Jedro

Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZDR) in ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisal. S tem je preverjanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejeno na presojanje utemeljenosti odpovednega razloga (tretji odstavek 90. člena ZDR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2010 nezakonita. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za čas od marca 2011 do aprila 2012 obračunati mesečno razliko plač v bruto znesku 2.339,76 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V III. točki je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku od 20. 5. 2012 obračunati mesečno 2.339,76 EUR do vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse dokler bo nastajala razlika v plači, od mesečne razlike obračunati in plačati prispevke in davke, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle razlike v plači do plačila. V IV. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.791,00 EUR.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka glede denarnega zahtevka oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje povzelo le dele izpovedi prič in se ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, kar onemogoča preizkus izpodbijane sodbe. S tem, ko je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo na prepozne navedbe in dokaze tožnika, je kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje bi glede izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko ugotovilo le, ali je obstajal utemeljen odpovedni razlog in ali je tožena stranka pri izbiri delavca, ki mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ravnala diskriminatorno. Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminatornosti pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, domnevno šikaniranje tožnika pa ne more biti razlog za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi zatrjevanega šikaniranja tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek, ki se vodi pod opr. št. Pd 498/2011. Nepravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka tožniku ni dodelila del in nalog ter ga je manj ugodno obravnavala. Tožena stranka je tožniku ves čas delovnega razmerja zagotavljala delo glede na zmožnosti in potrebe. Neutemeljen je zaključek sodišča, da se delo tožnika po izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini ni spremenilo, saj je bil tožnik kot svetovalec uprave zadolžen za svetovanje upravi, predvsem pa za pripravo poročil za nadzorni svet tožene stranke, kot načrtovalec omrežij pa je bil zadolžen za operativno načrtovanje omrežij. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede dodeljevanja dela tožniku, preklica pooblastil, prepovedi posredovanja kakršnihkoli podatkov in sodelovanja s tožnikom, domnevnega vdora v njegov službeni računalnik, neizdaje pozitivnega mnenja glede kandidature za delovno mesto predsednika uprave je pomanjkljiva in ni v skladu z ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje ni ocenilo verodostojnosti izpovedi posameznih prič. Zaradi reorganizacije poslovanja pri toženi stranki je prišlo do prenehanja potreb po delu na delovnem mestu svetovalca uprave, tožnik pa ni bil diskriminiran. V tem sporu tožnik ni nikoli postavil tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče v I. točki izreka odločilo mimo zahtevka. Odločitev v II. in III. točki izreka je neizvršljiva, zahtevek za plačilo razlike v plači pa je tudi sicer neutemeljen. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožnik ocenjuje, da so navedbe tožene stranke v pritožbi neutemeljene in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede utemeljenosti odpovednega razloga ostalo nepopolno ugotovljeno.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se sodišču prve stopnje očita neutemeljeno. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Vprašanje pravilnosti dokaznih zaključkov oziroma dokazne ocene izvedenih dokazov pa je povezano s pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja, ki mu pritožba tudi oporeka.

Tožniku je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (prva alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je podpisal. S tem je preverjanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejeno na presojanje utemeljenosti odpovednega razloga (tretji odstavek 90. člena ZDR). Pritrditi je zato treba pritožbi, da je sodišče z odločitvijo v I. točki izreka dejansko prekoračilo zahtevek, ko je namesto o utemeljenosti odpovednega razloga odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), kot neutemeljeni odpovedni razlogi pa se štejejo le tisti, navedeni v 89. členu ZDR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo tako, da je ukinila vsa delovna mesta svetovalca uprave, na katerih je bilo takrat skupaj s tožnikom zaposlenih pet delavcev. Navedeno dejstvo niti ni sporno in kaže na to, da je obstajal organizacijski razlog zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker je zaradi ukinitve delovnega mesta prenehala potreba po delu vseh delavcev, ki so imeli za to delovno mesto sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni nobene potrebe za uporabo kriterijev presežnih delavcev. Po tem, ko je sodišče prve stopnje povzelo izpovedi v postopku zaslišanih prič, pa je tudi zaključilo, da je tožena stranka tožnika šikanirala s tem, ko mu ni zagotovila dela ter ga je poskušala izključiti od dostopa do informacij preko komuniciranja s sodelavci na obeh delovnih mestih. Navedlo pa je tudi, da se kljub organizacijski spremembi oziroma ukinitvi delovnega mesta svetovalca uprave delo tožnika po odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko ni spremenilo, ker tožnik na delovnem mestu načrtovalca omrežij ni imel ustreznega dela, pri čemer ni pojasnilo, kateri dokazi so sodišče prepričali v takšen (sicer protisloven) zaključek. Če tožnik ni imel ustreznega dela na delovnem mestu načrtovalca omrežij, potem tudi ni podlage za zaključek, da je opravljal vsebinsko enako delo, kot ga je opravljal po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Za presojo v obravnavani zadevi tudi ni pomembno, ali je tožena stranka pred in po spremembi organizacije tožnika šikanirala, s tem ko mu ni zagotovila dela oziroma naj bi ga ovirala pri izpolnjevanju delovnih nalog. Iz podatkov v spisu izhaja, da je glede teh ravnanj tožnik zahteval sodno varstvo pred prvostopenjskim sodiščem v zadevi opr. št. Pd 498/2011, medtem ko je pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka vezana le na prepoved diskriminacije. V postopku na prvi stopnji tožnik niti ni zatrjeval diskriminacije glede na osebne okoliščine iz 6. člena ZDR oziroma 9. alinee 89. člena ZDR.

S tem, ko sodišče prve stopnje materialnopravne presoje v zvezi z navedenim ni opravilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno pritožbi tožene stranke ugodilo in po določbi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Gre namreč za ugotovitev odločilnih dejstev glede presoje utemeljenosti odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju upoštevati, da je tožnik postavil zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga ter po potrebi dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali tožnik kljub spremembi sistemizacije še vedno opravlja enako delo, oziroma ali je po izvedeni reorganizaciji prenehala potreba po delu svetovalca uprave, pri čemer bo moralo upoštevati, da so organizacijske odločitve v zvezi z oblikovanjem in strukturo delovnih mest, kot tudi odločitve o potrebah po posameznih delih in načinu pokrivanja le-teh, v pristojnosti delodajalca.

V posledici razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje o ugotovitvi neutemeljenosti odpovednega razloga, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov, ki niso bili bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.