Jedro

Študenti in delavci preko zaposlitvenih agencij so opravljali delo pri toženi stranki zgolj zaradi nenapovedanih odsotnosti več delavcev ali zaradi dopustov zaposlenih delavcev oziroma le v primerih začasno ali občasno povečanega obsega dela. Takšnega dela ni mogoče šteti za ustrezno zaposlitev skladno z določbami ZDR, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 3. 2010 nezakonita in brez pravnega učinka, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dne 3. 5. 2010 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki izplačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja in po predhodnem odvodu davkov in prispevkov plače, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila ter mu vpisati v delovno dobo zavarovanje od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da razen izpovedi direktorja tožene stranke in izkaza poslovnega izida sodišče ni izvedlo drugih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da so bili pri toženi stranki podani razlogi za ukinitev delovnega mesta tožnika. Iz podatkov Ajpes (Fin podatki 1) izhaja, da je tožena stranka obseg poslovanja povečevala iz leta v leto s stopnjo rasti 12,96 %, kar predstavlja visoko stopnjo rasti. Izkazovanje izgube torej ni posledica zmanjševanja obsega poslovanja. Tudi drugi podatki kažejo stopnjo naraščanja prometa s stopnjo 21,65 % od leta 2005 do leta 2009. Stroški dela so se v obdobju od leta 2008 do 2009 zmanjšali. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj pri oceni utemeljenosti razlogov za odpoved ni upoštevalo javno dostopnih podatkov, predloženih s strani tožnika. Tudi sicer ni natančno ocenilo listine B/1 in ni upoštevalo, da so se prihodki povečali in so bili stroški dela v letu 2008 celo večji kot v letu 2009. Stroški dela v obdobju 2008 do 2009 so se zmanjšali, prav tako stroški storitev. Izguba za toženo stranko ni nič novega, saj ima družba izgubo vse od leta 2005. Ukinitev delovnega mesta vodje skladišča na noben način ni predstavljalo reorganizacijo v smislu zniževanja stroškov. Izpoved direktorja tožene stranke je splošna in povsem v nasprotju z bilančnimi podatki. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je A.Ć. napredoval in ima praktično popolnoma enak dohodek, kot ga je imel prej tožnik na delovnem mestu vodja skladišča. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj se je osebni dohodek A.Ć. povečal na nivo osebnega dohodka sicer ukinjenega delovnega mesta vodje skladišča. Tožena stranka le prikazuje, da je ukinila delovno mesto vodje skladišča in je očitno, da to delo sedaj opravlja A.Ć. kot pomočnik direktorja. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožena stranka zaposlovala študente in delavce preko zaposlitvenih agencij. Direktor je pojasnil, da je šlo za občasno ali začasno povečan obseg dela. Sodišče torej pri oceni dokazov ni upoštevalo vsebine izkaza poslovnega izida ne pisne dokaze o zaposlovanju delavcev pri toženi stranki v letu 2010, ti podatki pa so v nasprotju z izpovedjo predstavnika tožene stranke, ki ni verodostojna priča. Posledično je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je predlagal tožnik, izpoved le-teh pa bi se nanašala na organizacijo dela po tem, ko je tožena stranka ukinila delovno mesto. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in meni, da je pritožba tožnika neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Na podlagi 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Takšen razlog mora biti po določbi drugega odstavka 88. člena ZDR utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora skladno s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati delodajalec.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov kot bistveno ugotovilo, da je tožena stranka v letu 2008 in 2009 poslovala z izgubo. Da je bilo poslovanje družbe v navedenem obdobju negativno, je razvidno tako iz izkaza poslovnega izida (B/1) kot iz rubrike „29 - čisti poslovni izid“ v podatkih (A/3). Direktor tožene stranke je tudi pojasnil, da iz podatkov Ajpes izhaja, da se čisti prihodek od prodaje povečuje, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da gre za skupno bilanco dveh oddelkov. Ker je bil vanjo vključen še en oddelek, so se dohodki povečevali. Poleg tega je tožena stranka ugotovila, da je bila njena organizacijska struktura glede na obseg poslovanja oziroma strukturo podjetij v drugih družbah v skupini in majhnost tožene stranke prezapletena in nefunkcionalna. Zaradi tega je tožena stranka v prvem četrtletju leta 2010 pristopila k ukrepu reorganizacije. Ta je bila izvedena s sklepom z dne 16. 3. 2010 (B/2), s katerim je bil spremenjen akt o sistemizaciji delovnih mest in ukinjeno delovno mesto „vodja skladišča“, na katerem je bil zaposlen tožnik.

Povečanje obsega prometa od leta 2005 dalje samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da poslovni razlog v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v marcu 2010) ni obstajal. Tudi ni pomembno, ali je ukinitev tožnikovega delovnega mesta prispevala k dejanskem znižanju stroškov. Toženi stranki (delodajalcu) namreč ni potrebno dokazovati smotrnosti sprememb načina poslovanja in organizacije dela. Ukinitev delovnega mesta v posledici reorganizacije znotraj družbe je poslovna odločitev, ki je v izključni pristojnosti delodajalca in je sodišče ne presoja. Delodajalec mora le dokazati, da so v času odpovedi oziroma v določenem času pred odpovedjo, obstajali ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni in podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični in utemeljeni. Tako se delodajalec poleg tega, da obstoji ekonomski razlog lahko popolnoma suvereno odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima lahko za posledico tudi ukinitev določenega mesta (organizacijski razlog).

Tožena stranka je s sklepom ukinila tožnikovo delovno mesto „vodja skladišča“, po ukinitvi tega delovnega mesta je večino nalog tožnika prevzel direktor, določena dela pa so prenesli na druge oddelke (oddelek logistike in oddelek za dostavo). Zaradi racionalizacije poslovanja je torej tožena stranka sprejela pravilnik in tožnikovo delovno mesto ukinila. To pa predstavlja utemeljen (organizacijski) razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2009 v skladu z 2. odstavkom 88. člena ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožnikova dela prenesla na A.Ć. kot namestnika vodje skladišča. To delovno mesto je bilo pri toženi stranki sistemizirano že od 22. 12. 2009 dalje – torej v času, ko je bil namestnik vodje skladišča neposredno podrejen tožniku. Iz izpovedi priče A.Ć., čigar zaslišanje je predlagal tožnik, in direktorja A.T. izhaja, da je A.Ć. od 1. 6. 2010 dalje (torej po dejanskem prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki) nadomestil A.R. ter opravljal delo namestnika vodje skladišča. Delavec A.Ć. ni prevzel tožnikovega dela, temveč opravlja dela zgolj kot pomoč direktorju A.T.. Naloge, ki jih je prej opravljal tožnik (skrb za skladišče, za stranke, za prevoze, iskanje najcenejših variant, ki bi bila ugodna za delodajalca, komuniciranje z večjimi strankami) je v pretežni meri prevzel direktor A.T., del nalog pa se je razdelil med delavce na ostalih oddelkih, pri čemer iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi A.Ć. prejemal popolnoma enak dohodek kot tožnik.

V tretjem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec v primeru redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. V zvezi s tem je že iz izvedenih dokazov, vključno z izpovedjo priče A.Ć., mogoče zanesljivo sklepati o organizaciji dela po ukinitvi tožnikovega delovnega mesta, zato je sodišče utemeljeno ocenilo druge predlagane dokaze za nepotrebne in ni sledilo dokaznim predlogom tožnika po zaslišanju ostalih prič. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni mogla zaposliti tožnika na delovno mesto skladiščnika. Upoštevaje plan dela in sprejete varčevalne ukrepe tožena stranka ni imela na voljo nobenega ustreznega prostega delovnega mesta, za katerega bi tožnik izpolnjeval pogoje. Tožnik le pavšalno navaja, da je tožena stranka v času odpovedi oziroma od januarja 2010 dalje zaposlila štiri nove delavce, vendar tega ni dokazal. Tožena stranka ni imela na voljo prostih delovnih mest skladiščnikov, pa tudi če bi tožena stranka imela takšno delovno mesto prosto, ga tožniku ne bi bila dolžna ponuditi, saj ne gre za ustrezno zaposlitev v smislu 90. člena ZDR. Za delovno mesto „vodja skladišča“, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se je zahtevala IV. ali V. stopnja strokovne izobrazbe, za delovno mesto „skladiščnika“ pa se zahteva II. stopnje izobrazbe. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne študenti, ki so opravljali delo pri toženi stranki v skladišču, ne delavci preko zaposlitvenih agencij niso nadomestili tožnika. Tožnik je na glavni obravnavi zanikal, da bi študenti opravljali njegovo delo vodje, priča A.Ć. pa je povedal, da študenti opravljajo fizično delo in za razliko od skladiščnikov samo prekladajo blago. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče dokazno oceno oprlo le na izpoved direktorja tožene stranke. Na podlagi izpovedi direktorja, ki ni v nasprotju s podatki v listinah (B/8 do B/10, B/12), pa je sodišče pravilno zaključilo, da so študenti in delavci preko zaposlitvenih agencij opravljali delo pri toženi stranki zgolj zaradi nenapovedanih odsotnosti več delavcev ali zaradi dopustov zaposlenih delavcev oziroma le v primerih začasno ali občasno povečanega obsega dela. Takšnega dela ni mogoče šteti za ustrezno zaposlitev skladno z določbami ZDR, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi, saj je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ob takih ugotovitvah se tudi pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preverila, ali lahko zaposli tožnika pod spremenjenimi pogoji oziroma ga prekvalificira oziroma ga dokvalificira, pa teh možnosti dejansko ni bilo.

Posledice ukinitve tožnikovega delovnega mesta so bile glede na obrazloženo izvedene na podlagi določil ZDR. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita, je sodišče utemeljeno zavrnilo reintegracijski in reparacijski zahtevek. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.