Jedro

Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča je bistveno to, kje posameznik dejansko stalno prebiva, ni pa bistvena okoliščina, ali tam prebiva po svoji volji, oziroma iz kakšnih razlogov se je odselil. Gre za ugotovitveno odločbo, ki pomeni zgolj registracijo obstoječega stanja in za posameznika ne more imeti nobenih posledic v smislu spremembe lastništva ali podobnega. Sprememba stalnega prebivališča tožnice tudi nima nobene povezave s tem, da po ZDen najemnega razmerja zoper voljo najemojemalca ni mogoče odpovedati, dokler najemodajalec najemojemalcu ne povrne vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine. Sprememba stalnega prebivališča namreč v tem primeru ni povezana z veljavnostjo najemne pogodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnici v register stalnega prebivalstva vpiše sprememba naslova stalnega prebivališča na naslov A., stanovanje št. 2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je upravna enota uvedla postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice na naslovu B., zaradi domneve, da ne prebiva več na prijavljenem stalnem prebivališču. Tožnica je ustno na zapisnik izjavila, da prebiva na naslovu A. že leto in pol skupaj z mamo, sestro in nečakom. Imajo sklenjeno najemno pogodbo. Iz naslova B. so se odselili pred enim letom in pol, ker so se želeli umakniti. Svoje osebne stvari ima na naslovu A. V nadaljevanju prvostopenjski organ povzema navedbe ostalih zaslišanih prič, ki so potrdile, da tožnica ne živi več na naslovu B., ampak na naslovu A. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je v postopku na podlagi zaslišanj prič in same tožnice bilo nesporno ugotovljeno, da tožnica dejansko stalno ne prebiva več na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča, temveč dejansko prebiva na naslovu A., stanovanje št. 2, česar ni zanikala niti tožnica, povedala pa je še, da že leto in pol ne živi na naslovu B. Iz registra stalnega prebivalstva izhaja, da je tožnica prijavila začasno prebivališče na naslovu A. V postopkih ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča gre za registracijo dejanskega stanja, s čimer je zagotovljena točnost in ažurnost podatkov v registru stalnega prebivalstva. Prijava stalnega prebivalstva je namenjena registraciji posameznika na naslovu, kjer dejansko živi in mu omogoča pridobitev osebnih dokumentov in uveljavljanja nekaterih pravic, ki so vezane na prijavo prebivališča, ne vpliva pa na druga pravna razmerja, zlasti ne na lastninsko pravna razmerja, ki jih je potrebno urejati pred drugimi pristojnimi organi.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica je vložila tožbo skupaj s svojo mamo C.C., vendar sodišče njeno tožbo obravnava posebej, v ločenem postopku, ker sta bili izdani dve različni upravni odločbi. V tožbi pojasnjuje, da gre na naslovu B. za denacionalizirano stanovanje, na katerem postopki med strankami še niso zaključeni. Solastnica tega stanovanja Č.Č. je večkrat nagovarjala tožničino mamo kot njenega bivšega moža, naj poskusita najti možnost, da izpraznita stanovanje. V odločbi Ministrstva za okolje in prostor je določeno, da se morajo po prejemu sredstev, ki jih je prejel bivši mož tožničine mame, izseliti iz stanovanja vsi, ki v njem prebivajo. Solastnica stanovanja Č.Č. je tako vložila tožbo na izselitev. Sedaj se zadeva nahaja na vrhovnem sodišču in je v postopku dopuščene revizije. Nikoli se ni vlagala izvršba na izpraznitev stanovanja na B. kljub izdani sodbi višjega sodišča. V nadaljevanju tožnici opisujeta konfliktno razmerje med njima ter Č.Č. Bili sta se zaradi tega prisiljeni umakniti iz stanovanja na B. Tožnici opozarjata tudi na Zakon o denacionalizaciji, ki v četrtem odstavku 24. člena določa, da najemnega razmerja zoper voljo najemojemalca ni mogoče odpovedati, dokler najemodajalec najemojemalcu ne povrne vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine. V dopolnitvi tožbe tožnici opisujeta podrobneje konflikte, ki sta jih imeli s solastnico stanovanja na naslovu B., Č.Č. Tožnici predlagata, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da se prebivališče ne spremeni do zaključenih postopkov, torej do izdaje sodbe vrhovnega sodišča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da se v postopkih ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ugotavlja zgolj dejansko stanje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva. Na podlagi zbranih dokazov je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnica prebiva na naslovu A., ob tem pa se je oprl tako na izjave prič kot tudi na izjavo tožnice. Zgolj namen prebivanja ali namen vrnitve na določen naslov za ohranitev prijave prebivališča na tem naslovu ne zadošča. Za ohranitev naslova stalnega prebivališča je potrebna predvsem dejanska naselitev na naslovu. V postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča so irelevantni razlogi, zaradi katerih posameznik prebiva na nekem drugem naslovu oziroma ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v skupni pripravljalni vlogi s svojo mamo ponovno citira četrti odstavek 24. člena Zakona o denacionalizaciji in navaja, da stanovalka na B. uporablja etažno centralno napeljavo, ki jo je dala montirati v stanovanje tožeča stranka. Tožeča stranka se nima namena odpovedati najemnemu razmerju v tem konkretnem denacionaliziranem stanovanju.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o prijavi prebivališča v 3. točki 3. člena določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru nedvomno tožnica dejansko ne živi na naslovu B., saj to med drugim izhaja tudi iz izjave tožnice same, pač pa živi na naslovu A., kar je tudi sama izjavila. Ne glede na navedeno pa to dejstvo izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih prič. Res je, da tožnica na novem naslovu ne prebiva po svoji volji, ampak v nasprotju z njo. S tem v zvezi sodišče meni, da je pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča glede na zgoraj citirano določilo bistveno zgolj to, kje posameznik dejansko stalno prebiva in da pri tem ni bistvena okoliščina, ali tam prebiva po svoji volji. To nedvomno izhaja iz primerjave prvotnega zakonskega besedila Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS št. 59/2006-UPB), kjer je bilo v 3. točki 3. člena navedeno, da je stalno prebivališče „naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva...“, medtem ko je v noveli zakona, objavljeni v Uradnem listu RS št. 111/2007 bilo besedilo tega določila spremenjeno tako, da se je 3. točka 3. člena po spremembi glasila: „stalno prebivališče je naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva...“. Iz tega nedvoumno izhaja, da je bila volja zakonodajalca v tem, da se spremeni sam pojem stalnega prebivališča. Prej je bil bistven tudi namen posameznika, da v določenem naselju živi, po spremembi pa je bistveno zgolj to, da dejansko nekje živi, ne glede na razlog, zaradi katerega živi na določenem naslovu. Iz navedenega razloga sta odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa pravilni, ker izhajata zgolj iz ugotovitve, da tožnica živi na naslovu A. in ne na B. ne glede tožničin namen.

Iz zgoraj navedenega razloga na pravilnost odločitve ne morejo vplivati tožbene navedbe o tem, da se je bila tožnica prisiljena izseliti se zaradi konfliktov s solastnico stanovanja na naslovu B., saj je pri ugotavljanju stalnega prebivališča bistveno zgolj to, kje nekdo dejansko živi in ne to, iz kakšnih razlogov se je odselil. Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča gre zgolj za ugotovitveno odločbo, zgolj za registracijo obstoječega stanja in za posameznika ne more imeti nobenih posledic v smislu spremembe lastništva ali česa podobnega.

Sprememba stalnega prebivališča tožnice tudi nima nobene povezave s tem, da po Zakonu o denacionalizaciji najemnega razmerja zoper voljo najemojemalca ni mogoče odpovedati, dokler najemodajalec najemojemalcu ne povrne vlaganj, s katerimi je bila povečana vrednost nepremičnine. Sprememba stalnega prebivališča v tem primeru ni povezana z veljavnostjo najemne pogodbe.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica je predlagala smiselno tudi opravo glavne obravnave, s tem, ko je v dopolnitvi tožbe predlagala zaslišanje izvedenca. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločilo brez glavne obravnave, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je ocenilo, da ni potrebno izvajati dodatnih dokazov, saj je tako iz izjave tožnice kot prič razvidno, kje tožnica dejansko prebiva, torej je dejansko stanje popolno ugotovljeno in zaslišanje prič na glavni obravnavi ne bi moglo prispevati k drugačni odločitvi.