Up-252/05 - 10

23. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. Ž., na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 875/2002 z dne 27. 1. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1387/2000 z dne 17. 4. 2002, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 464-02-1/00 z dne 18. 7. 2000 in z odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah št. 464-155/90-104/TA z dne 7. 1. 2000 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Okrajne zaplembne komisije Šmarje pri Jelšah št. 118-127 z dne 14. 11. 1945 in odločbo Okrožne zaplembne komisije v Celju št. 481/1 z dne 5. 4. 1946 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravna enota Šmarje pri Jelšah je zavrnila predlog pritožnika in njegovega očeta, naj se za nično izreče odločba Okrajne zaplembne komisije Šmarje pri Jelšah (odločbo je potrdila Okrožna zaplembna komisija v Celju), s katero je bilo zaplenjeno premoženje njunih pravnih prednikov. Ministrstvo za okolje in prostor je njuno pritožbo zavrnilo. Zavrnjeni sta bili tudi tožba, ki sta jo zoper odločbo Ministrstva vložila pri Upravnem sodišču, ter pritožba na Vrhovno sodišče. Pritožnik izpodbija odločitve upravnih organov ter sodišč glede predlaganega izrednega pravnega sredstva (izrek ničnosti), izpodbija pa tudi sami odločbi obeh zaplembnih komisij. Navaja, da je bilo o odvzemu premoženja njegovim pravnim prednikom odločeno z odločbama obeh zaplembnih komisij, torej v upravnem postopku, čeprav naj bi v času odločanja obeh komisij zakonodaja za odločanje o odvzemu premoženja določila pristojnost sodišč. Ničnost obeh odločb zaplembnih komisij pritožnik utemeljuje tudi z navedbo, da so takrat pristojni v teh komisijah vedeli, da ne obstajajo razlogi za odvzem premoženja (ker naj pravna prednika ne bi bili osebi nemške narodnosti, niti člana Jugoslaviji sovražnih organizacij), zaradi česar naj bi tisti, ki so vodili zaplembne postopke, storili kaznivo dejanje zlorabe pooblastil. Zaplembni odločbi pa naj bi bili nični tudi zato, ker se je postopek v primeru enega od pravnih prednikov vodil zoper umrlega. Zatrjuje tudi, da upravni organ prve stopnje ni ocenil vseh predlaganih dokazov, zaradi česar iz odločbe tudi niso razvidna odločilna dejstva in je ni mogoče preizkusiti.

2.Pritožnik zatrjuje, da so bile v postopku odločanja o predlogu za izrek ničnosti zaplembnih odločb kršene človekove pravice iz drugega odstavka 14. člena ter 16., 22., 23., 25., 26., 33. in 68. člena Ustave. Kršene naj bi bile tudi pravice iz 6., 13., 17., 18. in 41. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in iz 1. člena prvega Protokola k EKČP. Navedb o kršitvah Ustave in EKČP, do katerih naj bi prišlo v postopku, kjer se je odločalo o predlogu za izrek ničnosti zaplembnih odločb, pritožnik posebej ne utemeljuje.

3.Vrhovno sodišče je z izpodbijano odločbo odločilo o pritožbi pritožnikovega očeta B. B. Pritožnik je Ustavnemu sodišču sporočil, da je njegov oče umrl. Ustavno sodišče je zato štelo, da je pritožnik vstopil kot njegov pravni naslednik v njegov položaj, zaradi česar je njegovo ustavno pritožbo preizkusilo.

B.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Po 82. členu ZUstS je ustavna pritožba dovoljena samo zoper posamične akte, izdane po uveljavitvi Ustave, zato je Ustavno sodišče pritožbo zoper zaplembni odločbi, navedeni v 2. točki izreka sklepa, zavrglo.

5.Predmet preizkusa te ustavne pritožbe so lahko le očitki o kršitvah človekovih pravic, do katerih naj bi prišlo v postopku odločanja o ničnosti obeh zaplembnih odločb. Ustavno sodišče v tem postopku ne preizkuša pravilnosti odločitev obeh organov, ki sta izrekla zaplembo premoženja pravnim prednikom pritožnika. Navedbe pritožnika o kršitvah, ki naj bi jih zagrešili zaplembni komisiji, so za postopek s to ustavno pritožbo nepomembne. Pritožnik sicer navaja številne kršitve človekovih pravic, ki naj bi jih zagrešila upravna organa in obe sodišči ob odločanju o ničnosti, vendar pri tem ostaja pri pavšalnem zatrjevanju. Kot pavšalno je moč označiti tudi trditev, da organ prve stopnje ni ocenil vseh predlaganih dokazov, kar bi pod določenimi pogoji lahko pomenilo kršitev pravice iz 22. člena, vendar tudi v tem delu ustavne pritožbe pritožnik svojih trditev ne konkretizira.

6.Glede na navedeno se pokažejo očitki pritožnika, da sta upravna organa, ki sta odločala o ničnosti izpodbijanih zaplembnih odločb, in sodišči, ki sta odločali o zakonitosti takih odločitev, kršili človekove pravice, kot neutemeljeni. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (1. točka sklepa).

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prvega odstavka 55. člena v zvezi z 82. členom ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan