Jedro

Tudi po določbi 491. čl. ZOR, ki ureja vprašanje neizpolnitve prodajne pogodbe v dodatnem roku, se kupna pogodba razdre po samem zakonu, če je prodajalec v dodatnem roku ne izpolni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kočevju opr. št. Ig 97/00242 z dne 26.5.1997 in toženo stranko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 82.381,00 SIT. Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Navedla je, da do razdrtja kupoprodajne pogodbe med pravdnima strnkama ni prišlo po samem zakonu, ampak "s strani tožeče stranke, ki ji je tožena stranka vrnila vplačano kupnino in s tem poravnala vse obveznosti". Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo na podlagi določb starega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (1. odst. 498. čl. ZPP/99). Navedena pritožbena navedba smiselno pomeni očitek prvostopnemu sodišču, da je odločilno dejstvo glede razdrtja pogodbe o nakupu stanovanja z dne 27.11.1995 (priloga A/3) napačno ugotovilo. S to pritožbeno trditvijo pa se drugostopno sodišče ne strinja in v celoti pritrjuje pravilnim razlogom izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Glede pritožbene trditve pa le še dodaja: Tudi po določbi 491. čl. ZOR, ki ureja vprašanje neizpolnitve prodajne pogodbe v dodatnem roku, se kupna pogodba razdre po samem zakonu, če je prodajalec v dodatnem roku ne izpolni. Iz tožbenih navedb (IV. pripravljalne vloge tožeče stranke na red. št. 10 in IV. njene pripravljalne vloge na red. št. 18 spisa) in dokazne listine - korespondence tožeče stranke z dne 14.1.1997 (priloga A/8), čemur tožena stranka ni oporekala, je razvidno, da slednja pogodbe (to je glede njene pogodbene obveznosti izročitev garsonjere v izmeri 35 m2 - 2. čl. citirane pogodbe) ni bila sposobna izpolniti, pač pa le drug predmet (večjo garsonjero), česar pa tožnica ni bila pripravljena sprejeti. Navedeno pravno pomeni, da tožena stranka tudi v naknadnem roku pogodbe ni izpolnila in je bilo njeno sklicevanje na neizpolnitev tožeče stranke zaradi neplačila drugega obroka kupnine (po pridobitvi gradbenega dovoljenja - očitno za drug predmet pogodbe) pravno brezpredmetno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da okoliščine spornega primera odkazujejo na uporabo 5. odst. 9. čl. citirane pogodbe, po katerem je prodajalec, če ne pridobi gradbenega dovoljenja za predmet pogodbe, ali če je v očitni zamudi s predmetom pogodbe, dolžan kupcu povrniti vso že vplačano kupnino (brez 10 % odbitka stroškov iz 4. odst. istega člena). Tako je sodišče prve stopnje na pravilni pogodbeni in materialni podlagi o tožbenem zahtevku pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77). Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.