Jedro

Zahteva za denacionalizacijo s postopkom za njeno izvedbo je ena sama, čeprav je postopek lahko razdeljen med dva organa. Zato je rok za vložitev zahteve iz določbe 64. člena varovan v vsakem primeru, torej tudi tedaj, ko je popolna zahteva pravočasno vložena pri upravnem organu, sodišču pa je odstopljena že po izteku roka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti in reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom ugotovilo, da je na podlagi 5. člena Zakona o denacionalizaciji podan pravni temelj za denacionalizacijo nepremičnin, ki so prešle v državno last na podlagi dveh kupoprodajnih pogodb z dne 11.1.1963, sklenjenih med J.S. iz K. ter A. iz L. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbama nasprotnih udeležencev A. d.o.o. D. ter Slovenskega odškodninskega sklada d.d. Ljubljana, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zahtevo za denacionalizacijo zavrglo. Postavilo se je na stališče, da je predlagatelj zamudil prekluzivni materialni rok za vložitev denacionalizacijske zahteve po določbi 64. člena Zakona o denacionalizaciji. Okoliščina, da je bila vloga pravočasno vložena pri nepristojnem upravnem organu, ne more biti upoštevna, saj je na sodišče prispela po izteku zakonskega 24-mesečnega roka.

Predlagatelj je proti sklepu sodišča druge stopnje vložil revizijo sicer brez navedbe revizijskih razlogov, vendar očitno zaradi zmotne pravne presoje. Ponovno navaja okoliščine, na katerih podlagi je mogoče sklepati o protipravnem odvzemu nepremičnin in o izpolnitvi vseh pogojev za denacionalizacijo. Zato predlaga izdajo takšne revizijske odločbe, ki bo njegovemu zahtevku ugodila.

Državno tožilstvo Republike Slovenije pa je proti sklepu sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Utemeljuje jo z zmotno uporabo materialnega prava - 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Nepravilna uporaba te določbe je posledica nepravilne uporabe določb sedmega odstavka 113. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1977) ter drugega odstavka 16. člena in prvega odstavka 282. člena ZPP. Zato naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Predlaga razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Podaja časovni potek zadeve in ugotavlja, da je popolna zahteva za denacionalizacijo bila vložena dne 10.2.1992, torej v dvoletnem zakonskem roku. Res je, da je sodišče odstopljeno zadevo prejelo po preteku zakonskega roka, vendar pa je rok iz 64. člena ZDen varovan, če je zahtevek za denacionalizacijo pravočasno podan pri upravnem organu, čeprav je bil odstopljen na sodišče po preteku prekluzivnega zakonskega roka.

Zahteva v tem obsegu izhaja iz namena ZDen-a, ki je v tem, da se popravijo krivice, ki so bile v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose. Vsak poseg v pravico do denacionalizacije je poseg v ustavno pravico. Zato je smiselna uporaba določb ZPP, kot je v konkretnem primeru storilo sodišče druge stopnje, procesnopravno zmotna. ZDen je specialni poznejši predpis, zaradi česar je treba določbe ZPP ali ZNP uporabljati le smiselno v okviru namena ZDen. Rok iz 64. člena ZDen je bil torej varovan v primeru, če je bil zahtevek za denacionalizacijo v tem roku vložen pri upravnem organu ali pri sodišču. Pri tem zahteva opozarja na vsebino odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.10.1998, št. U-I-326/98 - Uradni list RS št. 76/98. Nasprotni udeleženci na revizijo in zahtevo za varstvo zakonitosti niso odgovorili.

Obe izredni pravni sredstvi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je uporabo določbe 64. člena ZDen o roku, v katerem mora biti vložena zahteva za denacionalizacijo - ker naj bi ZDen določal le nekatera postopkovna pravila v določbi 56. člena - po analogiji obravnavalo po določbah ZPP in ZNP. Pri tem se je v povezavi z določbo 37. člena ZNP glede vprašanja pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo v primeru, ko je ta odstopljena sodišču s strani upravnega organa, oprlo na razlago določbe sedmega odstavka 113. člena ter - po načelu argumentum a contrario - na določbo drugega odstavka 16. člena ZPP. Razlaga teh določb naj bi pripeljala do sklepanja, da je po pravilih ZPP mogoče priznati pravočasnost le tistim vlogam, ki so bile pravočasno poslane nepristojnemu sodišču, pa so k pristojnemu prispele po izteku roka. Okoliščina, da je v obravnavanem primeru vloga (zahteva za denacionalizacijo) sicer bila pravočasno poslana (nepristojnemu) upravnemu organu, na sodišče pa je prispela po izteku prekluzivnega roka, naj bi ne varovala njene pravočasnosti.

Navedeno pravno stališče s smiselno uporabo določb ZPP je zahteva za varstvo zakonitosti ocenila kot pravno zmotno "polnjenje vrzeli" pravil ZDen, ki se nanašajo na uporabo določbe o roku, v katerem mora biti vložena zahteva za denacionalizacijo. Pri tem najde v razlogih izpodbijanega sklepa obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v povezavi z določbo 37. člena ZNP in že citiranih določb ZPP. Opisana graja je utemeljena. Pravilna uporaba določb ZDen navedene analogije ne dopušča. Uporaba teh določb pomeni v pretežnem delu uporabo materialnega prava, sledeč izhodiščem iz namena zakona. Tudi rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo po določbi 64. člena ZDen je materialni prekluzivni rok. Pri tem zakon glede roka ne razlikuje med zahtevo, vloženo pri upravnem organu in zahtevo za denacionalizacijo iz 5. člena ZDen (56. člen ZDen). Zahteva za denacionalizacijo s postopkom za njeno izvedbo je ena sama, čeprav je postopek lahko razdeljen med dva organa. Zato je rok za vložitev zahteve iz določbe 64. člena varovan v vsakem primeru, torej tudi tedaj, ko je popolna zahteva pravočasno vložena pri upravnem organu, sodišču pa je odstopljena že po izteku roka. Enako razlago vsebuje tudi besedilo drugega odstavka 10. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS št. 32/91). Upravni organ uvede namreč postopek samo o tistih zahtevkih iz zahteve, za katere je pristojen, sicer pa zahtevke z zahtevo nemudoma pošlje pristojnemu upravnemu organu oziroma sodišču. Do sklepanja, da gre za eno zahtevo in en postopek, čeprav razdeljen med sodiščem in upravnim organom, pripelje torej materialnopravna razlaga določb ZDen, ne pa analogna uporaba določil ZPP. Zaradi zmotne uporabe določb ZDen o naravi zahteve za denacionalizacijo in posebnostih denacionalizacijskega postopka je sodišče druge stopnje določbo 64. člena ZDen nepravilno razlagalo. Predlagatelj si je z zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je pri upravnem organu vložil dne 10.6.1992, zavaroval rok iz 64. člena ZDen, čeprav je kasneje - že po poteku prekluzivnega roka - upravni organ zadevo odstopil sodišču z obrazložitvijo, da ima zahteva podlago v določbi 5. člena ZDen.

Napačna pravna presoja je imela za posledico, da je bila zahteva pri sodišču druge stopnje zavržena. Zato je bilo treba zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi, sklep sodišča druge stopnje razveljaviti ter mu zadevo vrniti, da - ob izhodišču pravočasnosti zahteve - odloči o pritožbah nasprotnih udeležencev proti vmesnemu sklepu sodišča prve stopnje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Ugodeno je bilo tudi reviziji predlagatelja, čeprav je bila vložena iz drugih razlogov. Ne glede na to, da je zahteva za varstvo zakonitosti bila vložena v njegovo korist in da revizija deli odločitev o zahtevi, pa uspeh revizije potrjuje tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa (386. člen ZPP), katerega rezultat je enak.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker v reviziji niso bili zaznamovani.