Jedro

Sodnik, ki je sodeloval v zunajobravnavnem senatu med preiskavo, tudi ko je ta odločal kot pritožbeni organ ali pa, ko je odločal o podaljšanju pripora, ni izločen iz sojenja na glavni obravnavi.

Če ni podan izločitveni razlog za sodnika pri odločanju o glavni stvari, tudi ni podan izločitveni razlog za sodnika, ki odloči o zahtevi za obnovo postopka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bilo odločeno, da se zahteva obsojenega D. S. za obnovo kazenskega postopka (po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru K 262/2006 z dne 19. 4. 2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 625/2007 z dne 22. 11. 2007) zavrže. 2. Obsojenec je zoper sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v smislu prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve 14., 22., in 23. člena Ustave RS ter 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitev, ki jih zatrjuje obsojenec, določno ne opredeli in zato zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

4. O odgovoru državne tožilke se je obsojenec dne z vlogo z dne 1. 3. 2013 pisno izjavil. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če se to vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. S pravnomočnim sklepom je sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 413. člena ZKP zavrglo obsojenčevo zahtevo za obnovo postopka iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Presodilo je, da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka v zvezi z razlogom po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in da dejstva in dokazi, na katere se sklicuje obsojenec, očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP. Višje sodišče je v odgovoru na pritožbene navedbe, da je bila sestava senata, ki je odločal o obsojenčevi zahtevi za obnovo postopka v nasprotju s 5. točko 39. člena ZKP, presodilo, da obsojenčeve navedbe niso utemeljene, saj izločitveni razlog ni podan.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, v katerem primeru je lahko vložnik zahteve za obnovo kazenskega postopka, ki uveljavlja razlog po 2. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, uspešen, torej da je obnovitveni razlog mogoče dokazovati le s pravnomočno sodbo, s katero je bil sodnik ali oseba, ki je opravila preiskovalna dejanja, spoznan za krivega kaznivega dejanja, zaradi katerega je prišlo do obsodilne sodbe obsojenca. Pojasnjeno pa je tudi bilo, kdaj je navedena dejstva, če jih ni mogoče dokazovati s pravnomočno sodbo, mogoče dokazovati z drugimi dokazi in na kakšen način. Prav tako je v pravnomočnem sklepu pojasnjeno, da obnovitvenega razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP ni mogoče utemeljevati z zahtevo po drugačni presoji istih dejstev oziroma istih dokazov, ki so bili že presojani v pravnomočni sodbi, v zvezi s katero je vložena zahteva za obnovo kazenskega postopka, ter da mora vložnik zahteve, če naj bo uspešen, navajati nova dejstva in nove dokaze, ki v pravnomočno končanem kazenskem postopku niso bili znani sodišču pa še ti dokazi morajo biti takšni, da vzbudijo precejšen dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, da je zahtevi za obnovo postopka mogoče ugoditi.

8. Vložnik zahteve se z razlogi sodišč prve in druge stopnje ne strinja in zatrjuje, da je odločitev nepravilna, da je prišlo do njegove obsodbe zaradi kaznivih dejanj uradnih oseb, ter da dejstvo, da S. Č. ni bila spoznana za krivo, za dejanji pod točkami II/2 in II/3, za katera ga je obremenila, pomeni novo dejstvo in nov dokaz. Z navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, to je eno izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev Ustave RS ter EKČP. Ne utemeljuje, da naj bi sodišče zagrešilo katero izmed kršitev zakona, o katerih odloča Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot je bilo že pojasnjeno, mora vložnik zahteve kršitev določno opredeliti, da je lahko Vrhovno sodišče sploh preizkusi, saj bo Vrhovno sodišče preizkusilo le obstoj tistih kršitev, ki jih vložnik določno pojasni in obrazloži, zato da bo Vrhovno sodišče lahko tudi preizkusilo utemeljenost zahteve (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008).

9. Obsojenec se tudi ne strinja z utemeljitvijo v sodbi sodišča druge stopnje, da za sodnika Z. D., ki je odločal v senatu o zahtevi za obnovo postopka, ni podan izločitveni razlog po 5. točki 39. člena ZKP. Citira načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 7. 6. 2000 v zvezi z izločitvenima razlogoma po 4. in 5. točki 39. člena ZKP. Navaja, da je sodnik Z. D. že pred glavno obravnavo zadev K 262/2006 sodeloval pri odločitvi o obtožbi v smeri kaznivega dejanja, opisnega pod točko II/2 in je torej zagotovo „okužen“, saj si je moral ustvariti (pred)sodbo o primeru, o katerem je odločal v zvezi z vloženim izrednim pravnim sredstvom. Zato obrazložitev drugostopenjskega sodišča, da ni sodeloval v različnih funkcijah v isti zadevi ne drži. 10. Obsojenec je v pritožbi uveljavljal, da je za sodnika Z. D. podan razlog za izločitev, ker je sodnik že pred odločanjem o zahtevi za obnovo večkrat aktivno sodeloval pri odločitvah (obsojenec je navedel nekaj sklepov o podaljšanju pripora ter izpostavil, da je sodnik sodeloval tudi v fazi uvedbe preiskave). Sodišče druge stopnje je presodilo, da navedbe ne utemeljujejo izločitvena razloga po 5. točki 39. člena ZKP, da naj bi sodnik v isti zadevi in o isti odločbi odločal v različnih funkcijah, to je kot sodnik, ki je izdal konkretno odločbo, nato pa kot sodnik, ki je odločal o pravnem sredstvu zoper isto odločbo. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec poudarja tisti del načelnega pravnega mnenja, ki se nanaša na vodenje kazenske preiskave in opravljanje preiskovalnih dejanj v povezavi z vlogo sodnika Z. D. Že sodišče druge stopnje je poudarilo, da sodnik Z. D. ni sodeloval pri odločitvi (pravnomočni sodbi), ki se izpodbija z vloženim izrednim pravnim sredstvom, to je z zahtevo za obnovo postopka in da izločitveni razlog po 5. točki 39. člena ZKP za sodnika ni podan, ker je sodeloval pri nekaterih odločitvah v zvezi z obsojencem še v času, ko je zoper njega tekla preiskava. Sodna praksa pa je tudi v zvezi z izločitvenim razlogom po 4. točki 39. člena ZKP zavzela stališče, da sodnik, ki je sodeloval v izvenobravnavnem senatu med preiskavo, tudi ko je ta odločal kot pritožbeni organ ali pa, ko je odločal o podaljšanju pripora, ni izločen iz sojenja na glavni obravnavi. Po navedenem v primeru, ko ni podan izločitveni razlog za sodnika, ki ni izločen iz sojenja na glavni obravnavi, to je pri odločanju o glavni stvari, tudi ni podan izločitveni razlog za sodnika, ki odloči o zahtevi za obnovo postopka (primerjaj mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 95). Vložnik zahteve neutemeljeno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugi točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi kršitve določb o izločitvi iz 39. člena ZKP.

11. Obsojenec šele v zahtevi trdi, da naj bi sodnik D. odločal o obtožbi pred obravnavo, s čimer nakazuje na razlog za njegovo izločitev po 4. točki 39. člena ZKP. Po določbi 41. člena ZKP mora stranka zahtevi izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, torej mora pravico izločati sodnika tudi pravočasno uveljavljati. Na kršitev zakona iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se sme stranka sklicevati samo, če na kršitev ni mogla opozoriti med glavno obravnavo, ali če je nanjo opozorila, pa jo sodišče ni upoštevalo (384. člen ZKP). V zahtevi za varstvo zakonitosti lahko stranka uveljavlja kršitev iz 2. točke 371. člena ZKP samo, če na kršitev ni mogel opozoriti v zakonskem roku, ali če je nanjo opozorila, pa je sodišče ni upoštevalo. Obsojenec bil lahko uveljavljal razlog za izločitev po 4. točki 39. člena ZKP, ki ga nakazuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, še v pritožbenem postopku, to je po prejemu sklepa, s katerim je bila njegova zahteva za obnovo kazenskega postopka zavržena, ko se je seznanil s sestavo senata, ki je o zahtevi odločal. Ker pa tega v pritožbi ni storil, je prekludiran in ne more šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, to je v izrednem pravnem sredstvu, uveljavljati, da je pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka sodeloval sodnik, ki naj bi odločal o obtožbi, ter da je zato podan izločitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega D. S. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Odločba o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje oprostilo plačila sodne takse.