Jedro

Glede na to, da je imel tožnik pokojninsko dajatev v BiH priznano z začasno odločbo le za čas, dokler ne bo dopolnil starosti za pridobitev pokojnine v Sloveniji, toženec zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine ne bi smel zavrniti s sklicevanjem na izbirno pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločbi št. ... z dne 25. 5. 2007 in št. ... z dne 7. 3. 2007 odpravita in zadeva vrne Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v ponovno upravno odločanje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 97,00 EUR stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Navaja, da je bilo o pravici tožnika do starostne pokojnine že pravnomočno odločeno in sicer nazadnje z odločbo št. ... z dne 10. 11. 2003, s katero je bila njegova pritožba v skladu z določbo 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) zavrnjena kot neutemeljena. V postopku je bilo upoštevano, da je bosanski nosilec zavarovanja tožniku pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji do osamosvojitve Republike Slovenije, to je do 25. 6. 1990 (pravilno 25. 6. 1991) upošteval pri priznanju pravice do starostne pokojnine v Republiki BIH, ki mu je bila priznana od 25. 9. 1999 dalje. Hkrati je bilo ugotovljeno, da tožnik s pokojninsko dobo, ki jo je dopolnil od 26. 6. 1990 (prav 1991) do 25. 6. 1994 ne more pridobiti pravice do starostne pokojnine, ker pogoji iz 36. člena ZPIZ-1 niso izpolnjeni. Tožniku pa je bilo tudi pojasnjeno, da odpoved pravici do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, nima v Republiki Sloveniji nobenih pravnih učinkov. Vztraja, da je glede na ponovno vložen zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine z dne 11. 10. 2006 podan dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Z odločbo z dne 10. 11. 2003 je bilo o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine odločeno ob uporabi določbe 177. člena ZPIZ-1. Omenjena določba v 1. odstavku določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravic do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Nadalje 2. odstavek istega člena določa, da se določba 1. odstavka uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Citirano določbo 177. člena ZPIZ-1 je namreč potrebno uporabljati le tako, da je zavarovanec, katerega pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, je bila že upoštevana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi in odmero le-te ali pa le za izpolnitev pogojev v tej drugi državi, z uveljavitvijo pravice do pokojnine v drugi državi, že opravil izbiro med pokojninami. Navedena določba omogoča izbirno pravico le zavarovancu, ki je šele izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, ne pa tudi upokojencu, ki je že uveljavil pravico do pokojninske dajatve v drugi državi in jo tam tudi užival. Ta določba se kasneje ni spremenila in glede uporabe navedene določbe se je že večkrat izrekla sodna praksa tako Višjega delovnega in socialnega sodišča, kot Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v večih sodbah. Meni, da je tožnik z uveljavitvijo starostne pokojnine v Republiki Srbski izčrpal izbirno pravico v smislu določbe 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 177. člena veljavnega zakona, saj na podlagi istih pokojninskih obdobij ni in ne more biti uživalec in s tem upravičenec še do slovenske pokojnine, ker bi v nasprotnem primeru prišlo do priznavanja dvojnih dajatev na podlagi iste pokojninske dobe. S tem, ko je pravica že enkrat uveljavljena, se ji upravičenec ne more več odpovedati in zakon ne omogoča nikakršnega spreminjanja glede tega, kdo je pristojen za priznanje in kasnejše izplačevanje te pravice. Zato toženec meni, da predloženi dokumenti z dne 28. 6. 2005 ter z dne 10. 3. 2004, iz katerih je razvidno, da ni uživalec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot tudi dejstvo, da je dopolnil 63 let starosti, ne pomenijo spremembo dejanskega stanja, ki bi pravno pomembno lahko vplivalo na odločitev glede pravice do samostojne slovenske pokojnine glede na izrecno določbo 177. člena ZPIZ-1. V zvezi s tem ni mogoče prezreti dejstva, da tožnik brez upoštevanja pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, pri nosilcu zavarovanja v Republiki Srbski v letu 2000, ne bi še izpolnjeval pogoja pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Toženec še dodaja, da izdaja začasne odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, v ničemer ne spreminja pravno relevantnega dejstva, da je tožnik že izbral pravico do pokojnine. Nenazadnje je bila začasna odločba izdana z odložnim pogojem – dokler izplačevanja (in ne priznanja pravice) ne prevzame nosilec zavarovanja v Republiki Sloveniji. Glede na to, da še ni v veljavi mednarodna pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Srbsko, je zato pri odločanju o zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja mogoče izhajati le iz citirane določbe 177. člena ZPIZ-1. Razen tega toženec ugotavlja, da odločitev sodišča, da se dokončna odločba toženca odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje tožencu, ni pravilna, ker primarno velja za odločanje načelo polne jurisdikcije. Sodišče je imelo na razpolago vse potrebne podatke v zvezi s trajanjem tožnikove zavarovalne dobe ter tudi v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine. Razen tega sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja dolgotrajno oziroma povezano z nesorazmernimi težavami. Ker odločitev sodišča ni pravilna, glede na uspeh v pravdi, ni dolžan tožniku povrniti stroškov postopka v višini 97,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da v obravnavani zadevi določilo 129. člena ZUP, po kateri se zahteva zahteva zavrže, če je bila o isti upravni stvari že izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahteva, ni spremenilo, ni uporabljivo, ker nekatere pravno relevantne listine niso bile pravilno ocenjene ali sploh niso bile upoštevane ter posledično tudi ni prišlo do vsebinskega odločanja, čeprav so bili zato izpolnjeni pogoji.

S takšnim stališčem pritožbeno sodišče v celoti soglaša iz razlogov, ki so v obravnavani zadevi za odločitev bistvenega pomena in jih je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo.

V obravnavani zadevi je z odločbo št. ... z dne 7. 10. 2003, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 10. 11. 2003, pravnomočno zavrnjena zahteva za priznanje pravice do slovenske starostne pokojnine na podlagi 177. člena ZPIZ-1. Takšna odločitev toženca temelji na dejstvu, da je bila tožniku od 25. 9. 1999 dalje priznana dajatev pri tujem nosilcu zavarovanja in da zaradi tega glede na določbo 177. člena ZPIZ-1, ob upoštevanju dobe, dopolnjene v Sloveniji, ne more pridobiti pravice do pokojnine še pri slovenskem nosilcu zavarovanja, odpoved sami pravici do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, pa v Sloveniji nima nobenih pravnih učinkov.

Pritožba ima prav v tem, da je toženec z odločbo z dne 10. 11. 2003 odločil na podlagi 177. člena ZPIZ-1, kot tudi, kaj citirana določba določa in kako jo je potrebno uporabljati. Ta določba se res kasneje tudi ni spremenila, glede njene uporabe pa se je izrekla že sodna praksa v kar večih zadevah. Takšno stališče bi v celoti obveljalo tudi v konkretni zadevi, če bi šlo za identično dejansko stanje kot v zadevah, v katerih se je določba 177. člena ZPIZ-1 uporabila na način, na katerega se sklicuje pritožba.

V konkretni zadevi in to je sodišče prve stopnje posebej poudarilo, gre za drugačno dejansko stanje. Za razliko od drugih primerov je tuji nosilec zavarovanja tožniku od 25. 9. 1999 priznal starostno pokojnino le z začasno odločbo oziroma začasnim upravnim aktom z dne 29. 2. 2000. Za tem pa je 2. 9. 2003 izdal odločitev, po kateri tožniku preneha pravica do starostne pokojnine zaradi uveljavljanja pravice pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Tožnikov ponovni zahtevek, ki ga je dal po zavrnilni odločbi v Sloveniji, pa je tuji nosilec zavarovanja s sklepom ... z dne 29. 7. 2004 v zvezi s sklepom iste opravilne številke z dne 10. 3. 2004 zavrnil z utemeljitvijo, da mu je bila starostna pokojnina priznana z začasno odločitvijo, dokler izplačevanja ne prevzame nosilec zavarovanja v Republiki Sloveniji in da je bil tožnik od 6. 9. 1963 do 25. 6. 1992 s presledki zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja, zato lahko pravico do starostne pokojnine uveljavlja pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Vse navedeno in potrdilo tujega nosilca zavarovanja (priloga A/6) ter tožnikova izpoved na glavni obravnavi dne 15. 4. 2008, kaže na to, da je tožnik le ob začasno priznani pokojninski dajatvi v BIH, dokler ni izpolnil pogoja starosti v Republiki Sloveniji, ostal brez pravice do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja tako, da ni mogoče govoriti o tem, da bi prišlo do priznavanja dvojnih dajatev na podlagi iste pokojninske dobe. Kar pa je najpomembneje oziroma odločilno v obravnavani zadevi, je tožnik imel pokojninsko dajatev v BIH priznano z začasno odločbo in le za čas, dokler ne bo dopolnil starosti v Republiki Sloveniji.

Ker toženec teh odločilnih dejstev v dosedanjih postopkih ni upošteval oziroma dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljal in posledično tudi ni pravilno uporabil materialnega prava, je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijana upravna akta toženca odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje s konkretnimi napotki. Glede na uspeh v pravdi pa je tudi pravilno v skladu z določbo 68. člena ZDSS-1 v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 97,00 EUR stroškov postopka.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.