Jedro

Pri tem po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembno, ali je tožnica imela tam dejansko prijavljeno stalno prebivališče, temveč je pomembno njeno po prvostopnem sodišču zanesljivo ugotovljeno skupno življenje s pokojnikom v življenjski skupnosti, ki ima vse značilnosti zakonske zveze.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženci so dolžni povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 17.830,00 (sedemnajst tisoč osemsto trideset 00/100) SIT.

Toženci trpijo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnice na ugotovitev, da sta tožnica in pokojni S. K. živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in da je tožnica upravičena dedovati po S. K. kot njegova izvenzakonska partnerka ter obenem odločilo, da so dolžni toženci povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 105.544,00 SIT.

Proti tej sodbi se toženci pravočasno pritožujejo. Pri tem uveljavljajo pritožbeni razlog absolutne kršitve določb pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je med tožnico in pokojnim S. K. vladalo hudo nasilje, ki ga prvostopno sodišče sploh ni ocenilo oziroma ga je ocenilo pomanjkljivo. Toženci prav tako uveljavljajo še pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da ves čas skupnega življenja s pokojnim S. K. ni bila brezdomka in ji razmerja, ki ji ne bi ustrezalo, ni bilo treba trpeti. Pokojnega S. K. je sprejemala takšnega kot je bil in tudi on njo. Sodišče bi zakonsko zvezo, če bi jo bila sklenila, razvezalo le po tožbi katere od strank, sicer pa vanjo ne bi posegalo. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe toženih strank.

Pritožba ni utemeljena.

Pri pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja naslednje: Ni mogoče pritrditi pritožbeni graji, da se izpodbijana sodba ne da preizkusiti in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da, med drugim, sodišče prve stopnje ni ocenilo dejstva oziroma ga je ocenilo pomanjkljivo, da je med tožnico in pokojnim K. vladalo hudo nasilje, saj naj bi pokojni K. tožnico večkrat pretepal in jo odganjal od doma. To dejstvo je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri ocenilo, saj je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je med njima prihajalo do občasnih prepirov, nesoglasij in nesporazumov, kamor je nedvomno mogoče šteti tudi to, da je v nekaj primerih v vinjenem stanju pokojnik tožnico tudi udaril, pa nato to svoje dejanje kmalu obžaloval. Očitana bistvena kršitev pravdnega postopka bi bila podana, če bi sodišče prve stopnje skupno življenje tožnice in pokojnega Stanislava Kmetca opredelilo kot zvezo, v kateri bi vseskozi vladali idealni odnosi in da se torej v več kot 10-letnem skupnem življenju niti enkrat ne bi sprla.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da se je mogla preizkusiti miselna pot prve stopnje o tem, zakaj je bilo v zadevi odločeno tako kot je bilo in da izrek ni v nasprotju z razlogi sodbe. Sicer pa je uradni preizkus izpodbijane sodbe v smislu drugega odstavka člena 365 Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, pokazal, da kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni in da tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče druge stopnje se v celoti pridružuje dejanskim in pravnim zaključkom prvostopnega sodišča, ki je za razsojo te zadeve ugotovilo vsa relevantna dejstva in tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Pritožba pa tudi ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženci v pritožbi, za razliko od svojih stališč do izdaje izpodbijane sodbe, izrecno priznavajo med tožnico in pokojnim S. K. obstoj življenjske skupnosti, podobne zakonski zvezi (izvenzakonska skupnost), s tem da naj bi po njihovem mnenju ta skupnost razpadla že nekaj let pred smrtjo S. K. Toženci pa po mnenju pritožbenega sodišča in kar prepričljivo izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, niso dokazali, da bi izvenzakonska skupnost med njima razpadla že pred smrtjo S. K., saj po drugi strani priznavajo, da sta tožnica in pokojnik vse do njegove smrti živela na skupnem naslovu v S. (). Pri tem pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni pomembno, ali je tožnica imela tam dejansko prijavljeno stalno prebivališče, ampak je pomembno njeno, po prvostopnem sodišču zanesljivo ugotovljeno večletno skupno življenje s S. K. v življenjski skupnosti, ki ima vse značilnosti zakonske zveze. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je njuno skupno življenje sicer imelo tudi manj svetle trenutke, več kot očitno pa je, da za nobenega od njiju ni bilo nevzdržno in sta drug drugega sprejemala z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi in te zveze vse do smrti S. K. nista prekinila. S tem v zvezi se pritožbeno sodišče tudi pridružuje navedbam tožnice v odgovoru na pritožbo, da sodišče zakonske zveze, če bi jo sklenila, ne bi razvezalo po uradni dolžnosti, temveč le, če bi kdo izmed njiju vložil tožbo za razvezo zakonske zveze.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče tako zavrnilo pritožbo tožencev kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s členom 166/I ZPP/77. Ker toženci s pritožbo niso uspeli, so dolžni sami trpeti svoje stroške pritožbenega postopka ter obenem tožnici povrniti njene pritožbene stroške - stroške sestave odgovora na pritožbo in materialne stroške. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da je tožnica prepričljivo odgovorila na pritožbene navedbe in s tem pripomogla k dodatni razjasnitvi zadeve.

Določila ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s 498. členom sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku.