Jedro

Družba holding I. d. d. in direktor Č. Č. nista stranki tega postopka in ni mogoče izdati začasne odredbe zoper nekoga, ki ni v razmerju upnika in dolžnika.

Samo zatrjevanje, da so pogoji podani pogoji za izdajo začasne odredbe in da so njegove teze dokazane, brez da bi tožnik postavil konkretne trditve o dejstvih v zvezi z zahtevanimi pogoji, ne zadostuje.

Tožeča stranka je postavila ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodb in denarni, torej dajatveni, zahtevek za plačilo dividend v višini 1.640.539,91 EUR, kar je upoštevaje določbo prvega odstavka 39. člena ZPP vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri sodna taksa. Tudi če bi držala teza tožeče stranke, da je relevanten samo zahtevek na ničnost pogodb, se v takšnem primeru ničnost pogodb ugotavlja z vrednostjo le-teh. Zatrjevanje tožeče stranke, da bo drugemu tožniku v izplačilo po pobotanju zahtevkov s prvo toženko ostalo le 30.000,00 EUR, pa za samo ugotovitev vrednosti spornega predmeta in nadaljnjo odmero sodne takse ne more biti relevantno, saj ZPP in ZST-1 takšnih pobotanj in razpolaganj ob morebitnem uspehu z zahtevkom ne določata kot upoštevne za samo določitev vrednosti predmeta in odmero sodne takse, ki je javna dajatev in kot taka predvidena za delo sodne veje oblasti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper nalog o plačilu sodne takse se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe z dne 27. 11. 2018 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, ki se glasi: „1. Prvotoženi stranki holding A. se v korist tožeče stranke B. B. in družbe C. d. o. o. prepoveduje kakršnokoli razpolaganje s 121.887 navadnimi imenskimi delnicami družbe holding I. pisane na račun tožene stranke. 2. Družbi holding I. in njenemu direktorju Č. Č. se v korist tožeče stranke B. B. in družbe C. prepoveduje prodati 100% lastniški delež, ki ga ima družba holding I. d. d. v družbi I. d. o. o. 3. V primeru kršitve 1. in 2. točke tega sklepa je prvotožena stranka dolžna plačati tožečima strankama denarno kazen v višini 208.646,30 EUR in se ta kazen ponavlja z vsako kršitvijo te začasne odredbe dokler toženi stranki skupaj naložena kazen ne doseže zneska 2.086.463,00 EUR. 4. Začasna odredba velja do pravnomočne odločitve o predmetni zadevi. Ta začasna odredba se zaznamuje v delu pod točko 1 v centralnem registru vrednostnih papirjev pri KDD in tožena stranka je dolžna povrniti stroške.“

2. S sklepom z dne 13. 12. 2018 je sodišče prve stopnje ugovor prvega tožnika zoper plačilni nalog I Pg 282/2018 z dne 4. 12. 2018 zavrnilo.

3. Zoper sklep o zavrnitvi izdane začasne odredbe in zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog se je laično pritožila tožeča stranka - drugi tožnik. Smiselno uveljavlja pritožbene razloge napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V nadaljevanju obrazložitve se je pritožbeno sodišče opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede zavrnilnega sklepa za izdajo začasne odredbe

6. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti in sicer glede prve tožnice zaradi tega, ker ni v trditvah izkazano, kakšne bi bile njene koristi od izdane začasne odredbe, torej ni zatrjevala svojega pravnega interesa. Glede drugega tožnika pa je sodišče pravilno ugotovilo, da le-ta v predlogu ni postavil dejstev, ki bi utemeljevali, da bo toženi stranki nastala minimalna škoda oziroma, da obstaja nevarnost, da bo tožena stranka onemogočila izpolnitev njegove terjatve. Pravilno je tudi odločilo, da glede druge točke predlagane začasne odredbe, le-ta ni sklepčna, saj družba holding I. d. d. in direktor Č. Č. nista stranki tega postopka in ni mogoče izdati začasne odredbe zoper nekoga, ki ni v razmerju upnika in dolžnika (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

7. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim trditvam drugega tožnika, ki so povsem pavšalne in ponavljajo že navedene trditve iz predloga, da so pogoji za izdajo začasne odredbe podani. Samo zatrjevanje, da so pogoji podani in da so njegove teze dokazane, brez da bi tožnik postavil konkretne trditve o dejstvih v zvezi z zahtevanimi pogoji, ne zadostuje. Prvi tožnik ponavlja splošna dejstva o tem, kako naj bi v preteklosti ravnale toženke v zvezi s prenosom pogodb, katerih ničnost v tem postopku uveljavlja. To samo po sebi še ne zadostuje za izkaz, da obstaja nevarnost, da bo njegova terjatev ogrožena, niti da ne bo nastala toženim strankam zaradi izdane začasne odredbe škoda. Pritožnikove navedbe o kršitvi Ustave RS nimajo osnove. Dejstvo, da je bila tožena stranka uspešna v sodnih sporih zoper njega, ne pomeni kršitve Ustave, saj sodišča sodijo po ustavi in zakonih, ne pa po tem, katera stranka v katerem sporu uspe in katera ne.

Glede pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper izdani plačilni nalog

8. Tožeča stranka - drugi tožnik v pritožbi ponavlja laične razloge iz predloga za izdajo začasne odredbe, kakšne krivice naj bi se mu v zvezi s prodajo delnic I. dogajale in kako je v preteklosti sodišče krivično razsodilo v prid toženi stranki in da bi moralo na „ničnost“ v tistih sporih paziti po uradni dolžnosti.1 Vse to ni bistveno za določitev vrednosti spora v tej zadevi in posledično za določitev sodne takse, ki jo mora tožeča stranka plačati. Bistveno ni niti dejstvo, da se drugi tožnik nahaja v zaporu in katera obsodba je podlaga za prestajanje zaporne kazni.

9. Drugi tožnik zatrjuje, da vrednost spornega predmeta ne more biti tolikšna, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in s tem ne more znašati dolgovana sodna taksa 6.000,00 in nekaj evrov, pač pa je vrednost spornega predmeta 30.000,00 EUR.

10. Določba prvega odstavka 39. člena ZPP določa, da če je za ugotovitev stvarne pristojnosti in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka.

11. Kot izhaja iz tožbe, je tožeča stranka postavila več glavnih zahtevkov in sicer ugotovitev ničnosti pogodb, prenos delnic, plačilo dividend v višini 1.640.539,91 EUR ter plačilo „koristi“.

12. Pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da se v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje tako glede določitve vrednosti predmeta, kot razlogov glede zavrnitve ugovora zoper izdani plačilni nalog. Tožeča stranka je postavila ugotovitveni zahtevek na ničnost pogodb in denarni, torej dajatveni, zahtevek za plačilo dividend v višini 1.640.539,91 EUR, kar je upoštevaje določbo prvega odstavka 39. člena ZPP vrednost spornega predmeta, od katere se odmeri sodna taksa (19. člen Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Tudi če bi držala teza tožeče stranke, da je relevanten samo zahtevek na ničnost pogodb, se v takšnem primeru ničnost pogodb ugotavlja z vrednostjo le-teh (44. člen ZPP). Zatrjevanje tožeče stranke, da bo drugemu tožniku v izplačilo po pobotanju zahtevkov s prvo toženko ostalo le 30.000,00 EUR, pa za samo ugotovitev vrednosti spornega predmeta in nadaljnjo odmero sodne takse ne more biti relevantno, saj ZPP in ZST-1 takšnih pobotanj in razpolaganj ob morebitnem uspehu z zahtevkom ne določata kot upoštevne za samo določitev vrednosti predmeta in odmero sodne takse, ki je javna dajatev in kot taka predvidena za delo sodne veje oblasti.

13. Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom in drugi odstavkom 350. člena ZPP).

1 Kar ne drži, sodišče pazi na ničnost, če jo stranke zatrjujejo, ne raziskuje pa je samo, ker bi bilo to v nasprotju z načelom kontradiktornosti pravdnega postopka, ki pomeni, da sodišče razsoja le o tistem gradivu, ki mu ga predložijo stranke.