Jedro

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku na plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca spremenilo odločitev o odstotku odgovornosti tožnika za škodo, ki jo je utrpel. Reviziji tožnika je revizijsko sodišče ugodilo in je vzpostavilo glede odgovornosti strank, sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijo toženca je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno. Navajal je, da je prišlo v podjetju do reorganizacije in ni pravni naslednik toženca, da je obveznost do tožnika prevzela na podlagi samoupravnega sporazuma druga organizacija in da je odškodnina odmerjena previsoko.

Izrek

Revizija toženca se zavrne kot neutemeljena.

Reviziji tožnika se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da je dolžan toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 13.600.000,00 SIT in stroške postopka na drugi stopnji v znesku 256.823,00 SIT oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.9.1994 dalje do izplačila, in stroške revizijskega postopka v znesku 50.530,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.9.1997 dalje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku zoper Komunalno podjetje. Razsodilo je, da mu je podjetje dolžno plačati odškodnino v znesku 16,000.000,00 SIT in stroške postopka v znesku 374.316,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.9.1994 dalje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Višji zahtevek je zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožnikov zahtevek zoper ostale tožence.

Pritožbi Komunalnega podjetja je sodišče druge stopnje delno ugodilo in je prisojeno odškodnino znižalo na znesek 10,200.000,00 SIT, stroške postopka pa na znesek 150.476,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta vložila tožnik in Komunalno podjetje pravočasno revizijo.

Tožnik je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter je predlagal, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo sojenje ali naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni. Komunalno podjetje, pa je vložilo revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagalo je, naj revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavi, le podrejeno pa je predlagalo znižanje odškodnine.

V obrazložitvi revizije je tožnik navajal, da je sodišče napačno ocenilo njegovo soodgovornost za škodo, ki jo je utrpel, na 40 % celotne škode, saj ni bil vodja remonta, ampak le servisne ekipe, za delo pa ni imel dovolj izkušenj in potrebnih preizkusov znanja iz varstva pri delu. V delovnem nalogu ni bilo navedeno, kako naj delo poteka z vidika varstva pri delu. Za delovanje varnostnega tokokroga ni bil odgovoren in ni vedel, da varnostni tokokrog ne dela. Bistveni del odgovornosti za škodo je na strojniku, ki je aktiviral sedežnico, kljub opozorilu kontrolne naprave o napaki v obratovanju. Ni pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je prišlo do nesreče, ko se je ekipa po končanem delu vračala v dolino in je tudi v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, saj so se od devetnajstega stebra vračali k trinajstemu stebru, da bi odpravili malenkostni odklon tekalne baterije na tem stebru. Do nesreče ni prišlo le zaradi napake v varnostnem sistemu, ampak je nesreči botrovala, po ugotovitvah izvedenca, vrsta okoliščin. Odpovedala sta dva varnostna sistema in sicer sistem za samodejno zaustavitev sedežnice ob izpadu nosilne vrvi in varnostne naprave za prestrezanje izpadle vrvi, ki niso imele ustreznih atestov in so bili po nesreči po tehničnem pregledu montirani dodatni lovilci vrvi.

Tožnik je predlagal tudi oprostitev plačila sodne takse v revizijskem postopku.

Komunalno podjetje je v obrazložitvi navajalo, da je bilo na dan odločanja o pritožbi, v sodnem registru vpisano Komunalno podjetje. V času med odločitvijo sodišča prve stopnje in odločitvijo sodišča druge stopnje je prišlo do organizacijskih sprememb, zaradi katerih je pravni naslednik Komunalnega podjetja, Komunala in ne Komunalno podjetje. Sodišče druge stopnje bi moralo dne 5.4.1996, ko je odločilo o pritožbi, preveriti stanje v sodnem registru. Ker tega ni storilo, je zavezalo k plačilu odškodnine stranko, ki ni bila udeležena v postopku, s čemer je bistveno kršilo določbe postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90). Po 73. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), mora delavcu škodo povrniti delodajalec.

Komunalno podjetje pa ni bil niti tožnikov delodajalec, niti pravni naslednik podjetja v katerem je bil tožnik v delovnem razmerju, niti imetnik navarne stvari, pri delovanju katere je prišlo do nesreče. Sodišče druge stopnje se tudi ni v zadosti meri opredelilo do pritožbenih navedb o pravni upoštevnosti s samoupravnim sporazumom prenešene odgovornosti za nastalo škodo na Občino. Tudi odškodnina za vse oblike negmotne škode je previsoko odmerjena. Priznana odškodnina bistveno presega doslej znane okvirje za odškodnino za tovrstne škode in ni pravična odškodnina v smislu določila prvega odstavka 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Zaradi povedanega je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

Reviziji sta bili v skladu z določili 390. člena ZPP vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo, in revidentoma, ki na revizijo nasprotne stranke nista odgovorila.

Revizija tožnika je utemeljena, revizija toženca pa ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, da je podan revizijski razlog, ki ga uveljavlja tožnik, da pa nista podana revizijska razloga, ki ju uveljavlja toženec.

Po določilih 36. in 37. člena ZTPDR je dolžna organizacija zagotoviti delavcu varne pogoje za delo, delavec pa je dolžan upoštevati predpise o varnem delu in skrbeti, da pri delu ne poškoduje sebe in drugega. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, katere okoliščine je upoštevalo pri določitvi odstotka soodgovornosti tožnika za nastalo škodo, pri čemer je ugotovilo, da je bistveni del odgovornosti na tožencu, ker je njegov delavec aktiviral sedežnico kljub opozorilu signalne naprave o napaki v obratovanju sedežnice. Sodišče druge stopnje je določilo višji odstotek soodgovornosti tožnika za škodo, ki jo je utrpel, zlasti ker se kot vodja remonta ni odločil za drugačen sestop, čeprav je bil obveščen o opozorilu naprave.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je glavni razlog za nastanek nesreče odločitev toženčevega delavca, da je aktiviral sedežnico, čeprav je vedel, da njeno delovanje ni brezhibno. Ob upoštevanju okoliščin, da tožnik delavcem ni zagotovil varnega dela in dejstvu, da tožnik v času nesreče ni imel vseh predpisanih izpitov za opravljanje dela vodje skupine za popravilo sedežnice, je sodišče prve stopnje pravilno določilo odstotek tožnikove soodgovornosti na škodi, ki jo je zaradi nesreče utrpel. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je do nesreče in škode, ki jo je utrpel tožnik, prišlo na sedežnici, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, zato je odgovoren toženec tožniku za škodo po načelu objektivne odgovornosti, na podlagi drugega odstavka 154. člena ZOR, kot tudi krivdno, zaradi krivdnega ravnanja svojega delavca strojnika, ki je pognal sedežnico v obratovanje, čeprav je vedel, da ni v brezhibnem stanju. Tožnikova odgovornost za škodo je bistveno manjša od odgovornosti toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo skupno odškodnino za negmotno škodo v višini 20,000.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje pa je skupno odškodnino znižalo na 17,000.000,00 SIT. Tožnik v reviziji ni ugovarjal višini odškodnine, ki jo je določilo sodišče druge stopnje tako, da mu je toženec dožan plačati ob upoštevanju 20 % tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo 13,600.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je ocenilo velikost škode, ki jo je utrpel tožnik po posameznih vrstah škod na podlagi izvedeniškega mnenja in je odmerjena odškodnina pravična glede na ugotovljeno škodo. Tožnik je bil ob nastanku nesreče star 45 let, posamezne vrste škod, ki jih je utrpel, pa so zelo hude. Predvsem je treba upoštevati trajne hude posledice poškodb, ki se kažejo v čustveni sferi tožnika v smislu emotivne labilnosti in motenj čustvovanja, zmanjšanju intelektualnih sposobnosti kot so motnje spomina, koncentracije in asociacij, kot tudi posttravmatskih epileptičnih napadih, izpadu vidnega polja v notranjem zgornjem kvadrantu levega očesa in uhajanju urina, kar vse je posledica poškodbe možganovine. Pri tovrstnih škodah je odškodnina satisfakcija. Odmerjena odškodnina je primerna in pravična, saj je po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke invalidska komisija ocenila, da je tožnik invalid prve kategorije in mu je priznala devetdeset odstotno invalidnost. Sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, po kateri je taka kršitev storjena, če kakšni stranki z nezakonotnim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot navaja revizija toženca. Vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje je bilo toženo Komunalno podjetje. Označba toženca je bila sicer pomanjkljiva, ker je manjkala kratica p.o., vendar med udeleženci ni bilo sporno, da gre za podjetje s polno odgovornostjo. Sodišče druge stopnje je po preizkusu izpodbijane odločbe o zadevi razsodilo v skladu s podatki, ki so v spisu. V tem času po navedbah revizije Komunalno podjetje še ni bilo ustanovljeno in ni bilo vpisano v sodni register, zato na obravnavo ni moglo biti vabljeno. Zatrjevana kršitev pravdnega postopka zato ni podana. Iz sklepa Okrožnega sodišča je razvidno, da je bila v sodnem registru pod vložno številko vpisana sprememba oziroma dopolnitev podatkov pod matično številko, ko je bila firma Komunalno podjetje spremenjena v Komunalno podjetje, zato je to podjetje aktivno legitimirano za vložitev revizije. Pri statusnih spremembah, ko gre za pravno nasledstvo, to ne more vplivati na končanje postopka med pravdnima strankama, ko je bilo o zadevi že razsojeno na sodišču prve stopnje.

Tožnik je bil v času nesreče nesporno v delovnem razmerju v Komunalnem podjetju in je zavezan k plačilu odškodnine, če to podjetje več ne obstoji, pa je zavezan njegov pravni naslednik.

Sodišče druge stopnje je zavzelo tudi pravilno stališče, da pogodbeni prenos objektivne odgovornosti, brez sodelovanja tožnika proti njemu nima pavnih učinkov. Tak prenos odgovornosti je urejen v Samoupravnem sporazumu z dne 26.9.1989, ki ga omenja revizija. Pogodba o prevzemu dolga je urejana v 446. členu ZOR in nima do upnika nobenih pravnih učinkov, dokler upnik v prevzem dolga ne privoli. Samoupavni sporazum je bil sklenjen že po nastanku tožnikove nesreče, tožnik pri sprejemu omenjenga samoupravnega sporazuma ni sodeloval in ni privolil v prevzem dolga, ki je bil dogovorjen v samoupravnem sporazumu.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP tožnikovi reviziji ugodilo, toženčevo revizijo pa je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Izrek o stroških temelji na določilu drugega odstavka 166. člena ZPP. Glede na uspeh tožnika v reviziji je bilo treba stroške postopka na drugi stopnji, v skladu z odvetniško tarifo, na novo odmeriti in to v nesku 256.823,00 SIT. Sodišče je odmerilo tudi revizijske stroške, pri tem pa ni upoštevalo zaznamovanih taks za revizijo. Tožnik je prosil za oprostitev plačila sodnih taks. Po prvem odstavku 173. člena odloča o oprostitvi plačila sodnih taks sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje o predlogu še ni odločilo, zato revizijsko sodišče o teh stroških ni moglo odločiti, ker še ni znano ali bo moral tožnik takso plačati.

Sodišče je določbe ZPP, ZTPDR in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).