Jedro

V obravnavanem primeru se je zato treba vprašati, ali je šlo za umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka, kajti le v tem primeru mora toženec tožniku povrniti pravdne stroške, sicer velja pravilo iz že citiranega zakonskega določila.

Za odločanje o stroških postopka je bistveno, da tožnik ni umaknil tožbe zaradi izpolnitve zahtevka, razlog, zaradi katerega se je odločil za umik tožbe, pa ni pomemben.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani drugi odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pravdni postopek zoper drugo toženo stranko K.Š. (v nadaljevanju drugotoženka) zaradi umika tožbe ustavilo (prvi odstavek izreka izpodbijanega sklepa) ter odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) dolžna drugotoženki v roku 15 dni od prejema sklepa povrniti pravdne stroške v znesku 774,00 EUR (drugi odstavek izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper citirani sklep je tožnik po svojem pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo. Izpodbija odločitev v drugem odstavku izreka sklepa glede stroškovne odločitve ob uveljavljanju pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja – iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijanega dela sklepa oziroma podrejeno razveljavitev tega in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje pravilen, ki ga pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev o stroškovnem delu, je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, uporabilo pa je tudi pravo procesno pravo, in sicer določbo 158. člena ZPP. Slednja namreč določa, da mora tožeča stranka, če umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila. V obravnavanem primeru se je zato treba vprašati, ali je šlo za umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka, kajti le v tem primeru mora toženec tožniku povrniti pravdne stroške, sicer velja pravilo iz že citiranega zakonskega določila. Tožnik je tožbo zoper drugotoženko umaknil zato, ker je po vložitvi tožbe prišlo do spremembe lastništva nepremičnine parc. št. X k.o. Y, ki je predmet obravnavanega postopka. Gre torej za umik tožbe zaradi neutemeljenosti zahtevka (zahtevek zoper drugotoženko bi bil zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnjen), pa čeprav je za tožnika to postal šele naknadno, po vložitvi tožbe in tudi brez njegove krivde. Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 196/2003 z dne 26. 2. 2004 in druge odločbe višjih sodišč. Vendar pa je za odločanje o stroških postopka bistveno, da tožnik ni umaknil tožbe zaradi izpolnitve zahtevka, razlog, zaradi katerega se je odločil za umik tožbe, pa ni pomemben.

5. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim zatrjevanjem, da je tožnik imel pravni interes vložiti tožbo zoper obe toženki, in da je bila tožba ob vložitvi zoper obe toženki v celoti upravičena in utemeljena, da pa je bil umik tožbe izključno posledica spremembe na pasivni strani, in sicer zaradi krivde oziroma naključja, ki se je primerilo toženima strankama in nikakor dejanja tožnika, zaradi česar bi bilo treba pri odmeri stroškov upoštevati kriterij krivde, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Takšna pritožbena zatrjevanja so namreč glede na uzakonjeno pravilo o stroškovni odločitvi pri umiku tožbe, neutemeljena in jih pritožbeno sodišče kot takšna zavrača. 6. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa – 2. točka 365. člena ZPP.

7. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.