Jedro

Glede na dejanske ugotovitve o intenziteti in trajanju tako primarnega kot tudi sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje tožnikom prisodilo pravično in primerno denarno zadoščenje za to obliko škode, in sicer v višini prvotožniku in drugotožnici po 200,00 EUR, tretjetožnici pa v višini 400,00 EUR.

Res je, da je bila obravnavana nezgoda za tožnike nenaden in tudi nehoten dogodek, ki so se ga ustrašili, vendar pri tem ni moč spregledati, da je bil ta primarni strah kratkotrajen, medtem ko sekundarni strah glede na značaj poškodb, ki so jih utrpeli (prvotožnik in drugotožnica lahko telesno poškodbo, tretjetožnica pa poškodbo, ki sodi v skupino srednje hudih primerov) ni bil intenziven in tudi ne dolgotrajen.

Nobena poškodba tožnikov ni bila takšna, ki bi zahtevala bolnišnično zdravljenje, temveč so bili še istega dne po škodnem dogodku, ko so bili v bolnišnici pregledani in oskrbljeni, odpuščeni v domačo oskrbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se tek na prvi stopnji prisojenih obresti od prisojenih glavnic spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenih glavnic prvotožniku in drugotožnici - E.K. in J.K. tečejo od dne 15. 1. 2013 dalje do plačila in za tretjetožnico A.K. od 15. 2. 2013 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prvo tožena stranka AS d.d. in drugotožena stranka ZT d.d. (v nadaljevanju prvotoženka in drugotoženka) dolžni solidarno plačati tožnikom 4.691,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (izrek pod I). V presežku je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (izrek pod II) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločalo s posebnim sklepom (izrek pod III).

2. Zoper citirano sodbo so tožniki po svojem pooblaščencu vložili pravočasno pritožbo. Izpodbijajo zavrnilni del sodbe v obsegu zavrnjenega zahtevka za nepremoženjsko škodo za strah za vse tožnike v skupnem znesku 1.400,00 EUR ter začetek teka prisojenih obresti od prisojenih zneskov na prvi stopnji odmerjenih odškodnin. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in se v pritožbenem predlogu zavzemajo za spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri celotne ugoditve tožbenemu zahtevku za nepremoženjsko škodo za strah in prisojo obresti v skladu z zahtevkom oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašajo pritožbene stroške.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri očitanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev o zavrnjenem delu zahtevka za nepremoženjsko škodo za strah povsem pravilna in je pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev o primerni odškodnini za navedeno obliko nepremoženjske škode je namreč sodišče prve stopnje pravilno in tudi v popolni meri ugotovilo, pri čemer pritožba niti ne pove, v čem bi naj bilo to dejansko stanje zmotno ali pa nepopolno ugotovljeno. Ta pritožbeni razlog zato ni podan. Pritožba tudi ne pove, v čem naj bi sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nekonkretiziranih kršitev pa pritožbeno sodišče ni moglo obravnavati in v posledici tega tudi ne odgovoriti nanje.

6. Prav tako sodišče prve stopnje pri svojem delu ni storilo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Pritožbena izvajanja so namreč usmerjena v prikazovanje zmotne uporabe materialnega prava - določila 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vendar pa je po prepričanju pritožbenega sodišča glede na dejanske ugotovitve o intenziteti in trajanju tako primarnega kot tudi sekundarnega strahu sodišče prve stopnje tožnikom prisodilo pravično in primerno denarno zadoščenje za to obliko škode in sicer v višini prvotožniku in drugotožnici po 200,00 EUR, tretjetožnici pa v višini 400,00 EUR. Razlogi izpodbijane odločitve v izpodbijanem obsegu so povsem jasni, natančni in razumni, zato jih pritožbeno sodišče v celoti povzema, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja:

7. Že glede na razloge izpodbijane sodbe v izpodbijanem obsegu je treba zavrniti pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo subjektivnega pogleda tožnikov in ostalih dokazov ter primerljive sodne prakse pri prisoji odškodnine za strah. Res je, da je bila obravnavana nezgoda za tožnike nenaden in tudi nehoten dogodek, ki so se ga ustrašili, vendar pri tem ni moč spregledati, da je bil ta primarni strah kratkotrajen, medtem ko sekundarni strah glede na značaj poškodb, ki so jih utrpeli (prvotožnik in drugotožnica lahko telesno poškodbo, tretjetožnica pa poškodbo, ki sodi v skupino srednje hudih primerov) ni bil intenziven in tudi ne dolgotrajen. Pri tem je treba pripomniti, da nobena poškodba tožnikov ni bila takšna, ki bi zahtevala bolnišnično zdravljenje, temveč so bili še istega dne po škodnem dogodku, ko so bili v bolnišnici pregledani in oskrbljeni, odpuščeni v domačo oskrbo. Dejstvo, da so se vsi tožniki ob škodnem dogodku prestrašili za svoje zdravje in da jih je tudi skrbelo za izid zdravljenja, kot poudarja pritožba, je pravilno pri svoji odločitvi upoštevalo že sodišče prve stopnje. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je drugotožnico še vedno strah vožnje z avtomobilom, ne predstavlja pravno priznane škode za strah, medtem ko za nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da sta prvotožnik in drugotožnica otroka, pri katerih je logično sklepati, da se jima je travmatična izkušnja utrnila v podzavest in ju bo spremljala v prihodnje, kar da je potrebno po načelu individualizacije tudi upoštevati, pritožbeno sodišče le poudarja, da gre za neizkazana in negotova dejstva, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

8. Pritožbena zavzemanja pritožnikov za prisojo odškodnine za strah v zahtevanih zneskih so tako neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče njihovo pritožbo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP.

9. Pritrditi pa je pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno, in sicer v nasprotju z zahtevkom tožnikov prisodilo od prisojenih glavnic tudi zakonske zamudne obresti. Tožniki so namreč že v tožbi in v pripravljalni vlogi, s katero so modificirali tožbeni zahtevek od zahtevanih zneskov nepremoženjske škode uveljavljali zakonske zamudne obresti in sicer za prvotožnika in drugotožnico od 15. 1. 2013 dalje do plačila in za tretjetožnico od 15. 2. 2013 dalje do plačila, torej od datumov, ko je toženka podala poravnalno ponudbo za plačilo odškodnine. Obrestnega dela zahtevka toženki nista prerekali, zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da obrestnemu delu zahtevka ne bi v celoti ugodilo, ker pa je zmotno prisodilo obresti od dneva razsoje dalje (takšne obresti je tožeča stranka uveljavljala od pravdnih stroškov) je pritožbeno sodišče v tem obsegu sledilo utemeljeni pritožbi in je obrestni del zahtevka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe - 5. točka 358. člena ZPP.

10. Tožniki s svojo pritožbo o glavni stvari niso uspeli, zato so dolžni sami nositi stroške pritožbenega postopka - prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.