Jedro

Zaradi uvedenega komasacijskega postopka promet s kmetijskimi zemljišči ni mogoč, z vložitvijo zemljišč v družbo pa tudi ne gre za zmanjšanje števila lastnikov, niti za zmanjšanje števila solastniških deležev v smislu 60. člena ZKZ.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se zavrne tožnikova vloga za odobritev pravnega posla, vsebovanega v notarskem zapisu pogodbe o prenosu nepremičnine, ki je bila sklenjena dne 16. 2. 2009 med tožnikom in družbo A. d.o.o. (ki jo zastopa direktor B.B.), za nepremičnine parc. št. 324 vinograd, 453 pašnik, 446 sadovnjak, 321/1 travnik in vinograd, 332 vinograd, 139/1 vinograd, 145/1 pašnik in vinograd, 139/2 vinograd, 140 pašnik, 492/8 vinograd, 374/1 vinograd, 461 neplodno, 377 gozd in 321/2 gospodarsko poslopje, dvorišče, vse v k.o. ..., parcele so vpisane v tam navedenih vložnih številkah, prenos se opravi v tam navedenih deležih.

Kot izhaja iz obrazložitve drugostopne odločbe, se je tožnik v zakonitem roku pritožil zoper izpodbijano odločbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, vendar pa pritožba ni utemeljena. Prvostopni organ je na podlagi potrdila Občine Slovenska Bistrica o namenski rabi zemljišč št. 3501-149/2009-2-1031 z dne 9. 2. 2009 pravilno ugotovil, da so predmetne parcele po namenski rabi delno najboljša kmetijska zemljišča, delno gozd, delno druga kmetijska zemljišča, delno nezazidano stavbno zemljišče in delno zazidano stavbno zemljišče, zato je za promet z njimi potrebno postopati po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. list RS št. 55/03 z dne 9.6.2003-UPB1). Prav tako je pravilno ugotovil, da promet s parcelami, ki so predmet komasacijskega postopka, ni dovoljen in je zato predmetni posel v delu, ki se nanaša na ta zemljišča, zavrnil iz tega razloga. Pravilna je tudi odločitev glede parcel št. 461 (neplodno) in 377 (gozd). Navedeni dve parceli sicer nista predmet komasacijskega postopka, vendar pa glede njiju ni bil izpeljan postopek ponudbe prednostnim upravičencem. Za promet s kmetijskim zemljiščem se šteje vsaka pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi, tudi če ne gre za odplačni pravni posel. Pravni posel pa mora na podlagi prvega odstavka 19. člena ZKZ odobriti upravna enota. V 6. alineji drugega odstavka 19. člena so navedene izjeme, ko odobritev ni potrebna. Med taksativno naštetimi izjemami ni naveden primer izročitve stvarnega vložka v gospodarsko družbo. Tudi v primeru vložitve stvarnega vložka v gospodarsko družbo gre za promet s kmetijskim zemljiščem po določbah ZKZ, saj pride do spremembe lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih.

Tožnik v tožbi navaja, da s predmetnim pravnim poslom, kot stvarni vložek v gospodarsko družbo, vlaga vse nepremičnine, ki se nahajajo na komasacijskem območju. Z navedenim prometom z zemljiščem se v komasacijskem postopku ne povečuje število komasacijskih udeležencev in število solastniških deležev, ampak ostaja enako, spremeni se le subjekt lastninske pravice na vseh nepremičninah v lasti enega komasacijskega udeleženca (tožnika). Po 60. členu ZKZ je izjemoma dovoljen promet z zemljišči do konca razgrnitve elaboratov obstoječega stanja zemljišč komasacijskega sklada, če gre za zmanjšanje števila lastnikov ali solastniških deležev. To zakonsko določbo je treba razlagati namensko tako, da je mogoč promet z zemljišči tudi v primeru, da ostane stanje komasacijskega postopka nespremenjeno, saj se s tem ne poseže v integriteto komasacijskega postopka. Ker mora novi udeleženec na podlagi četrtega odstavka 12. člena ZUP sprejeti postopek v tistem stanju, v katerem je ob njegovem vstopu, integriteta komasacijskega postopka z zamenjavo enega komasacijskega udeleženca ni ogrožena. Poleg tega se komasacija v obravnavanem primeru še ni začela izvajati, razgrnjen še ni bil noben elaborat, ampak je le bilo doslej le določeno (geodetsko odmerjeno) komasacijsko območje. Zato nastopijo posledice po petem odstavku 60. člena ZKZ, kjer je določeno, da prenehajo veljati posledice uvedbe komasacijskega postopka v primeru, če se komasacija ne začne izvajati v dveh letih po pravnomočnosti odločbe o uvedbi komasacije. Prav tako je nezakonita tudi argumentacija drugostopnega organa v zvezi z zemljišči parc. št. 377 in 461, k.o. ..., ki se ne nahajata na komasacijskem območju. Objava ponudbe zaradi varstva koristi predkupnih upravičencev po 20. členu ZKZ je namreč obvezna samo v primeru nameravane prodaje kmetijskega zemljišča. Prodaja kmetijskega zemljišča se realizira s prodajno pogodbo (435. člen Obligacijskega zakonika). Pogodba o prenosu nepremičnin kot stvarnega vložka na gospodarsko družbo je pravni posel z bistveno drugačno strukturo glede na prodajno pogodbo. Zato je zaključek upravnega organa v izpodbijani odločbi, da bi moral tožnik pred vložitvijo predmetnih nepremičnin kot stvarnega vložka v gospodarsko družbo navedena zemljišča ponuditi prednostnim upravičencem v skladu s 23. členom ZKZ, nezakonit. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu, toženi stranki pa naloži vračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 17. členu ZKZ določeno, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in drugih primerih, ki jih določa ta zakon. Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. V 19. členu je določeno, da pravni posel odobri upravna enota. Odobritev ni potrebna v tam taksativno naštetih primerih, pravni posel za pridobitev kmetijskega zemljišča pa se ne odobri med drugim v primeru, če promet ni potekal po postopku in na način, določen s tem zakonom in če se ni upošteval prednostni vrstni red kupcev po 23. členu tega zakona.

Postopek prodaje kmetijskega zemljišča je podrobneje določen v 20. in naslednjih členih ZKZ. Bistvo teh določb je v tem, da je treba kmetijsko zemljišče najprej ponuditi v odkup predkupnim upravičencem po v zakonu določenem postopku, šele potem je mogoče realizirati promet s kmetijskim zemljiščem. V vsakem primeru, ko je torej po določbah ZKZ potrebna odobritev pravnega posla s strani upravne enote, je po presoji sodišča treba izvesti postopek ponudbe kmetijskega zemljišča predkupnim upravičencem. Če pa odobritev pravnega posla ni potrebna, je o tem treba zahtevati potrdilo, ki ga izda upravna enota. Odobritev ni potrebna le v primerih, ki so taksativno našteti v drugem odstavku 19. člena ZKZ, obravnavan primer pa ni med tam naštetimi.

Tožnik se v tožbi sklicuje na namensko razlago določb ZKZ. Vendar je treba pri taki razlagi upoštevati predvsem osnovni namen določb ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči, ki je v tem, da se ohranjanja in povečuje celovitost kmetijskih zemljišč in njihove kmetijske rabe in da lahko v ta namen kmetijska zemljišča prednostno pridobivajo kmetje in drugi prednostni upravičenci po 23. členu ZKZ, ki se ukvarjajo s kmetovanjem.

Glede na navedeno so tožnikovi tožbeni ugovori neutemeljeni že iz razloga, ker promet s kmetijskimi zemljišči ni potekal na način, kot je določen v navedenih členih ZKZ od 20 naprej, vključno z ugotavljanjem predkupnih upravičencev po 23. členu.

Neutemeljena je tudi tožnikova razlaga določb 60. člena ZKZ, po katerih je z uvedbo komasacijskega postopka na komasacijskem območju prepovedan promet z zemljišči oziroma je dovoljen le izjemoma do konca razgrnitve elaborata obstoječega stanja zemljišč komasacijskega sklada, če gre za zmanjšanje števila lastnikov ali solastniških deležev. Ker v obravnavanem primeru ne gre niti za zmanjšanje števila lastnikov, niti za zmanjšanje števila solastniških deležev, torej pogoji za promet s kmetijskimi zemljišči v času teka komasacijskega postopka niso izpolnjeni. Prav tako so neutemeljeni tožnikovi tožbeni ugovori, da se komasacijski postopek ne izvaja, saj tožnik sam navaja aktivnosti, ki jih je mogoče šteti v okvir izvajanja komasacijskega postopka (odmera zemljišč oz. določitev območja).

Tožbeni ugovor, da v obravnavanem primeru ne gre za prodajo zemljišč ampak njihov vložek v gospodarsko družbo je poleg že navedenega neutemeljen tudi zato, ker je pogodba, na katero se tožnik sklicuje (notarski zapis) v tem pogledu nejasna, iz nje ni razvidno, ali je odplačna ali ne oz. ali gre za prodajo, darilo ali kaj drugega. Tožnik namreč, kot izhaja iz pogodbe, ni solastnik družbe, v katero želi prenesti svoje nepremičnine, niti iz pogodbe ni razvidno, da ga bo z vložkom zemljišč pridobil in v kakšni višini.

Predmetna odločitev sodišča je vsebinsko podobna in skladna z odločitvijo Upravnega sodišča RS, Zunanjega oddelka v Novi Gorici, v sodbi št. U 93/2004-13 z dne 15. 6. 2007, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi št. X Ips 563/2007 z dne 22. 9. 2010. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.