Jedro

Da bi bilo mogoče izpodbijano odločbo preizkusiti, bi morala toženka navesti dejanske in konkretne razloge za dodeljeno število točk po posameznih kriterijih, kar je delno izpolnila le pri merilih št. 3, 6 in 9. Za vrednotenje po teh merilih je pojasnila, da je te točke podelila avtomatično, vendar glede na to ni jasno, zakaj je tožniku ob sicer avtomatičnem podeljevanju točk dodelila 0 (nič) točk za nepridobitnost programa po kriteriju 9. S takorekoč enakim besedilom, kot ga je uporabila toženka za dodeljeno število točk, bi bilo mogoče obrazložiti tudi drugačno število točk. Sodišče tako pomanjkljive obrazložitve ne more šteti kot zadostne v smislu vsaj minimalne navedbe razumnih razlogov, ki bi omogočali sodni preizkus.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6150-19/2021/5 z dne 5. 5. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnikov projekt z naslovom "..." ne sprejme v sofinanciranje.

2. Iz njene obrazložitve izhaja, da navedeni projekt vsebuje informativne, izobraževalne, kulturno-umetniške, otroške in mladinske vsebine, vsebine namenjene starostnikom ter vsebine za ljudi s posebnimi potrebami. Namenjen je splošni javnosti na območju slišnosti Radia A. (Gorenjska, predvsem Zgornja Gorenjska). Pri merilih št. 3, 6 in 9 je strokovna komisija točke podelila avtomatično. Glede na vsebino predlaganega projekta pa so člani strokovne komisije individualno ocenili projekt po merilih pod št. 1, 2, 4, 5, 7 in 8. Seštevek točk odraža mnenje komisije, da je predlagani projekt sorazmerno kakovosten in delno izviren ter manj aktualen in manj komunikativen, ker gre za tri sklope oddaj. Skladno s tem projekt izraža pomen za razvoj posameznih regij, lokalnih skupnosti ali posebnih vsebin. Projekt prinaša manjšo dodano vrednost z vidika zagotavljanja kulturne raznolikosti, enakih možnosti spolov ter uveljavljanja strpnosti, saj težko izkazuje spodbujanje medgeneracijskega sožitja. Projekt sicer predstavlja, spremlja in objavlja lokalne aktivnosti in dogodke ter namenja skrb za ohranjanje slovenskega jezika. Projekt deloma nakazuje razširjanje vsebine bodisi v manjšinskih jezikih bodisi obravnava manj zastopane vsebine, pri čemer v manjšem deležu pomaga graditi trajnostno in vključujočo družbo. Tak pristop je pomemben za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti državljanov znotraj regionalnega/lokalnega okolja, v katerem živijo in delujejo. Projekt nakazuje sorazmerno pomembnost z vidika zagotavljanja rednega in objektivnega ter ravnotežnega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov. Glede na ta pojasnila je projekt dosegel 363 točk in ga komisija zaradi omejenih finančnih sredstev ni mogla predlagati za sofinanciranje; minister pa po določbah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) ne more sprejeti drugačne odločitve, kot jo predlaga strokovna komisija.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da je izdajatelj medija s posebnim statusom in je zato jasno, da ima skladno z 82. členom v povezavi s 76. členom Zakona o medijih (v nadaljevanju: ZMed) status javne službe. Glede na to bi moral skladno s 4a. Členom ZMed na razpisih pristojnega ministrstva (so)prejemati 3 % zneska prispevka za programe RTV Slovenija, ki je bil zbran v preteklem letu. Kljub temu je toženka zavrnila sofinanciranje njegovega projekta, ki je vezan na javno službo. Ker toženka določb ZMed ne spoštuje, tožnik pa opravlja javno službo, je toženkin način izračuna sofinanciranja nepravilen in nezakonit. 4. Trdi, da bi morala izpodbijana odločba skladno s 119. členom ZUJIK in 12. členom Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju: Pravilnik) vsebovati natančne razloge za razvrstitev projekta tožnika in dosledno obrazložitev, kateri kulturni programi oz. projekti se financirajo in kateri ne. Vsebovati bi morala natančno strokovno oceno, v kateri bi bilo število točk pojasnjeno z vsebinsko utemeljitvijo ocene strokovne komisije glede na razpisne kriterije. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni mogoče razbrati, kateri kriteriji so bili uporabljeni pri določanju števila točk, kako so se te podeljevale, podana ni nobena utemeljena in argumentirana vsebinska presoja. Izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve, zakaj je strokovna komisija pri vsakem posamičnem razpisnem merilu tožniku dodelila določeno število točk oziroma iz nje ni mogoče razbrati povezave med kriteriji in razlogi za zavrnitev. Bistvo sodnega nadzora ni v tem, da se iz odločbe razbere, koliko točk je prejel tožnik po posamezni rubriki, ampak zakaj jih je prejel toliko in zakaj manj kot drugi prijavitelji. Trdi, da je toženka odločala na podlagi meril, ki niso bila vnaprej napisana in jasna. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, izreče za nično oz. zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi plačilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da imajo izdajatelji programa s statusom posebnega pomena v skladu z 82. členom ZMed pravico kandidirati za sredstva na t.i. področju B javnega razpisa, kandidiranje na javnem razpisu pa ne pomeni, da bo prijavitelj zaprošena sredstva tudi zagotovo pridobil, saj je to odvisno od vrednotenja projekta glede na razpisne kriterije. Trdi, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno razvidno število točk, ki jih je tožnikov projekt dosegel po posameznih ocenjevalnih merilih in kriterijih razpisa ter skupna ocena, zato je zadoščeno zahtevam 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o obrazloženosti odločbe. Zavrača trditve, da je delovala politično, saj je bilo vsem prijaviteljem zagotovljeno enako obravnavanje. Poudarja, da so merila skladna s 4. in 4.a členom ZMed in niso določena arbitrarno. Po 120. členu ZUJIK minister o vsaki vlogi izda odločbo, zato ne drži, da bi morala odločba pojasniti, zakaj so bili drugi projekti bolj uspešni. Gre za formalno ločene in samostojne upravne zadeve, ki ne vplivajo na zakonitost izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožniku naloži stroške postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. Enajsti odstavek 4.a člena ZMed določa merila, ki jih strokovna komisija upošteva pri obravnavanju sofinanciranja radijskih in televizijskih programov s statusom lokalnega, regionalnega, študentskega oziroma nepridobitnega radijskega ali televizijskega programa. Ta merila za postopek izbire financiranja predlaganih projektov programskih vsebin za radijske in televizijske programe s statusom nepridobitnega programa določa tudi tretji odstavek 10. člena Uredbe o izvedbi rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin medijev, ki jo je Vlada izdala na podlagi 4. člena in petega odstavka 4.a člena ZMed ter drugega odstavka 103. člena ZUJIK. Toženka je v javnem razpisu določila, da bo prijavljene projekte ocenjevala v skladu s temi merili, zato ji po presoji sodišča v zvezi s tem ni mogoče očitati arbitrarnosti.

8. V obravnavani zadevi je nadalje sporno, ali je toženka izpodbijano odločbo ustrezno obrazložila. Sodišče pri tem ne presoja primernosti ali ustreznosti meril javnega razpisa, niti se ne more spuščati v pravilnost strokovne ocene, presoja pa obrazloženost kot temeljno procesno jamstvo, ne glede na to, da gre za drugo javnopravno stvar.

9. Po petem odstavku 4.a člena ZMed Vlada Republike Slovenije z uredbo podrobneje določi način, postopek, pogoje in merila za izvedbo rednih javnih razpisov za sofinanciranje projektov iz proračunskih sredstev za medije, v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo. ZUJIK v prvem odstavku 100. člena določa, da kolikor niso vprašanja postopkov javnega razpisa in javnega poziva v tem zakonu drugače urejena, se zanju smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Po določbah ZUP pa mora biti odločba obrazložena (tretji odstavek 110. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP). Če ni, je to lahko razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je tožba dovoljena med drugim tudi zaradi bistvenih kršitev postopka.

10. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnikov projekt glede na kriterije iz javnega razpisa prejel skupno 363 točk, kar odraža povzeto mnenje strokovne komisije. Ta obrazložitev pa po presoji sodišča ne zadosti minimalnemu standardu razumne obrazložitve v smislu prej navedene interpretacije petega odstavka 94. člena ZUJIK. V njej namreč niso navedeni nobeni konkretni razlogi v zvezi z oceno oziroma dodeljenim številom točk po posameznem razpisnem kriteriju.

11. Da bi bilo mogoče izpodbijano odločbo preizkusiti, bi morala toženka navesti dejanske in konkretne razloge za dodeljeno število točk po posameznih kriterijih, kar je delno izpolnila le pri merilih št. 3, 6 in 9. Za vrednotenje po teh merilih je pojasnila, da je te točke podelila avtomatično, vendar glede na to ni jasno, zakaj je tožniku ob sicer avtomatičnem podeljevanju točk dodelila 0 (nič) točk za nepridobitnost programa po kriteriju 9. Pri ostalih kriterijih pa je navedla število točk, ki so jih dodelili ocenjevalci, in dodala pojasnila, iz katerih ni mogoče razbrati razlogov za mnenje strokovne komisije. Tako je navedeno, da je program "sorazmerno kakovosten", "delno izviren", "manj aktualen" in "manj komunikativen". Podobno velja tudi za merilo pomen projekta za razvoj regij, lokalnih skupnosti ali posebnih vsebin, za katerega je navedeno, da projekt "izraža pomen", bistveno drugačna pa ni obrazložitev niti za ocenjevanje po ostalih kriterijih. S takorekoč enakim besedilom, kot ga je uporabila toženka za dodeljeno število točk, bi bilo mogoče obrazložiti tudi drugačno število točk. Sodišče tako pomanjkljive obrazložitve ne more šteti kot zadostne v smislu vsaj minimalne navedbe razumnih razlogov, ki bi omogočali sodni preizkus. Zato ugotavlja, da je toženka storila absolutno bistveno kršitev določb postopka po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar že samo po sebi pomeni razlog za ugoditev tožbi.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek organu, ki jo je izdal. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko odločilo brez glavne obravnave.

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 odločilo tudi o stroških tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka paricijskega roka.