Jedro

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka). Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 8 dni povrniti 85,40 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper odločitev v II. točki izreka navedenega sklepa je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se glasi: "Tožnica sama nosi svoje stroške postopka". Meni, da je odločitev sodišča o stroških postopka v nasprotju z določbo 154. člena v povezavi z določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki nalaga plačilo pravdnih stroškov tisti stranki, ki tožbo umakne. Sodišče ne more s sklepom, s katerim je postopek ustavilo odločati tudi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Za odločanje v sporu je namreč odločilen končni uspeh strank v pravdi, zato ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi utemeljena ali ne. Sklicuje se na komentar 154. člena ZPP, da se v primeru, če je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla. Enako velja tudi v primeru, ko sodišče zaradi umika tožbe postopek ustavi in tako ne more istočasno pri odločanju o stroških postopka presojati utemeljenosti tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da tožena stranka ni dolžna tožnici povrniti stroškov postopka, nastalih v tem socialnem sporu. Nadalje meni, da sodišče ni pravilno odločilo, ko je pri odločitvi o stroških uporabilo določbo 1. odstavka 158. člena ZPP. V tej zadevi ne gre za situacijo, ko bi tožeča stranka umaknila tožbo zato, ker je tožena stranka njen tožbeni zahtevek izpolnila. Tožena stranka je sicer res izdala sedaj že pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013 glede višine tožničine pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in izplačila pripadajoče razlike pokojnine, pri čemer je del razlike že izplačala. Vendar pa je tožena stranka navedeno odločbo izdala, ker jo je k temu zavezovala odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, predvsem pa določila Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013, v nadaljevanju ZOPRZUJF). Navedeno odločbo bi tako tožena stranka izdala tudi, če tožnica ne bi vložila tožbe zoper ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2013 in dokončno odločbo z dne 3. 10. 2012. Po mnenju tožene stranke zaradi navedenih razlogov in upoštevaje tožbeni zahtevek tožnice, ki je bil postavljen v tem socialnem sporu, ni šlo za izpolnitev tožbenega zahtevka, temveč tožnica glede na kasneje izdano odločbo z dne 24. 6. 2013 ni bila več zainteresirana za to tožbo in jo je zato umaknila. Tožena stranka je z odločbo z dne 24. 6. 2013 odpravila posledice negativne uskladitve pokojnine po določbah ZUJF tako, da je tožeči stranki na novo določila višino pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in odločila glede izplačila pripadajoče razlike. Glede izplačila razlike je tožena stranka odločila v skladu z določbami ZOPRZUJF, to je v dveh obrokih. Glede na navedeno se tako izdaja odločbe z dne 24. 6. 2013 ne more presojati v smislu izpolnitve postavljenega tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru tudi ni mogoče govoriti o takojšnjem umiku tožbe. Umik tožbe je bil namreč podan šele 18. 4. 2014, kar je skoraj 10 mesecev po izdaji odločbe z dne 24. 6. 2013. Po mnenju tožene stranke bi umik tožbe moral neposredno slediti izpolnitvi zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V 1. odstavku 158. člena ZPP je določeno, da mora tožnik, ki je umaknil tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če jo umakne takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. V tej določbi velja pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.

Izjema od tega pravila, ki k povrnitvi stroškov postopka zavezuje toženo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če toženec med pravdo izpolni zahtevek v celoti ali delno, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške (razen, če gre za tak izjemen primer, ko ni dal povoda za tožbo) in sicer so to potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe (smiselno 1. odstavek 154. člena ZPP) pod pogojem, da je tudi stroške postopka uveljavljal pravočasno.

V obravnavanem primeru je tožnica z vlogo z dne 17. 4. 2014 (list. št. 12) umaknila tožbo in navedla, da je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, ki je predmet njene tožbe z dne 9. 11. 2012. Obenem je uveljavljala povračilo stroškov pravdnega postopka na podlagi 158. člena ZPP in navedla, da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila po vložitvi tožbe, to je 24. 6. 2013, v preostalem delu pa še kasneje.

Med strankama umik tožbe ni sporen. Sporno je zgolj vprašanje, ali je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na podlagi 1. odstavka 158. člena ZPP povrniti stroške postopka, kot so bili priglašeni ob umiku tožbe, ko je uveljavljala tudi povrnitev stroškov postopka. V citirani vlogi z dne 17. 4. 2014 je tožnica poleg tega navedla, da tožbo umika, ker je tožena stranka izpolnila njen tožbeni zahtevek. Do umika tožbe je torej v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka.

Ob vseh navedenih relevantnih dejstvih je sodišče prve stopnje tožnici pravilno priznalo stroške postopka in jih odmerjene v skladu z določbo 155. člena ZPP v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 v nadaljevanju ZOdvT) naložilo v plačilo tožencu. Pri tem dejstvo, da bi toženec odločbo z dne 24. 6. 2013 v vsakem primeru izdal, ker ga je k temu zavezovala odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, za samo odločitev ni relevantno. Tožnici pa tudi ni mogoče očitati, da je zamudila z umikom tožbe, saj je bila le-ta umaknjena še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, kar pomeni, da tožencu s tem v zvezi tudi niso nastali nobeni stroški.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.