Jedro

Zgolj na podlagi potrdila pošte o sprejemu priporočene pošiljke, naslovljene na toženo stranko, tožnik ni mogel dokazati, da je zoper prvostopni sklep tožene stranke pravočasno ugovarjal, saj dejanske vsebine pošiljke sploh ni bilo mogoče ugotoviti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje na podlagi odločbe tožene stranke z dne 8.1.1991 ni zakonito prenehalo s 25.1.1993 in na priznanje pravic iz delovnega razmerja po tem datumu ter vrnitev tožnika nazaj na delo, hkrati pa je zavrnilo tudi tožnikov smiselno podredni zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 187.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo stroškov postopka. Pri tem je štelo, da tožnik ni uspel izkazati, da bi zoper odločbo z dne 8.1.1991 pravočasno ugovarjal in s tem zadržal njeno dokončnost, glede plačila odpravnine pa ugotavljalo, da ob sprejemu odločbe o trajnem višku in prenehanju delovnega razmerja po izteku dvoletnega čakanja veljavna zakonodaja, ki jo je treba v tem primeru upoštevati, plačila odpravnine ob takem prenehanju delovnega razmerja ni predvidevala.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tem navaja, da je potrdilo pošte z dne 24.1.1991, o sprejemu priporočene pošiljke, naslovljene na toženo stranko, vsekakor dokaz, da je tožnik pravočasno vložil ugovor zoper odločbo tožene stranke z dne 8.1.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Ker tožena stranka o tem ugovoru ni odločala, bi sodišče moralo šteti, da navedena odločba ni postala dokonča in izvršljiva in zato tudi ni mogla imeti za posledico prenehanje tožnikovega delovnega razmerja v januarju 1993. Kolikor pa je sodišče že štelo, da je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo, bi mu moralo pri tem prisoditi zahtevano odškodnino, upoštevaje določbe 36. f člena ZDR, ki so veljale v času prenehanja tožnikovega delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi glede zatrjevanega ugovora z dne 24.1.1991 izvedlo vse predlagane in razpoložljive dokaze ter na podlagi vsestranske ocene vseh izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da zgolj na podlagi potrdila pošte o prejemu priporočene pošiljke, naslovljene na toženo stranko dne 24.1.1991, tožnik ni dokazal, da je zoper odločbo tožene stranke z dne 8.1.1991, o opredelitvi za trajni višek s posledičnim dvoletnim čakanjem na delo in prenehanjem delovnega razmerja po izteku teh dveh let, pravočasno ugovarjal, saj dejanske vsebine sporne pošiljke sploh ni bilo mogoče ugotoviti. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tej zvezi, ki je razvidna iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V posledici takšnih ugotovitev je prišlo sodišče prve stopnje do pravilnega zaključka, da je na podlagi navedene dokončne in pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 8.1.1991 tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 25.1.1993 zakonito prenehalo.

Prvostopno sodišče je pravilno opozorilo na prehodne določbe 17. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 5/91), ki je določal, da delavci, ki so bili dokončno opredeljeni za trajni višek pred uveljavitvijo navedenega zakona, obdržijo pravice po zakonskih določbah, ki so veljale do uveljavitve navedene novele. Za tožnika je to pomenilo, da je obdržal pravico do prejemanja nadomestila plače za čas dvoletnega čakanja na delo.

Istočasno pa seveda ob prenehanju delovnega razmerja ni bil upravičen do izplačila odpravnine, saj zakonodaja, veljavna pred navedeno novelo ZDR iz februarja 1991, ob takšnem načinu prenehanja delovnega razmerja delavcu - trajnemu višku plačila odpravnine ni predvidevala.

Ob izrecni prehodni določbi, da določbe novele ZDR iz februarja 1991 ne veljajo za delavce, ki so bili dokončno opredeljeni za trajni višek pred uveljavitvijo te novele, pritožbeni trditvi, da bi moralo sodišče glede izplačila odpravnine upoštevati zakonske določbe, veljavne ob prenehanju tožnikovega delovnega razmerja, ni bilo mogoče slediti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov podredni zahtevek za plačilo odpravnine.

Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo napak, na katere mora ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob takem izidu zadeve tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.