Jedro

V skladu z ZSKZ se lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vpisuje po uradni dolžnosti. Zemljiška knjiga vpiše lastninsko pravico brez listine, iz katere izhaja utemeljenost zahtevka za vpis.

3 in 4. odstavek 14. člena ZSKZ ureja, v katerih primerih je do kmetijskega zemljišča upravičena občina. Če občina ne izkaže, da je kmetijsko zemljišče ali gozd dobila v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, da zemljišče leži na območju občine in da je bilo 6. aprila 1941 v lasti občine ter da nezazidano stavbno zemljišče, ki leži na območju občine, ni bilo na dan uveljavitve ZSKZ v upravljanju občine, ni upravičena do vpisa lastninske pravice na zemljišču v njeno korist, posledično to pomeni, da postane lastnik zemljišča RS.

Komu pripada lastninska pravica, je materialnopravno vprašanje, spor pa lahko obstaja le glede dejstev, ki predstavljajo pogoje za zakonsko pridobitev lastninske pravice. Za dokazovanje teh dejstev pa udeleženki preostane pravno varstvo po 243. členu ZZK-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor O.L. z dne 16.2.2007 zavrne in sklep zemljiškoknjižne referentke Dn. št. 13/2007-2 z dne 5.2.2007 potrdi.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

Zemljiškoknjižno sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovoru O.L. z dne 16.2.2007 ugodi in se sklep zemljiškoknjižne referentke dn. št. 13/2007 z dne 5.2.2007 spremeni tako, da se predlagani vpis zavrne. Hkrati je dovolilo izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje predlagatelj, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagani vpis in hkrati dovoli izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa. V predmetni zadevi gre za vpis lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih v družbeni lastnini v korist RS na podlagi zakona in ne na podlagi listine. Pri tem se pritožnik izrecno sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS, št. U-I-78/93 z dne 18.10.1995, s katero je ustavno sodišče obrazložilo zakonito podlago za pridobitev lastninske pravice v korist RS na kmetijskih zemljiščih in gozdovih v družbeni lastnini. Po 14. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) so lastnina občine le tista kmetijska zemljišča in gozdovi, ki ležijo na območju občine in so bila 6. aprila 1941 v lasti občine. Lastnina občine so poleg tega samo tista nezazidana stavbna zemljišča, ki ležijo na območju občine in so bila na dan uveljavitve ZSKZ v upravljanju občine. Občine so pridobile kmetijska zemljišča in gozdove v začasno upravljanje po ukinitvi kmetijskih zemljiških skupnosti do ustrezne ureditve v zakonu. Občine so vse do sprejetja ZSKZ le začasno upravljale naloge kmetijskih zemljiških skupnosti, ki pa ni bila občinski organ, temveč vrsta samoupravne interesne skupnosti z lastnim sistemom upravljanja, planiranja in financiranja in zato tudi ni mogla delati v imenu in na račun občine. ZSKZ je s svojo uveljavitvijo vsa kmetijska zemljišča in gozdove lastninil po zakonu v korist predlagatelja. Predlagatelj je zemljiškoknjižnemu predlogu priložil dokaz o namenski rabi zemljišča listino O. L. z dne 22.6.2006, ki potrjuje, da je predmetno zemljišče kmetijsko.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 14. člen Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/93 s spremembami; v nadaljevanju ZSKZ), ki določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) oziroma po zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92), ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino (prvi odstavek 14. člena). V sklad oziroma na občino se na način, v rokih in po postopku, določenih s tem zakonom, prenesejo tudi kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije oziroma občin po drugih predpisih. Ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi se prenesejo na sklad oziroma na občino po stanju na dan uveljavitve teh predpisov (drugi odstavek 14. člena). Za kmetijska zemljišča in gozdove po 74. členu Zakona o zadrugah in 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, se štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11.3.1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93). Del teh kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je na dan uveljavitve tega zakona v upravljanju občin, postane z dnem uveljavitve tega zakona last občine, na območju katere leži, preostala kmetijska zemljišča in gozdovi pa z dnem uveljavitve tega zakona postanejo last Republike Slovenije (tretji odstavek 14. člena). Lastnina občine so po 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in po prvem odstavku tega člena kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki ležijo na območju občine in so bili 6. aprila 1941 v lasti občine (četrti odstavek 14. člena). Sklad oziroma občina je pravni naslednik upravljalcev kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini iz prvega in drugega odstavka tega člena v delu, ki se nanaša na prenesena kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove (peti odstavek 14. člena).

Iz citiranih določb izhaja, da se v skladu z ZSKZ lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih v družbeni lastnini (ki se niso lastninile po drugih predpisih) v zemljiško knjigo vpisuje po uradni dolžnosti („... z dnem uveljavitve tega zakona...“). Navedeno pomeni, da zemljiška knjiga vpiše lastninsko pravico brez listine, iz katere izhaja utemeljenost zahtevka za vpis. V obravnavanem primeru se namreč uporablja drugi odstavek 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami; v nadaljevanju ZZK-1), ki za vpis ne zahteva omenjene listine iz 1. točke prvega odstavka 148. člena ZZK-1, saj kot rečeno pravna podlaga vpisa izhaja iz zakona. Glede na pojasnjeno so razlogi sodišča prve stopnje napačni, pritožbene navedbe pa utemeljene. Predlagatelj ima pravico do vpisa lastninske pravice na podlagi ZSKZ, brez predložitve listine, tekom postopka pa ni bilo spora o tem, da je predmetno zemljišče kmetijsko (lokacijska informacija na A1).

Res je, da prvi in drugi odstavek 14. člena ZSKZ dopuščata možnost, da določeno kmetijsko zemljišče pripade tako RS ali občini, a dikcija tretjega in četrtega odstavka istega člena natančno ureja, v katerih primerih je do kmetijskega zemljišča, ki se lastnini po ZSKZ, upravičena občina. Če občina ne izkaže, da je kmetijsko zemljišče ali gozd dobila v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, da zemljišče leži na območju občine in da je bilo 6. aprila 1941 v lasti občine ter da nezazidano stavbno zemljišče, ki leži na območju občine, ni bilo na dan uveljavitve ZSKZ v upravljanju občine, ni upravičena do vpisa lastninske pravice na zemljišču v njeno korist, posledično to pomeni, da postane lastnik zemljišča RS. Nasprotna udeleženka tekom postopka ni navajala, da bi obstajali zakonski pogoji, s katerimi bi bila upravičena do vpisa lastninske pravice, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti, da sta udeleženca v sporu glede lastninske pravice. Komu pripada lastninska pravica na predmetnih nepremičninah je materialnopravno vprašanje, spor pa lahko obstaja le glede dejstev, ki predstavljajo pogoje za zakonsko pridobitev lastninske pravice. Za dokazovanje teh dejstev pa nasprotni udeleženki preostane pravno varstvo po 243. členu ZZK-1. Nasprotna udeleženka je v ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižne referentke zmotno zatrjevala, da je pridobila lastninsko pravico na predmetnih zemljiščih kot pravna naslednica Kmetijske zemljiške skupnosti občine L. Kot pravilno opozarja pritožnik, je pravno naravo kmetijskih zemljiških skupnosti (KZS) obravnavalo tudi Ustavno sodišče RS (odločba U-I-78/93), kjer je pojasnilo, da je bila nosilec kmetijske politike v občini KZS kot samoupravna skupnost kmetijskih, živilskih in gozdnogospodarskih organizacij združenega dela, lovskih organizacij, krajevnih skupnosti in občin ter tistih samoupravnih organizacij in skupnosti, ki so bile zaradi svoje dejavnosti neposredno zainteresirane za rabo zemljišč v kmetijske namene ter za njihovo varstvo. KZS je imela lastne, z zakonom določene vire financiranja, sofinancirale pa so jo tudi kmetijske, gozdnogospodarske in živilske organizacije združenega dela. KZS je z zemljišči razpolagala preko kmetijskega zemljiškega sklada v občini. KZS torej ni bila občinski organ, temveč vrsta samoupravne interesne skupnosti z lastnim sistemom upravljanja, planiranja in financiranja. Zato tudi ni mogla delati v imenu in za račun občine, temveč kot samostojna pravna oseba v interesu svojih članic po samoupravnih splošnih aktih, ki so jih zaradi uresničevanja svojih interesov te sprejele. KZS so bile ukinjene s sprejetjem amandmajev IX do LXXXIX k ustavi SRS iz leta 1974. V ustavnem zakonu za njihovo izvedbo (Uradni list SRS, št. 32/89) je bilo določeno, da z dnem njegove uveljavitve prenehajo veljati določbe, ki določajo obveznost ustanovitve samoupravnih interesnih skupnosti in kmetijskih zemljiških skupnosti, ter določbe o planiranju v vseh zakonih, ki jih našteva. Navedeni ustavni zakon je v četrtem odstavku 12. člena med drugim določal, da se s 1.1.1990, začasno, do uveljavitve z Ustavo usklajene zakonske ureditve, prenese opravljanje nalog kmetijskih zemljiških skupnosti na ravni občin na občinske izvršne svete. Delovne skupnosti KZS so s tem dnem prešle v sestavo ustreznih republiških in občinskih upravnih organov. Na tej podlagi torej še ni bila določena niti občinska lastnina niti lastnina republike nad kmetijskimi zemljišči in gozdovi v družbeni lastnini. Ustavni zakon je namreč določal samo prevzem sredstev za delo in financiranje delovnih skupnosti KZS, ki pa zemljišč ne obsegajo. Nasprotna udeleženka na podlagi povedanega pred uveljavitvijo ZSKZ ni bila lastnica 1/6 parc. št. 234/1 v vl. št. 742 k.o. X. Prav tako nasprotna udeleženka ni pridobila lastninske pravice na podlagi 128. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami) po pokojni A.T., saj pokojna ni bila lastnica 1/6 predmetne nepremičnine, temveč ostalih 5/6, ki pa niso predmet tega postopka.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zato je pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovor O.L. z dne 16.2.2007 zavrnilo in sklep zemljiškoknjižne referentke Dn. št. 13/2007-2 z dne 5.2.2007 potrdilo (4. točka tretjega odstavka 161. člena ZZK-1). Dovolilo je tudi izbris zaznambe zavrnitve vpisa.