Jedro

Sodišči prve in druge stopnje nimata prav, ko menita, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine za negmotno škodo le v primeru, če bi se prekomeren hrup odražal na tožnikovem zdravju, kar pa se v postopku ni ugotovilo. Pravico do zdravega življenjskega okolja so vsebovale že določbe prejšnje ustave, podrobneje pa jo opredeljuje 72. čl. sedanje Ustave Republike Slovenije. To pravico je treba šteti kot osebnostno pravico in ji nuditi pravno varstvo, ki ga določa naš pravni red za tovrstne pravice. Zakon o obligacijskih razmerjih vsebuje v 157. čl. preventivne ukrepe za prenehanje dejanj, s katerimi se kršijo pravice osebnosti. Kolikor je do posega v osebnostne pravice že prišlo, pa je treba zagotoviti prizadetemu možnost zahtevka za povračilo nastale škode. Po 1. odst. 200. čl. ZOR predstavljajo pravno priznano negmotno škodo tudi duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, odvisno od stopnje bolečin in njihovega trajanja. Pojem duševnih bolečin je treba razlagati široko, tako da obsega vsako psihično neugodje. Za zaključek, da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi posegov v osebnostne pravice posledice na zdravju, v zakonu ni podlage.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita, kolikor se nanašata na odločitev o denarnem zahtevku tožnika (tč.IV v sodbi sodišča prve stopnje) in v izreku o pravdnih stroških ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da se tožencema prepoveduje in da sta dolžna opustiti obratovanje - uporabo strojev zasebne mizarske obrtne dejavnosti v pritličnem prostoru njune solastne hiše, na planem in v prostorih gradbenega objekta skladišča za les - garaža, odkoder izvirajo motnje močnega hrupa in oprašenja za nepremičnine tožeče stranke. Nadalje je zavrnilo tudi primarna denarna zahtevka tožnika v znesku 100.000,00 SIT s prip. obrestmi in tožeče stranke v znesku 1.000,00 SIT s prip. obrestmi. Delno pa je ugodilo podrejenemu zahtevku tožeče stranke in sicer tako, da je naložilo tožencema, da namestita na delovne strojne naprave kot večvretenski skobeljni stroj strokovno primerne dušilne naprave, s katerimi se bo ob delovanju tega stroja zmanjšal hrup na zakonito dopustno mero največ 55 dB/A in da je dolžan toženec ta stroj imeti v pogonu izključno v zaprtem prostoru, ki bo protihrupno tesno zaščiten z gumijastimi zavesami in protihrupno zatesnjenimi drugimi odprtinami tako, da ob delovanju ne bo povzročal na nepremičnini tožnikov hrupa preko dopustne mere 55 dB/A. V presežku je sodišče prve stopnje tudi podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je izreklo, da nosi vsaka stranka svoje. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenim zahtevkom tožeče stranke ugodi, oziroma da sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da opravlja tožena stranka svojo dejavnost brez vsakih oblastvenih dovoljenj. Vprašanja dovoljenosti dejavnosti sodišče ne bi smelo reševati kot predhodno vprašanje v tem postopku, saj je to pridržano upravnemu postopku. Tožnik poudarja, da ima pravico do zdravega življenjskega okolja in da je zaradi duševnih bolečin in nelagodja v razdobju 18 let upravičen do odškodnine. Njegovo prizadetost bi bilo treba v postopku ugotoviti z njegovim zaslišanjem in s pribavo mnenj ustreznih izvedencev.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč.2.odst.354.čl.ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Ker je tožnica v teku pravdnega postopka umrla, nastopata kot tožeča stranka njena dediča in sicer poleg tožnika še zapustničina hči, ki je kot dedinja tudi vstopila v pravdo (r.št.134). Revizijske navedbe, da bi morala nastopati kot stranka zapustnica, niso utemeljene.

Od uveljavljanih revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava se je revizijsko sodišče ukvarjalo le s tistimi, ki so za razsojo zadeve odločilnega pomena.

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišča prve stopnje, da izhaja neutemeljenost zahtevka tožeče stranke na prepoved obratovanja in delna utemeljenost podrejenega zahtevka za zmanjšanje hrupa na dopustno mero iz 1. odst. 156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Po tej določbi se lahko zahteva od drugega, da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, le v primeru, če tega ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. V obsežnem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da presega dovoljeno mero hrupa 55 dB/A le večvretenski skobeljni stroj, ki obratuje v naknadno postavljenem objektu na zemljišču tožencev. Ker izhaja iz izvedeniškega mnenja Zavoda Republike Slovenije za varstvo pri delu, kako je mogoče prekomeren hrup tega stroja zmanjšati na dovoljeno raven, je bilo podrejenemu tožbenemu zahtevku pravilno ugodeno v obsegu in na način, ki ga mnenje vsebuje. Pri takem položaju se sodišču v konkretnem primeru ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, koliko so na strani tožene stranke podani pogoji za uporabo 3. odst. 156. čl. ZOR. Zato revizijsko sodišče ni presojalo utemeljenosti v reviziji zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storili sodišči prve in druge stopnje s tem, da sta se ukvarjali z dovoljenostjo gradnje provizorija tožene stranke.

Sodišči prve in druge stopnje sta z zavrnitvijo primarnega zahtevka na prepoved obratovanja pravilno uporabili določbo 1. odst. 156. čl. ZOR. Tudi zavrnitev denarnega zahtevka, ki se nanaša na povračilo negmotne škode umrli tožnici, je v skladu z določbo 204. čl. ZOR.

Utemeljeno pa izpodbija tožeča stranka odločitev o zavrnitvi zahtevka za negmotno škodo tožnika. Prezreti ni mogoče, da izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že v teku tega postopka dolga leta trpel prekomeren hrup, ki izvira iz obratovanja tožene stranke. Sodišči prve in druge stopnje nimata prav, ko menita, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine za negmotno škodo le v primeru, če bi se prekomeren hrup odražal na tožnikovem zdravju, kar pa se v postopku ni ugotovilo. Pravico do zdravega življenjskega okolja so vsebovale že določbe prejšnje ustave, podrobneje pa jo opredeljuje 72.čl. sedanje Ustave Republike Slovenije. To pravico je treba šteti kot osebnostno pravico in ji nuditi pravno varstvo, ki ga določa naš pravni red za tovrstne pravice. Zakon o obligacijskih razmerjih vsebuje v 157. čl. preventivne ukrepe za prenehanje dejanj, s katerimi se kršijo pravice osebnosti. Kolikor je do posega v osebnostne pravice že prišlo, pa je treba zagotoviti prizadetemu možnost zahtevka za povračilo nastale škode. Po 1. odst. 200. čl. ZOR predstavljajo pravno priznano negmotno škodo tudi duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti, odvisno od stopnje bolečin in njihovega trajanja. Pojem duševnih bolečin je treba razlagati široko, tako da obsega vsako psihično neugodje. Za zaključek, da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi posegov v osebnostne pravice posledice na zdravju, v zakonu ni podlage. Zato sta sodišči prve in druge stopnje s tem, da sta ugotovili, da tožniku ni nastala pravno priznana škoda, zmotno uporabili materialno pravo. Revizijsko sodišče je moralo po 2. odst. 395. čl. ZPP obe sodbi v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje.

V ponovnem postopku bo potrebno dopolniti izvedene dokaze z zaslišanjem tožnika ter po potrebi z mnenji izvedenca iz medicinske stroke in psihologa, da se bo ugotovilo, kako vpliva na človeka življenjsko okolje, v katerem je ta izpostavljen prekomernemu hrupu skozi daljše časovno razdobje. Po taki dopolnitvi postopka bo potrebno znova odločiti o tožnikovem zahtevku za povračilo negmotne škode. Od te odločitve pa je odvisna tudi odločitev o stroških postopka in zato je revizijsko sodišče tudi ta izrek razveljavilo. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.