Jedro

Tožnik je s toženo stranko sklenil izvensodno poravnavo, s katero se je odpovedal kakršnim koli odškodninskim zahtevkom iz naslova odškodnine za nesrečo pri delu. Takšna vsebina poravnave ne pomeni, da se je oškodovanec odpovedal pravici do odškodnine za novo škodo. To velja tudi v primeru, če je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da izvensodna poravnava ni bila nična.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Pravna prednica prve tožene stranke in tožnik sta dne 10.6.1987 sklenila izvensodno poravnavo, s katero se je tožena stranka zavezala plačati in naslova odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel na delu dne 14.12.1984, odškodnino v znesku 1,500.000 takratnih dinarjev. Stranki sta se v 5. točki pogodbe dogovorili, da "navedeni znesek predstavlja celotno odškodnino za materialno, nematerialno škodo in izgubo na zaslužku". V 6. točki pogodbe je določeno: "S sprejemom odškodnine se oškodovanec brezpogojno odpoveduje kakršnimkoli zahtevkom do TOZD iz naslova nesreče pri delu" (listini A3 in B6). Med strankama ni sporno, da je sodišče prve stopnje s sodbo, opr. št. II Pd 2814/94 z dne 4.6.1999, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti navedene poravnave. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo, opr. št. Pdp 1150/99 z dne 8.6.2000, navedeno sodbo potrdilo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki tožniku solidarno plačati odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube na osebnem dohodku za čas od 1.2.1990 do 1.2.1993 v skupnem znesku 565.000,00 SIT in odškodninsko rento v skupnem znesku 3,095.500,00 SIT (za čas od 1.5.1998 dalje). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na solidarno plačilo kapitalizirane odškodninske rente v znesku 10,782.447,00 SIT. Takšno odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da sta tožnik in prva tožena stranka sklenila poravnavo, s katero se je tožnik brezpogojno odpovedal kakršnim koli zahtevkom do tožene stranke iz naslova odškodnine za nesrečo pri delu. V zvezi s to poravnavo je bilo pravnomočno razsojeno, da ni oderuška in je bil zahtevek na ugotovitev njene ničnosti pravnomočno zavrnjen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika. V zvezi z bodočo (pravilno: novo) škodo je sprejelo stališče, da za veljavnost poravnave ni odločilno, ali je bilo zdravljenje tožnika že končano in ali je bila vsa škoda v celoti ugotovljena. Odločilnega pomena za poravnavo je prava volja strank, ki pri sklepanju pogodbe o poravnavi zaradi škode, pristaneta tudi na to, da se odrečeta ugotavljanju višine škode in stopnje odgovornosti. Zaradi določb 5. in 6. točke poravnave tožnik ni upravičen zahtevati nobene odškodnine.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in glede odškodnine za premoženjsko škodo in odškodninske rente zadevo vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da izvensodna poravnava, ki jo je sklenil s pravno prednico prve tožene stranke, ne zajema nove škode, to je izgube na plači in odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala zaradi bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi česar zahteva odškodninsko rento.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPP) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in prvi toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je navajala, da je treba upoštevati, da je bil zahtevek na ugotovitev ničnosti poravnave pravnomočno zavrnjen. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da mu je nastala nova škoda, sicer pa ne razlikuje med novo in bodočo škodo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP, in zaradi razlogov, ki jih izčrpno našteva 370. člen ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

To sodišče je v več zadevah, v katerih je bila obravnavana nova škoda v zvezi s poravnavo, sprejelo stališče, da sklenjena poravnava ne izključuje odškodninskega zahtevka iz posledic, na katere oškodovanec pri sklenitvi poravnave ni mogel misliti. Rečeno je bilo tudi, da je v odškodnini za telesne poškodbe zajeta samo odškodnina za tiste škodne posledice, ki sta jih stranki v času sklenitve poravnave mogli predvideti. Zato lahko oškodovanec zahteva odškodnino za škodo zaradi nepredvidenih poslabšanj zdravstvenega stanja, ne glede na to, da se je s poravnavo odrekel pravici zahtevati nadaljnjo odškodnino v zvezi s škodnim dogodkom (podobno na primer v zadevah II Ips 319/96, 207/99, 331/2000, enako starejša praksa VS RS, na primer: Pž 824/69, Poročilo VS RSR, št. II., 1969, 6. točka).

Predmet poravnave o odškodnini je torej lahko le odškodnina za škodo, ki je nastala do dneva sklenitve poravnave in ki je bila lahko strankam ob sklenitvi poravnave znana po sami naravi stvari. Ker sta stranki sklenili izvensodno poravnavo samo za plačilo odškodnine za škodo, ki je bila znana na dan poravnave, za odločanje o novi škodi ni pomembna odločitev sodišča v zvezi z zahtevkom tožnika na ugotovitev ničnosti poravnave. Odločitev sodišča se je lahko nanašala na vsebino poravneve same, ne pa tudi na okoliščine, ki so nastale pozneje, in ki so lahko pomenile novo škodo.

Tožnik je v več točkah njegovih navedb obrazložil dejansko podlago tožbe. Navajal je, da treba sodbo sodišča prve stopnje v invalidski zadevi "upoštevati pri določanju (zlasti) bodoče premoženjske škode - rente" (navedba v točki VI, list št. 14 spisa).Iz navedb na list št. 3 spisa (glavna obravnava z dne 6.3.2002) jasno izhaja, da tožnik zahteva odškodnino zaradi manjše plače zaradi invalidnosti za čas od 1.2.1990 do 1.2.1993. Rento je tožnik zahteval od 1.5.1998 dalje. Za navedene zahtevke je tudi predlagal dokaze. Da tožnik zahteva odškodnino za novo škodo, je jasno razvidno tudi iz njegovih navedb v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (list. št. 49 in 50 spisa). Obstajala je torej trditvena in dokazna podlaga za odločanje o zahtevkih, ki jih je postavil tožnik.

Predmet spora je odškodnina za novo škodo, ki bi naj tožniku nastala po sklenitvi izvensodne poravnave. Od pojma nove škode je treba ločiti bodočo škodo, ki jo obravnava 182. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju: OZ), ki je popolnoma enak kot prej veljavni 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR). Odškodnino za bodočo škodo sodišče lahko prisodi pod pogoji, ki so določeni v omenjenih členih: Če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Za bodočo škodo je torej ob odločanju o odškodnini gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti. Bistveno za novo škodo pa je, da nastane potem, ko sta se stranki odškodninskega razmerja (na primer z izvensodno poravnavo) dogovorili za plačilo odškodnine za do takrat znano škodo. Zaradi tega je nejasen in v nasprotju z navedenima določbama ZOR in OZ tisti del obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje (na 2. in 3. strani obrazložitve), ki navaja pojem bodoča škoda.

Navedbe in dokazni predlogi tožnika kažejo, da uveljavlja v tem sporu odškodnino za novo škodo, ki bi mu naj po njegovih trditvah nastala po sklenitvi izvensodne poravnave. Sodišči druge in prve stopnje njegovih trditev in dokaznih predlogov - pa tudi njegovega zahtevka - nista obravnavali z vidika nove škode, temveč le z vidika sodne presoje veljavnosti/ničnosti sklenjene izvensodne poravnave. V bistvu sta napačno sklepali, da bi naj zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti poravnave vplivala tudi na novo škodo, kar je pravno zmotno. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v dokaznem postopku ugotoviti, katera škoda, ki jo zatrjuje tožnik, je nova škoda. Če bo to ugotovilo, bo moralo odločiti o odškodnini zanjo.

Ker je bilo materialno pravo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O revizijskih stroških je bilo odločeno, da se odločitev o njih pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Določbe ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi drugega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I, 45/I/94).