Jedro

Za presojo utemeljenosti znižanja tožnikove plače je pomembna vsebina pogodbe o zaposlitvi, iz katere pa ne izhaja, da je bila tožena stranka brez spremembe pogodbe o zaposlitvi upravičena spremeniti višino količnika. Poleg tega ni dopustno, da bi takšno odločitev sprejel kolegij direktorja, ki je zgolj posvetovalni organ. Zato znižanje tožnikove plače s sklepom kolegija na količnik, nižji od količnika, določenega v pogodbi o zaposlitvi, ni zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati prikrajšanje pri plači za čas od meseca septembra 1998 do junija 1999 v skupnem neto znesku 409.001,56 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, vse pod pogoji pravnomočne prisilne poravnave z dne 14.7.2000. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka in sicer stroške za nagrado tožnikovega pooblaščenca v znesku 54.621,00 SIT ter stroške sodne takse v znesku 24.000,00 SIT, kot navedeno izhaja iz obrazložitve sodbe. V zvezi z odločitvijo o nadomestilu plače je ugotovilo, da tožena stranka v spornem obdobju ni imela pravne podlage za znižanje tožnikovega količnika plače. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99). Navaja, da je bilo delovno mesto - priprava standardizacije, na katerem je bil tožnik razporejen, razvrščeno v VII. tarifni razred in v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo za takšen tarifni razred določen količnik od 2,25 do 2,95. Količnik 3,5 iz prejšnjega delovnega mesta bi spadal v IX. tarifni razred. Nadalje je bil tožnik s sklepom z dne 20.8.1998 razporejen na novo delovno mesto, ki je ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim. To pomeni, da je bil količnik nove tožnikove plače pravilno določen in v skladu z navedenim aktom, kar pomeni, da določitev takšne plače ni bila v nasprotju z določbo 1. odst. 49. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Pri delovnem razmerju gre za dvostranski odnos med delavcem in delodajalcem, pri katerem delavec opravlja za delodajalca določeno delo, ta pa mu za opravljeno delo dolžan nuditi dogovorjeno plačilo. Delovno razmerje nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Z njo se delavec in delodajalec sporazumeta o pravicah in obveznostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero se sklepa delovno razmerje. Eden od bistvenih elementov pogodbe o zaposlitvi je opredelitev plače, in v zvezi z njo tudi določitev odstopanja njene višine zaradi uspešnega ali neuspešnega dela delavca. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi temelji tudi na načelih obligacijskega prava. V skladu z določbo 10. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) stranke svobodno urejajo obligacijska razmerja, razen če so ta v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali družbeno moralo. Stranke so dolžne izpolniti obveznosti iz pogodbe, glede na to, da te prenehajo samo z njihovo soglasno voljo ali na podlagi zakona (17. čl. ZOR). V primeru, da v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti in pravic pride do spremenjenih okoliščin, lahko stranka zahteva razvezo ali spremembo pogodbe v skladu s pogoji, ki jih določa zakon oz. sta jih stranki v pogodbi posebej dogovorili.

Iz pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko z dne 10.9.1997 in v zvezi z aneksom k tej pogodbi z dne 31.7.1998 izhaja, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto standardizacije in za to delovno mesto določen količnik plače v višini 3,5. Podlaga za sklenitev navedenega aneksa k pogodbi je bila podana s sklepom o razporeditvi, ki ga je tožnik prejel dne 10.8.1998. Vendar je tožena stranka od meseca septembra 1998 dalje po sklepu kolegija začela tožniku izplačevati plačo v nižjem količniku 2,47. Razlog takšne odločitve je bil v tem, ker tožnik ni dosegal pričakovanih rezultatov dela oz. je prihajalo do sporov med njim in vodjo obratov, kar je povzročilo tudi nezadovoljstvo v proizvodnji. Nadalje je tožena stranka obrazložila, da je bilo znižanje plače v skladu z določbo 111. čl. podjetniške kolektivne pogodbe, in da tožnik v svojih pravicah tako glede izobrazbe kot uvrstitvijo delovnega mesta v tarifni razred ni bil prikrajšan.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je za presojo utemeljenosti znižanja tožnikove plače pomembna vsebina pogodbe o zaposlitvi. Iz pogodbe ne izhaja dogovor, ali je bila tožena stranka brez ustrezne spremembe pogodbe upravičena spremeniti višino njenega količnika. Poleg tega ni dopustno, da je takšno odločitev sprejel kolegij, ki je zgolj posvetovalni organ direktorja. Tako znižanje plače iz dogovorjenega količnika 3,5 na 2,47 ni bilo utemeljeno. V kolikor tožnik na novem delovnem mestu ni dosegal zadovoljivih rezultatov, je imela tožena stranka možnost to ugotoviti v zato predpisanem postopku in sprejeti določene ukrepe zoper tožnika na drugi podlagi. Nadalje je imela glede morebitne tožnikove delovne neuspešnosti možnost, da jo oceni v skladu z uveljavljenimi merili iz podjetniške kolektivne pogodbe in na tej podlagi sprejeti za tožnika negativno stimulacijo. Izpodbijana sodba tako v zvezi z ugoditvijo tožnikovemu zahtevku vsebuje pravilno obrazložene razloge, zaradi česar drugačno pritožbeno opozarjanje na pravilen postopek znižanja količnika tožnikove plače, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo nikakršnih bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).