Jedro

Pravilna je ugotovitev, da ni bilo pogojev za prekinitev postopka zaradi pravdne zadeve P ..., v kateri sta toženca tožila tožnika zaradi ugotovitve lastninske pravice na obravnavani parceli, pridobljene na podlagi priposestvovanja. Oporekana lastninska pravica v pravdi na podlagi tožbe za vrnitev stvari (36. člen ZTLR) je slejkoprej predhodno vprašanje. Če o njem teče druga pravda, lahko sodišče odloči, da tega vprašanja ne bo samo reševalo (1. točka prvega odstavka 213. člena ZPP) in v tem primeru mora odrediti prekinitev postopka. Toda v obravnavanem primeru je bilo o predhodnem vprašanju že odločeno v času glavne obravnave v tej pravdi (prvi odstavek 12. člena ZPP), in to pravnomočno (z odločbo Višjega sodišča v K., opr. št. Cp ...), zaradi česar sploh ni bilo več pogojev za prekinitev postopka (drugi odstavek 215. člena ZPP). Tako ni bilo zakonskih pogojev, da bi sodišče čakalo na izid postopka, ki teče na podlagi izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločbo, ki je zajela predhodno vprašanje.

Kršitve postopka zato, ker sodišče ni reagiralo na predlog za zavarovanje dokazov (273. člen ZPP), ni mogoče uveljavljati v reviziji samostojno. To izredno pravno sredstvo je sicer dovoljeno tudi zoper sklepe, vendar le takšne, s katerimi se pravnomočno konča postopek, se pravi takšne, ki pripeljejo do prenehanja litispendence. Postopek za zavarovanje dokazov pa sploh nima narave pravdnega postopka, v katerem odloča sodišče o zahtevkih strank (prvi odstavek 1. člena ZPP). Gre namreč za poseben procesni institut za izvajanje dokazov, ki sploh ni nujno vezan na obstoj pravde.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca izročiti tožniku v posest parc. št... travnik v izmeri 2344 m2, vpisano v vl. št... k.o..., in mu povrniti pravdne stroške z zamudnimi obrestmi. Iz sodbe Okrajnega sodišča v P. (opr. št. P ... v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K., opr. št. P ...) in zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je tožnik lastnik obravnavane parcele, zaradi česar mu jo morata toženca kot sedanja posestnika izročiti v posest. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopno sodbo sta toženca vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlagata razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Kršitev postopka vidita v tem, da je bila odločitev preuranjena (13. točka drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP) in da sodišče ni opravilo dokaza z zaslišanjem strank. S tem so bila kršena načela materialne resnice, vestnosti, neposrednosti in javnosti (8., 9., 4. in 5. člen ZPP). Nadalje je bilo kršeno načelo omogočanja priprave obrambe v razumnem roku, ker pooblaščencu ni bilo omogočeno priti na narok zaradi vremenskih razmer in ne tožencema k odvetniku.

Nerazumljiv je del izpodbijane odločbe, češ da je v pritožbi ugovor pridržne pravice le navržen. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker odločbi nižjih sodišč nimata razlogov o predlogu za zavarovanje dokazov po 272. členu ZPP. Tožencema grozi nepopravljiva škoda z izvršitvijo napadene odločbe (prvi odstavek 63. člena zakona o izvršilnem postopku). O stvari je bilo preuranjeno odločeno. Ni šlo za reivindikacijski zahtevek upoštevaje pridržno pravico. Sicer pa predstavlja posest domnevo lastninske pravice.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je v reviziji ponovljeni očitek revidentov, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank. Namen dokazovanja je namreč popolno in pravilno dognati dejansko stanje, ki ga zatrjujeta stranki in ki je pomembno za odločitev v njunem sporu. Po veljavnem procesnem pravu je sodišču omogočeno, da sporna dejstva ugotavlja tudi s pomočjo tega dokaznega sredstva, zlasti še, kadar ni drugih dokazov ali kadar se izkaže po izvedenih drugih dokazih, da je potrebno za ugotovitev pomembnih sredstev izvesti še ta dokaz (264. člen ZPP). Tožena stranka je predlagala ta dokaz (pod 1. odgovora na tožbo), kar zadeva predmet spora sam, k trditvi, da je pravdna zadeva P 90/94 glede vprašanja lastninske pravice na obravnavani nepremičnini v revizijski fazi postopka. Za ugotovitev te okoliščine, ki jo je tožena stranka sama izkazala s kopijo revizije in s katero je bilo sodišče samo seznanjeno, ker je pred njim tekel omenjeni pravdni postopek, pač ni potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem strank. Sicer pa tožena stranka sploh ni predlagala dokaza z zaslišanjem strank za ugotovitev kakšnega dejstva kot sestavine relevantnega dejanskega stanja. Očitane kršitve že zaradi povedanega ni in tako tudi ne kršitev po 4., 5., 8. in 9. členu ZPP, za katere revizija niti ne pove, kako naj bi bili povezane z neizvedbo dokaza z zaslišanjem strank in sploh zakaj naj bi šlo zanje.

Nove, v reviziji prvič postavljene trditve, da pooblaščenec tožene stranke ni mogel na narok za glavno obravnavo zaradi vremenskih razmer, ni mogoče upoštevati, saj je v revizijskem postopku dovoljeno navajati nova dejstva (ki morajo biti podprta z dokazi) le, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP). Seveda so dopustne le takšne novote, ki se tičejo sojenja na drugi stopnji, ne pa tudi navajanje takšnih dejstev, ki bi jih revident lahko navajal že v pritožbenem postopku.

V izpodbijani odločbi je popolno odgovorjeno na trditve v zvezi s pomanjkanjem časa za "kvalitetno pripravo zadeve za narok" in k temu ni kaj dodati. Sicer pa revizija niti ne pove, v čem naj bi bilo glede tega stališče pritožbenega sodišča zmotno. Nadalje, upravičeno je zapisalo, da je bil ugovor pridržne pravice le "navržen". Pri takšnem ugovoru gre za vrsto izključevalnega ugovora tožene stranke (sedmi odstavek 38. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 ter Ur. list RS, št. 4/91 - ZTLR), za kakršnega velja splošna določba 219. člena ZPP, da morajo biti zanj navedena dejstva in predlagani dokazi. Tožena stranka ni navedla niti tega, za kakšne stroške naj bi šlo in v kakšni višini, zaradi česar je upravičena ocena, da je bil ta ugovor le navržen.

Kršitve postopka zato, ker sodišče ni reagiralo na predlog za zavarovanje dokazov (273. člen ZPP), ni mogoče uveljavljati v reviziji samostojno. To izredno pravno sredstvo je sicer dovoljeno tudi zoper sklepe, vendar le takšne, s katerimi se pravnomočno konča postopek, se pravi takšne, ki pripeljejo do prenehanja litispendence. Postopek za zavarovanje dokazov pa sploh nima narave pravdnega postopka, v katerem odloča sodišče o zahtevkih strank (prvi odstavek 1. člena ZPP). Gre namreč za poseben procesni institut za izvajanje dokazov, ki sploh ni nujno vezan na obstoj pravde. Zaradi povedanega ne bo odgovorov na posamezne trditve v zvezi s tu obravnavano zatrjevano kršitvijo postopka.

Pravilna je ugotovitev, da ni bilo pogojev za prekinitev postopka zaradi pravdne zadeve P ..., v kateri sta toženca tožila tožnika zaradi ugotovitve lastninske pravice na obravnavani parceli, pridobljene na podlagi priposestvovanja. Oporekana lastninska pravica v pravdi na podlagi tožbe za vrnitev stvari (36. člen ZTLR) je slejkoprej predhodno vprašanje. Če o njem teče druga pravda, lahko sodišče odloči, da tega vprašanja ne bo samo reševalo (1. točka prvega odstavka 213. člena ZPP) in v tem primeru mora odrediti prekinitev postopka. Toda v obravnavanem primeru je bilo o predhodnem vprašanju že odločeno v času glavne obravnave v tej pravdi (prvi odstavek 12. člena ZPP), in to pravnomočno (z odločbo Višjega sodišča v K., opr. št. Cp ...), zaradi česar sploh ni bilo več pogojev za prekinitev postopka (drugi odstavek 215. člena ZPP). Tako ni bilo zakonskih pogojev, da bi sodišče čakalo na izid postopka, ki teče na podlagi izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločbo, ki je zajela predhodno vprašanje.

Tudi z materialnopravnega vidika je odločitev nižjih sodišč pravilna. Mogoče bi bilo pritrditi revizijskemu mnenju, da "posest predstavlja v določenem smislu domnevo lastninske pravice", vendar to predvsem na teoretični ravni in v razmerju do premičnin. V obravnavanem primeru pa, ko gre za nepremičnino, katere tožnikovo lastništvo je izkazano v zemljiški knjigi, vrhu tega pa še s pravnomočno sodno odločbo o tem, da toženca nista pridobila lastninske pravice na njej s priposestvovanjem, domneva lastnine na podlagi posesti povsem zbledi. Zemljiškoknjižne in dejansko izkazane lastninske pravice pač ni mogoče spodnesti le z domnevo, ki je zakon niti ne pozna. Tožnik je izkazal lastninsko pravico in dejstvo, da sta toženca v posesti obravnavane nepremičnine, zato je pravilno ugodeno zahtevku za njeno izročitev (prvi in drugi odstavek 37. člena ZTLR).

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti in ker tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno mimo tistega, kar je napadla revizija, je bilo le-to potrebno zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).