Jedro

Za samo posest pravice je pomembno, da ima posestnik še vedno namen stvar uporabljati, ni pa nujno, da mora posestnik takšno pravico neprenehoma izvrševati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnico v njeni dejanski posesti hiše ..... s tem, da je dne 6.11.1999, na vhodnih, stranskih vhodnih in garažnih vratih zamenjal ključavnice, v kjučavnico vrat drvarnice zabil žebelj in vsa okna kletnih prostorov hiše zastrl s papirjem oziroma lepenko. Tožencu je naložilo, da mora namestiti stare ključavnice ali izročiti ključe novih ključavnic, namestiti manjkajočo kljuko na kjučavnici zunanjih vrat, iz ključavnice drvarnice odstraniti žebelj in jo usposobiti za normalno odpiranje in iz oken kletnih prostorov odstraniti papir in lepenko. Tožencu je nadalje prepovedalo vsako tako ali podobno motenje posesti in mu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 115.285,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2000 do plačila. Proti sklepu je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnica s preselitvijo iz hiše dne 29.11.1999 k A. L. opustila dejansko posest na toženčevi hiši in s tem izgubila posestno varstvo. Meni, da ni resnična izpoved tožnice, da se je k tožencu preselila začasno, zaradi zdravstvenih razlogov. Sodišče bi moralo njeno izjavo bolj kritično oceniti, saj je tožnica sama izpovedala, da se dejansko ne zdravi. Da se je odpovedala uživanju toženčeve nepremičnine kaže dejstvo, da je iz hiše odnesla prav vse svoje stvari. Pustila je le nekaj nevrednih gobelinov, ki bi lahko bili last njegovega pok. očeta in korita za rože, ki so lahko last pok. matere. Na opustitev posesti je toženec sklepal tudi na podlagi tožničine izjave pred preselitvijo in tudi po preselitvi. Tožnica po smrti moža nima dejanskega, še manj pa ekonomskega interesa, da bi sama bivala v hiši v odročnem kraju. Ne strinja se z očitkom sodišča, da je vdrl v (svojo) hišo z namenom, da bi tožnici odvzel posest. Svojo nepremičnino je zaprl šele, ko je ugotovil, da je tožnica hišo dejansko zapustila. Toženec meni, da je bil upravičen do samopomoči zaradi zaščite svoje nepremičnine, da jo je zavaroval pred A. L., ki ima v razmerju do pravdnih strank svoje interese. V škodo toženca je sodišče tudi zaključilo, da je zoper tožnico začel pravdni postopek na izročitev ključev svoje nepremičnine, z namenom, da tožnica preneha z izvrševanjem služnostne pravice. Za tako trditev sodišče prve stopnje ni pribavilo pravdnega spisa in je zato po mnenju pritožnika sodišče bistevno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnica hiše ne more, na podlagi priznane služnosti, uporabljati le za počitnikovanje, saj je bila služnost ustanovljena za potrebe njenega bivanja. Tožnica zato predlaga spremembo sklepa tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tožbi zatrjevanega motenja in pravilno uporabilo materialno pravo. Po določbi tretjega odstavka 70.člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) v zvezi s prvim odstavkom 78.člena ZTLR ima posest stvarne služnosti, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Gre za varstvo pred motenjem posesti pravice, ki ga sodišče daje glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Toženec v pritožbi skuša omajati dokazno oceno prvostopnega sodišča, češ da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da se tožnica ni odpovedala uživanju toženčeve nepremičnine. Vendar pritožbeno sodišče nima pomislekov o teh dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožnik zgolj z zatrjevanjem nasprotnega ne more uspešno izpodbiti. Tožnica je vknjiženo služnostno pravico dosmrtnega brezplačenega uživanja toženčeve n epremičnine izvajala in tožencu, ki je lastnik nepremičnine, ni osebno ali s konkludentnim dejanjem (npr. izročitvijo ključev) izjavila oz. pokazala, da namerava opustiti posest uživanja njegove nepremičnine. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo skladnima izpovedbama tožnice in priče A. L., da je zaradi neurejenih razmer in zdravstvenih razlogov tožnica le začasno bivala pri A. L., imela pa se je namen vračati v toženčevo hišo in je zato tam tudi pustila nekatere svoje stvari. Ker je presoja zadnjega posestnega stanja časovno vezana na dogodek v tožbi zatrjevanega motenja, so nepomembne pritožnikove pavšalne trditve o okoliščinah in dejstvih (tožničine izjave pred preselitvijo, ponudbe o izselitvi), ki naj bi se dogajale pred obravnavanim motenjem. Za samo posest pravice je pomebno, da ima posestnik še vedno namen stvar uporabljati, ni pa nujno, da mora posestnik takšno pravico neprenehoma izvrševati. Varstvo posesti je torej varstvo pred samovoljnim posegom v dejansko izvrševanje pravice, kar predstavlja ugotovljeno toženčevo dejanje v obravnavanem primeru. Ker v pravdah zaradi motenja posesti po določbi prvega odstvaka 78.člena ZTLR ni dovoljeno razpravljati tudi o pravici do posesti in pravnem naslovu posesti, so pravno neupoštevna tudi pritožnikova izvajanja, da je bila služnost tožnice ustanovljena za potrebe bivanja ali počitnikovanja. V tej zvezi tudi ni pomembno, da je toženec zoper tožnico vložil tožbo na izročitev ključev. Tudi če je sodišče o tem v sklepu pisalo, to ni odločilnega pomena in ne predstavlja očitane kršitve določb pravdnega postopka, saj ni razumljivo, kako bi ta ugotovitev tožencu lahko škodovala. Končno je treba zavrniti pritožnikov očitek, da tožnica nima ekonomskega interesa pri nadaljnem izvrševanju posesti, saj je tožnica izpovedala, da se je začasno odselila k A. L. izključno iz razloga, ker jo je bilo strah groženj toženca in njegove žene, ne pa, ker ne bi mogla sama bivati v toženčevi hiši. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo na podlagi 2.točke 365.člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.