Jedro

Začasna odredba – zelo hude posledice niso izkazane.

Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-3159/2015-90 z dne 11. 2. 2019, s katero je bilo odločeno, da mora tožeča stranka v dveh mesecih po prejemu te odločbe odstraniti star razpadajoči podporni kamniti zid ob občinski cesti .... na parceli št. 754 k. o. ... v dolžini cca. 65 m in višine cca. 1,3 m – 1,8 m (1. točka izreka), da če tožeča stranka ne bo izvršila naloženega dejanja na način in v roku, kot je določeno v prvi točki izreka te odločbe, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz prve točke, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (2. točka izreka), da za objekt iz prve točke izreka te odločbe veljajo prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (3. točka izreka), da v tem postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

2. Hkrati s tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da sodišče odloži izvršitev odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-3159/2015-90 z dne 11. 2. 2019 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode kot pogoja iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V obrazložitvi je navedlo, da tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje s tem, da ji bo zaradi odstranitve spornega zidu nastala premoženjska škoda v višini 10.000,00 EUR in da se bo zaradi tega zemlja in teren brežine nad zidom pričel pogrezati na cestišče. V posledici naj bi tako prišlo do oviranja prometa in ugrezanja hiše tožeče stranke. Ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila dokazov, ki bi izkazovali njene trditve, da ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda. Tožeča stranka namreč s predloženim strokovnim mnenjem ni izkazala svojih navedb, da bo z odstranitvijo spornega zidu prišlo do vsipanja zemljine na javno cesto in posedanja zemljišča, na katerem stoji njen objekt. Nadalje ni izkazala niti višine stroškov odstranitve zidu oziroma tega, kako bi tak strošek vplival na njeno premoženjsko stanje. V zvezi z zatrjevano škodo, ki naj bi nastala na javni cesti, pa poudarja, da v 32. členu ZUS-1 ni predvidena možnost, da stranka v postopku predlaga izdajo začasne odredbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela škoda drugim osebam.

4. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje napačni in da ne drži, da naj ne bi ponudila dokazov za svoje trditve. Neutemeljen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj ne bi izkazala nasipavanja oziroma pogrezanja zemlje na cesto v primeru odstranitve zidu. Pri tem izpostavlja, da z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe ne bo nastala nobena škoda javnemu interesu. Z morebitnim rušenjem zidu bo dejansko tudi prejudicirana odločitev v tej zadevi. Res ni predložila dokaza glede zatrjevanega stroška rušenja zidu v višini 10.000,00 EUR, a je z opisnim navajanjem rušenja zidu in navedbo alternativne sanacije zidu z injektiranjem v zadostni meri izkazala razliko v stroških in nesorazmerje posegov. Strošek v znesku 10.000,00 EUR sicer je nadomestljiv, a v konkretnem primeru opozarja tudi na druga škodna dejstva, to je sesuvanje oziroma pogrezanje zemlje na cesto, oviranje prometa in zaprtje ceste ter zmanjšanje stabilnosti njene hiše zaradi odstranitve podpornega zidu. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da naj ne bi imela pravnega interesa za izdajo začasne odredbe v zvezi s škodo, ki naj bi nastala na javni cesti tretji osebi, to je lastniku ceste Občini ... . Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Namen zahteve za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je namreč zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 torej postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.1

10. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnica nastanka težko popravljive škode ni izkazala. Pritožnica je sicer v zahtevi za izdajo začasne odredbe med drugim navajala, da bo zaradi odstranitve spornega zidu prišlo do sesuvanja zemlje na javno cesto ter do pogrezanja terena, na katerem stoji njena hiša. Vendar iz mnenja z dne 8. 2. 2019, ki ga je predložila pritožnica, izhaja, da gre v obravnavanem primeru za suhi zid iz zloženih kamnov, da imajo ti naloženi kamni na pobočju bolj vlogo „tlaka“ kot podpornega zidu ter da je podporni učinek zidu dejansko marginalen. Navedeno torej ne kaže na to, da bi pritožnici zaradi odstranitve spornega zidu nastala zatrjevana težko popravljiva škoda. Na podlagi obrazloženega tudi Vrhovno sodišče zaključuje, da pritožnica teh svojih trditev ni izkazala, pri čemer za potrditev le teh ni predložila nobenih drugih dokazov, ki bi izkazovali nastanek težko popravljive škode, čeprav je na njej dokazno breme.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica ni zadostila zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode niti z navedbo, da ji bo zaradi odstranitve zidu nastala premoženjska škoda, ki jo upoštevajoč njegovo dolžino in višino, ocenjuje na okoli 10.000,00 EUR. Pritožnica namreč ni izkazala, da ji bo zaradi odstranitve zidu nastala premoženjska škoda oziroma strošek v znesku 10.000,00 EUR2, pri čemer tudi ni ne zatrjevala ne izkazala, da bi ta znesek zanjo predstavljal težko popravljivo škodo. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je v primeru, ko gre za inšpekcijske ukrepe, namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Začasna odredba namreč ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa prvi odstavek 32. člena ZUS-1, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. V obravnavani zadevi bi zato v zvezi s to navedbo lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic naloženega ukrepa, ki bi izhajale iz pritožničinih razmer, torej ob upoštevanju njenih subjektivnih okoliščin. Takih okoliščin pa pritožnica ni zatrjevala in izkazala.3 Poleg tega je Vrhovno sodišče že večkrat sprejelo stališče, da materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode.4

12. Pritožnica navaja tudi, da ni pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da naj ne bi imela pravnega interesa za uveljavljanje škode, ki naj bi nastala zaradi pogrezanja zemlje na cesto tretji osebi, to je njeni lastnici Občini ... . Prav tako naj bi bil zaradi sesuvanja zemlje na cesto oviran promet po tej cesti. V zvezi s tem pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v zvezi z zatrjevano škodo, ki naj bi nastala na tej javni cesti, v 32. členu ZUS-1 ni predvidena možnost, da stranka v postopku predlaga izdajo začasne odredbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela škoda drugim. Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora namreč izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka.5 Tudi po presoji Vrhovnega sodišče tako pritožnica s temi trditvami ne utemeljuje nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi nastala njej, zato navedeni pritožbeni ugovori niso utemeljeni.

13. Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne more vplivati niti pritožničina navedba, da bo inšpektor z morebitnim rušenjem zidu prejudiciral odločitev Upravnega sodišča. Gre namreč za povsem splošno in pavšalno pritožbeno trditev, ki je pritožnica v pritožbi ne konkretizira in ne obrazloži, zakaj bi z odstranitvijo zidu sploh lahko prišlo do prejudiciranja odločitve sodišča v tem upravnem sporu.

14. Neutemeljen je tudi pritožničin očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo načelo sorazmernosti in da z odložitvijo rušenja obcestnega zidu ne bo nastala nobena škoda javnemu interesu. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da je bila pritožničina zahteva zavrnjena, ker ni bil izkazan že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode. Na podlagi obrazloženega so torej pritožbene navedbe, ki se nanašajo na načelo sorazmernosti in prizadetost javne koristi, za odločitev o pritožbi nebistvene.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

16. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 84/2018 z dne 23. 5. 2018. 2 Pritožnica v zvezi s tem celo sama v pritožbi navaja, da res ni predložila dokaza glede zatrjevanega stroška rušenja zidu v višini 10.000,00 EUR. 3 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 60/2019 z dne 10. 4. 2019 in I Up 191/2018 z dne 21. 11. 2018. 4 Npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 137/2019 z dne 26. 7. 2019 in I Up 191/2018 z dne 21. 11. 2018. 5 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 241/2009 z dne 1. 7. 2009, I Up 348/2011 z dne 20. 7. 2011 in I Up 192/2018 z dne 13. 11. 2018.