne zatrjuje, temveč svoj zahtevek gradi na zmotni domnevi o tihi oživitvi nične določbe 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, do katere naj bi prišlo, ker stranki kolektivne pogodbe v to določbo nista posegli niti potem, ko je prenehala veljati zakonska omejitev glede višine regresa za letni dopust. Kasnejše sklepanje aneksov k zavodski kolektivni pogodbi, s katerimi so bile spreminjane določbe, ki nimajo nobene zveze s pravico do regresa za letni dopust, ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu, zato na zakonitost izpodbijane sodbe ne more vplivati to, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do tovrstnih navedb tožnice.

Tožnica je s tožbo za leti 2006 in 2007 zahtevala plačilo razlike med dejansko izplačanimi zneski regresa za letni dopust in zneski v višini plače v mesecu pred izplačilom regresa. Tožnica je kot pravno podlago tožbenega zahtevka uveljavila določbo 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, ki je določala, da delavcu enkrat letno pripada regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Ta dejstva pa so predvsem naslednja: -v spornem obdobju je tožena stranka regres za letni dopust tožnici obračunala in izplačala v skladu z dogovorom o višini in načinu uskladitve osnovnih plač ter višini regresa za letni dopust za leto 2005 ter v skladu z dogovorom o višini regresa za letni dopust za leto 2006; -zavodska kolektivna pogodba je bila sklenjena 18. 3. 1993, veljati pa je pričela 19. 3. 1993; -Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/93 s spremembami) je pričel veljati 13. 3. 1993. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je določbo 30. člena zavodske kolektivne pogodbe o višini regresa za letni dopust štelo za nično. Ob ugotovitvi, da je ob sklenitvi in uveljavitvi zavodske kolektivne pogodbe že veljal ZNOIP, ki je določil najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, ki so mu nasprotovale, je očitno, da določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe nasprotuje prisilnemu predpisu, to je 13. členu ZNOIP. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja pravilno sklicevalo na stališče Ustavnega sodišča RS, ki je v tej zadevi v odločbi z dne 8. 11. 2012 zavzelo stališče, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja določba 3. člena OZ oziroma 10. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami) o prepovedi urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali normalnimi normami. Določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe je nasprotovala v času sklenitve veljavni zakonski določbi ZNOIP, zato je bila nična. V času sklenitve zavodske kolektivne pogodbe veljavni prvi odstavek 86. člena ZOR je določal, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Namen 13. člena ZNOIP je bil določiti najvišji dopustni znesek regresa za letni dopust, takšen namen pa ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Prav tako ZNOIP v zvezi z navedenim vprašanjem ne določa ničesar, kar bi pomenilo, da ne pridejo v poštev določbe ZOR o ničnosti.

Določba kolektivne pogodbe, ki je bila že ob svojem nastanku nična, ker je nasprotovala prisilnemu predpisu, ne more naknadno postati veljavna zgolj zato, ker je kasneje ta zakon prenehal veljati. Že zgoraj razloženo, da bi stranki zavodske kolektivne pogodbe, v kolikor bi po prenehanju veljavnosti ZNOIP želeli izničiti učinek ničnosti določbe 30. člena zavodske kolektivne pogodbe, morali na novo urediti to vprašanje, česar pa očitno nista storili.

Ni bistveno, da naj bi bilo leta 2000 objavljeno prečiščeno besedilo zavodske kolektivne pogodbe. Ta objava ne vpliva na dejstvo, da je bila ob sklenitvi zavodske kolektivne pogodbe določba njenega 30. člena nična. Objava prečiščenega besedila, z nespremenjeno vsebino 30. člena, pomeni zgolj to, da stranki te določbe nista spreminjali. Objava prečiščenega besedila zavodske kolektivne pogodbe tako ne more sanirati ničnosti sporne določbe, saj je ta bila nična že od samega začetka. Pri ničnosti tudi ni bistveno, da so omejitve, ki jih je določal ZNOIP veljale le v letu 1993, ne pa tudi v spornem obdobju. Določba 30. člena zavodske kolektivne pogodbe ni mogla „oživeti“ zgolj zato, ker je prenehal veljati zakon, zaradi katerega je bila ta določba nična že ob njenem nastanku.

Pritožbeni očitki o kršitvi temeljnega splošnega ustavnega načela iz 2. člena URS je povsem nekonkretizirano in splošno, prav gotovo ne pomeni kršitev ustavne določbe, da je Slovenija pravna in socialna država, če je tožnica v spornem obdobju prejela tak regres kot vsi drugi zaposleni v javnem sektorju in če sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe zavodske kolektivne pogodbe, ki je bila nična že v trenutku sprejemanja te kolektivne pogodbe. Podobno nesubstancirane so pritožbene navedbe o kršitvi pravice do kolektivnega pogajanja, pri čemer se pritožba sklicuje na 76. člen URS, ki določa, da je svobodno ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje.

Tožnica se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Tek zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka je določen v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. V skladu s tem mnenjem je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga sodišče določa na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ, zato zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Utemeljeno pa tožena stranka graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki je po izdaji sodbe z dne 12. 12. 2013 ugotovilo, da ni odločilo o priglašenih pritožbenih stroških tožene stranke. Štelo je, da gre za pisno pomoto in izdalo sklep o popravi sodbe. Takšna uporaba instituta poprave sodbe je napačna, na kar utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke. Sklep o popravi sodbe se po določbi 328. člena ZPP lahko izda le, če gre za napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne napake in računske pomote ter pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Te napake lahko sodišče popravi kadarkoli. Če pa sodišče pri odločitvi o potrebnih stroških postopka ni upoštevalo vseh priglašenih stroškov, ne gre za napako, ki je nastala pri pisni izdelavi izdane sodbe oziroma prepisa sodbe in bi se lahko odpravila s posebnim sklepom, kot je to nepravilno storilo sodišče prve stopnje.

Nepravilno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče izdati dopolnilno sodbo. Ta se izda le na predlog stranke, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo ali ni odločilo o delu zahtevka. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo v II. točki izreka sodbe z dne 12. 12. 2013 in sicer je toženi stranki skladno s 154. in 155. členom ZPP priznalo potrebne stroške, med katerimi pa ni bilo pritožbenih stroškov. Ker je bilo torej o stroških postopka odločeno, tudi pritožbe tožene stranke ni mogoče šteti kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ampak je pritožbeno sodišče moralo odločiti o njeni utemeljenosti. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo uspela, so bili potrebni stroški za sestavo pritožbe v višini 250 točk in DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 140,00 EUR, skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasled.).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sta pritožbi tožene stranke utemeljeni, zato jima je ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 56/2013 z dne 23. 12. 2013 razveljavilo, sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 56/2013 z dne 12. 12. 2013 pa v izpodbijanem delu (odločitev o stroških postopka v II. točki izreka) spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki; zvišalo za skupno 140,00 EUR in sicer iz zneska 429,27 EUR na znesek 569,27 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zaključilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi tožnice niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v nespremenjenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.