Jedro

Tožnik ni izkazal, da ko bo predan Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito, da ga bo Hrvaška nezakonito vrnila v Bosno in Hercegovino, saj ni dokazal, da naj bi Hrvaška tako ravnala s tistimi osebami, ki so vrnjene v Republiko Hrvaško kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki na konec azilnega postopka na Hrvaškem niso počakali.

Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da država prosilca ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja dejanska nevarnost, da bo prosilec izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, vendar pa v konkretnem primeru taka dejanska nevarnost ni bila izkazana, saj tožnik na ravnanje hrvaških oblasti v azilnem domu v Zagrebu ni imel pripomb.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za mednarodno zaščito in odločila, da ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz centralne baze EURODAC izhaja, da je bil 17. 4. 2022 vnesen v navedeno bazo s strani Republike Hrvaške najprej kot državljan tretje države, ki so ga pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje po kopnem, nato pa istega dne kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Tožena stranka je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika. Dne 2. 6. 2022 je prejela odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Dublinska uredba v b točki prvega odstavka 18. člena določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

3. S tožnikom je bil opravljen osebni razgovor, na katerem je bil seznanjen s podatkom, da je bil že vnesen v centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Na vprašanje, ali meni, da bi na Hrvaškem z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, je odgovoril, da ko so ga hrvaški policisti prijeli na meji z Bosno in Hercegovino, so ga grobo pretepli in grdo ravnali z njim, mu razbili telefon in mu odvzeli osebne stvari. Zaradi tega se na Hrvaškem ne bi počutil varnega. Prstnih odtisov tam ni želel oddati. Ko so mu jih odvzeli, o mednarodni zaščiti ni bilo govora. Iz policije so jih odpeljali v kamp, kjer je bil sprva nastanjen v karanteni, kasneje pa so jim dali neke kartice ter rekli, da so prosti in svobodni in se lahko svobodno gibljejo. V kampu v Zagrebu ni imel težav in ni doživljal nobenih slabih stvari. Po poteku karantene je takoj zapustil azilni dom. Na Hrvaško se ne bi rad vrnil zaradi slabih izkušenj s policisti.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. V zvezi z izjavami, ki se nanašajo na ravnanje policistov, pa ocenjuje, da gre za opis dogodkov, ki so se zgodili v povezavi s njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško. Ker je imel takrat status tujca – ilegalca, ti dogodki ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški. Niti tožnik niti pooblaščenka pa nista potrdila, da bi mu bil v Republiki Hrvaški postopek mednarodne zaščite onemogočen ali da v času karantene in nastanitve v azilnem domu ne bi bilo ustrezno poskrbljeno zanj. V zvezi z njegovo izjavo, da tam ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, pa tožena stranka ugotavlja, da je iz odgovora hrvaškega pristojnega organa razvidno, da je takoj po prijetju s strani policije izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar je bil nastanjen v azilni dom v Zagrebu. V policijskem postopku je tožnik 3. 5. 2022 na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Koper izjavil, da je iz Bosne in Hercegovine sam odšel v smeri Hrvaške s pomočjo navigacije, po nekaj urah hoje je bil prijet s strani hrvaške policije, ki ga je odpeljala v Zagreb, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Glede na tako izjavo tožena stranka ocenjuje, da je tožnik moral vedeti, da je v Republiki Hrvaški podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka glede na navedeno ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 253/2014 pojasnilo, da je obstoj utemeljene domneve izkazan že, če lahko prosilec s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilca za mednarodno zaščito. Na vprašanje, ali bi v primeru vrnitve na Hrvaško bila podana nevarnost, da bodo tam sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja, je tožnik povedal, da so hrvaški policisti z njim grdo ravnali, ga pretepli, mu uničili telefon. Ker je Kurd, je imel v Turčiji veliko težav z oblastmi, zato je še posebej občutljiv na ravnanje nosilcev oblasti, tudi policije. Poročila in informacije o grobem ravnanju hrvaških policistov so bile sodišču že večkrat posredovane. O tem je bilo veliko napisanega v sredstvih javnega obveščanja. To je že splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno posebej dokazovati. Tožena stranka bi morala ovreči vsakršen dvom v obstoj sistemskih pomanjkljivosti. V primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivosti sistema mednarodne zaščite se dokazno breme prenese na državo, ki mora presoditi, ali so države, kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Tožena stranka je zgolj na splošno navedla, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti. Ni pridobila zagotovila Republike Hrvaške, da tožnik na Hrvaškem ne bo deležen nečloveškega ravnanja. Če je Hrvaška tožnika pripravljena sprejeti, še ne pomeni, da bo imel dostop do azilnega postopka. V primerih, ko Slovenija vrne migrante po sporazumu o vračanju, so ti uradno predani Hrvaški, nato pa nezakonito vrnjeni v Bosno in Hercegovino. Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da država prosilca ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja dejanska nevarnost, da bo prosilec v tej državi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče EU je v zadevi C 578/16 zapisalo, da je treba člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da je predajo prosilca mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

6. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče izvršitev sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Tožba namreč ne zadrži izvršitve sklepa in če bi bil sklep o predaji izvršen še pred pravnomočno odločitvijo sodišča, bi bil tožnik izročen Hrvaški in s tem izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Poleg tega se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države in potem v tem sporu ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, saj bi mu ta z izročitvijo Hrvaški prenehal. 7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka in zavrača navedbe tožnika. Do tožnikovih navedb se je že opredelila v izpodbijanem sklepu. V zvezi z njegovo izjavo, da v Republiki Hrvaški ni želel zaprositi za mednarodno zaščito in da ni vedel, da je v postopku mednarodne zaščite, tožena stranka navaja, da iz odgovora hrvaškega pristojnega organa izhaja, da je tožnik takoj po prijetju s strani hrvaške policije izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar je bil nastanjen v azilni dom v Zagrebu. Tudi v policijskem postopku 3. 5. 2022 je izjavil, da je v Zagrebu zaprosil za mednarodno zaščito ter se dva tedna nahajal v Azilnem domu Porin. Zagotovila, da tožnik ne bo deležen nečloveškega ravnanja, so predpisana s sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici in sicer v zvezi z vračanjem ranljivih skupin v italijansko republiko, tožnik pa po mnenju tožene stranke ne spada v ranljivo skupino. Sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški niso dokazane, tožnik pa podaja povsem nerelevantne informacije za konkreten primer, saj se njegove navedbe o neprimernem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na ravnanje z ilegalnimi pribežniki, ki ilegalno vstopajo v Republiko Hrvaško. Evropska komisija in organi Republike Hrvaške pa so od odkritja neprimernega ravnanja policistov z ilegalnimi prebežniki sprejeli ukrepe, ki strogo nadzorujejo delo hrvaških policistov. Izjave tožnika v zvezi z ravnanjem hrvaških policistov se nanašajo na opis dogodkov, ki so se zgodili v povezavi s tožnikovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca – ilegalca, zato ti dogodki ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem. Niti tožnik niti njegova pooblaščenka nista potrdila, da bi bil tožniku v Republiki Hrvaški onemogočen postopek mednarodne zaščite ali da v času karantene in nastanitve v azilnem domu zanj ne bi bilo ustrezno poskrbljeno. Tožena stranka na Hrvaškem ni ugotovila nikakršnih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem. Tudi Upravno sodišče je v zadnjem obdobju ugotovilo, da ni poznano nobeno relevantno poročilo o stanju na Hrvaškem v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Noben evropski organ ni obravnaval Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Nobena sodba ESČP ni na Hrvaškem potrdila obstoja sistemskih pomanjkljivosti. Dublinska uredba glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema sicer dopušča izjeme, ki pa morajo biti konkretno utemeljene in jih prosilec ne more pavšalno in nekonkretizirano zatrjevati. Tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

**K točki I izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, je določilo (b) točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, saj gre pri njegovih izjavah za opis dogodkov, ki so se zgodili v povezavi s tožnikovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca – ilegalca, zaradi česar ti dogodki ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški. Pravilno je bilo ugotovljeno, da niti tožnik niti pooblaščenka nista potrdila, da bi bil tožniku v Republiki Hrvaški postopek mednarodne zaščite onemogočen ali da v času karantene in nastanitve v azilnem domu ne bilo ustrezno poskrbljeno zanj in da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

11. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da je podan obstoj utemeljene domneve, da v neki državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, če lahko prosilec pri povprečnem človeku vzbudi dvom v spoštovanje človekovih pravic, vendar pa po presoji sodišča tožnik s svojimi izjavami take domneve ni izkazal. 12. Tožnik se v zvezi s tem v tožbi sklicuje na svoje izjave na osebnem razgovoru, da so hrvaški policisti z njim grdo ravnali, vendar je pri tem potrebno upoštevati, da tudi ob predpostavki, da se sledi tožnikovim navedbam o grdem ravnanju policistov po prečkanju meje med BiH in Republiko Hrvaško, je pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s tožnikom po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik opisuje dogodke, ki naj bi se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca – ilegalca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Poleg tega v policijskem postopku v Sloveniji takega ravnanja ni navajal, ampak je le rekel, da ga je hrvaška policija odpeljala v Zagreb, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Zaslišan pred sodiščem pa je v zvezi z nasilnim obnašanjem hrvaške policije povedal, da so mu prstne odtise vzeli tako, da so ga na silo prijeli za roko in z njo odtisnili prstne odtise ter ga grobo potisnili v avtomobil in da so mu razbili telefon. Kakorkoli je takšno ravnanje neprimerno, pa to po stališču sodišča ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka.

13. Iz tožnikove izpovedbe pred sodiščem izhaja tudi, da slabih izkušenj po nastanitvi v Zagrebu ni imel. Stikov z uradnimi osebami v tem času niti ni imel, navajal pa ni niti slabih izkušenj s komerkoli drugim. Po presoji sodišča iz njegovih izjav torej ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je dobil status prosilca za mednarodno zaščito. Ker je za presojo o tem, ali obstaja domneva o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem, relevantno vprašanje, kako hrvaške oblasti obravnavajo osebe, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito, za ta postopek niso odločujoče splošne navedbe o tem, da naj bi bilo splošno znano, da hrvaški policisti slabo ravnajo z migranti. Ker tožnik po presoji sodišča sistemskih pomanjkljivosti ni izkazal, niso utemeljene tožbene navedbe, da naj bi dokazno breme v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem prešlo na toženo stranko. Informacije o ravnanju hrvaških oblasti z migranti, ki jih tožnik omenja v tožbi, še ne dokazujejo, da hrvaške oblasti neustrezno ravnajo s tistimi osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Ker po presoji sodišča sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem niso izkazane, tudi ni potrebno, da bi tožena stranka posebej pridobila še dodatno zagotovilo Republike Hrvaške o tem, da tožnik ne bo deležen nečloveškega ravnanja, kot to navaja v tožbi.

14. Tožnik po mnenju sodišča tudi ni izkazal, da ko bo predan Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito, da ga bo Hrvaška nezakonito vrnila v Bosno in Hercegovino, saj ni dokazal, da naj bi Hrvaška tako ravnala s tistimi osebami, ki so vrnjene v Republiko Hrvaško kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki na konec azilnega postopka na Hrvaškem niso počakali.

15. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da država prosilca ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja dejanska nevarnost, da bo prosilec izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, vendar pa v konkretnem primeru taka dejanska nevarnost ni bila izkazana, saj tožnik na ravnanje hrvaških oblasti v azilnem domu v Zagrebu ni imel pripomb.

16. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II izreka:**

17. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

18. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

19. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da bi bil v primeru vrnitve na Hrvaško še pred pravnomočno odločitvijo izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Do navedbe o tem, da bi bil tožnik v primeru predaje Hrvaški izpostavljen nevarnosti ponižujočega ravnanja, se je sodišče že opredelilo v tej sodni odločbi s tem, ko je ugotovilo, da ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem. V tem delu se vsebina predloga za izdajo začasne odredbe ne razlikuje od tožbenih navedb, do katerih se je pa sodišče že opredelilo v obrazložitvi točke I izreka te sodbe.

20. Tožnik nadalje težko popravljivo škodo v zahtevi za izdajo začasne odredbe utemeljuje tudi s tem, ko navaja, da če bi bil predan Hrvaški pred pravnomočnostjo te zadeve, bi to pomenilo, da ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države in ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za ta upravni spor. Te navedbe so neutemeljene, saj tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Torej niso utemeljene navedbe o tem, da tožnik v primeru predaje Hrvaški v nobenem primeru ne bi mogel priti več pod jurisdikijo naše države.

21. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.