Jedro

Toženka konkretnih trditev o tem, kako bi lahko prvo tožnik z izvajanjem psihoterapevtske obravnave (ali morebitnih drugih konkretno opredeljenih terapij) zmanjšal obseg obstoječih posledic prometne nezgode na svojem zdravju (to je preprečil nastanek škode oziroma zmanjšal njen uspeh), v postopku na prvi stopnji pravočasno ni podala. Ker takšnih (pravočasnih) trditev v postopku na prvi stopnji ni podala in ker vsebina dokaza (izvedenskega mnenja) tega ne more nadomestiti, je neupoštevno (obširno) pritožbeno pojasnjevanje, kako bi lahko prvo tožnik težave ublažil (ali celo odpravil) in kako bi moralo sodišče vse to upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - po pritožbi tožene stranke glede odločitve v prvi alineji I. točke izreka spremeni tako, da se znesek 46.307,97 EUR nadomesti z zneskom 44.702,7 EUR, znesek 84.592,03 EUR pa z zneskom 86.197,3 EUR, v II. točki izreka pa tako, da se znesek 6.509,20 EUR nadomesti z zneskom 3.123,1 EUR, - po pritožbi tožeče stranke glede odločitve v drugi alineji I. točke izreka spremeni tako, da se znesek 1.238,86 EUR nadomesti z zneskom 2.619,4 EUR, znesek 15.809,86 EUR pa z zneskom 14.429,32 EUR.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 3. 2017 odločilo: - da je dolžna toženka prvo tožniku v roku 15-ih dni plačati znesek 46.307,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2011 dalje do plačila ter znesek 387,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2013 (v obrestnem zahtevku od 25. 11. 2011 do 23. 4. 2013 je zahtevek zavrnilo); v preostalem delu pa je zavrnilo zahtevek na plačilo zneska 84.592,03 EUR z zahtevanimi obrestmi (prva alineja I. točke izreka); - da dolžna toženka drugo tožnici v roku 15-ih dni plačati znesek 1.238,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2011 dalje do plačila; v preostalem delu pa je zavrnilo zahtevek na plačilo zneska 15.809,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2011 dalje do plačila in zneska 10.000,00 EUR z enakimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (druga alineja I. točke izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožnikoma v roku 15-ih dni plačati pravdne stroške v višini 6.509,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka določenega za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnika se pritožujeta iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni v skladu s pritožbo oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Prvo tožnik meni, da je glede na relevantne okoliščine upravičen do višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ter navaja, kakšne poškodbe naj bi ob dogodku utrpel. Sodišče ni ugotovilo tudi nastalega defekta na spodnjem delu desnega stegna v velikosti 75 cm². Omenja tudi obsežna vnetja, ki so se mu pojavila na ranah, prav tako rane, nastale zaradi nošenja longet. Pojasnjuje, da je bil dvakrat hospitaliziran, da je opravil dve operaciji v splošni anesteziji in eno v lokalni anesteziji, da je vse skupaj opravil več kot 68 prevez, preveze z obkladki pa je izvajal dnevno. Zaradi vnetji je moral jemati antibiotike in analgetike. Na obeh nogah je imel dokolenski longeti. Pojasnjuje, koliko časa je samo ležal in kakšne posledice so mu nastale zaradi nošenja longet. Opravil je tudi 12 fizioterapij, prav tako omenja, koliko drugih pregledov (preiskav) in kontrol naj bi opravil. Izvedenec je ocenil bolečinsko obdobje hudih bolečin preskopo in bistveno prekratko. Tožnik meni, da je imel hude bolečine, vse dokler je nosil obe longeti, torej še približno 30 dni. Sodna praksa (omenja odločbi II Ips 530/2008 in II Ips 65/2000) naj bi iz tega naslova priznavala tudi višje odškodnine. Poudarja, da je bil takrat star šele 8 let in da je ob vseh fizičnih bolečinah utrpel še akutno stresno motnjo, ki se je razvila v posttravmatsko stresno motnjo. V nadaljevanju omenja posledice, ki naj bi jih imel zaradi utrpelih poškodb. Pri njem naj bi se razvila tudi tako imenovana „naučena nemoč“. Posledično je obravnavan kot otrok s posebnimi potrebami od petega razreda dalje. Njegov nadaljnji osebnostni razvoj in kvaliteta življenja v prihodnosti sta po mnenju izvedenke ogrožena, prav tako njegovo kognitivno funkcioniranje. Ob tako hudih trajnih posledicah, kot jih opisuje sodišče prve stopnje, naj bi bila prisojena odškodnina prenizka glede na tisto, ki je bila prisojena v podobnih primerih (pritožba omenja odločbe II Ips 65/2006, II Ips 13/2000, II Ips 226/2000, II Ips 827/2007, II Ips 53/2001 in zadevo VS 001914). Sodna praksa naj bi že samo zaradi utrpele posttravmatske stresne motnje iz tega naslova priznavala bistveno višje denarne odškodnine (omenja zadevi II Ips 25/2009 in II Ips 522/2009). Pritožba v nadaljevanju izpostavlja ugotovitev sodišča na strani 14 obrazložitve. Sodišče po eni strani trdi, da je stanje nespremenljivo, po drugi pa, da ga je mogoče sanirati, s čimer prihaja sama s seboj v nasprotje. V kolikor je upoštevalo, da gre za pozitivno prognozo ob pogoju udeležbe psihoterapije, bi moralo tožniku v okviru dosojene odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevati tudi vse bodoče zdravljenje, ki bi in bo nastalo iz tega naslova. Takšno prognozo bi moralo upoštevati tudi pri odmerjanju odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je prepričan, da je glede na utrpele trajne posledice (ki jih pritožba našteva) upravičen do višje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot je bila s strani sodišča prve stopnje prisojena. Glede potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem naj bi sodišče nepravilno ugotovilo, da v obdobju med 14. 2. 2011 in 28. 2. 2011 tožnik ni hodil na preveze v bolnišnico. Pritožba se sklicuje na vsebino izvida z dne 14. 2. 2011. Ta dokazuje, da je v tem obdobju nedvomno opravljal preveze tudi v bolnišnici in da ga je bilo potrebno tja voziti. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča glede cene litra goriva na km. Poudarja, da nikakor ni splošno znano dejstvo, da osebno vozilo nizkega cenovnega razreda potrebuje povprečno 6 litrov bencina na 100 km, in pojasnjuje, zakaj (naj bi bilo temu tako). Toženka ceni za km prevoza, ki sta jo postavila tožnika, tudi sicer ni ugovarjala. Sodišče je prekoračilo zahtevek in izhajalo izven trditvene podlage, s katero je razpolagalo v spisu. V zvezi z odškodnino za tujo nego in pomoč pritožba poudarja, da je tožnik v tem času potreboval pomoč celodnevno, sodišče pa mu je za ta čas priznalo tujo pomoč v višini 6 ur dnevno. Pri obračunu je namesto navedenih 10 tednov napačno obračunalo le 5 tednov. Ocena, da je tožnik nadaljnja dva meseca potreboval zgolj dve uri pomoči dnevno, naj bi bila izrazito prenizka. Meni, da je v tem obdobju še vedno potreboval pomoč vsaj v dolžini štirih ur dnevno, skupaj pa za 767 ur pomoči. Poleg tega je šlo pri njegovi oskrbi za pomoč, ki jo drugače nudi kvalificirano zdravstveno oziroma strokovno osebje. V kolikor zanj ne bi skrbela starša, bi morali za pomoč pri vseh teh opravilih najeti ustrezno osebje, za kar bi gotovo plačali 6,00 EUR na uro (če ne celo več). Poleg tega je tudi sodna praksa za običajno pomoč prisodila višjo urno postavko (sklicuje se na odločbe VSL II Cp 1506/2016, II Cp 2261/2016, VDSS Pdp 1372/2014). Sodišče naj bi napačno seštelo priznano materialno škodo. Skupaj naj bi namreč znesek znašal 2.781,27 EUR in ne (kot je to izračunalo sodišče) 2.185,00 EUR. Posledično naj bi napravilo napačen preračun in odštelo napačen znesek od valoriziranega zneska že nakazane odškodnine. Upoštevaje 88% temelj je dolžna toženka plačati še 1.763,10 EUR. Pritožba ugovarja tudi seštevku priznane nagrade za odvetniške stroške. Pravilen znesek naj bi znašal 3.753,24 EUR. Poudarja, da je pooblaščenka zastopala v postopku dve stranki, zaradi česar je potrebno tudi pri nagradi za narok upoštevati povišani količnik v skladu s tarifno št. 1200. Uspeh tožeče stranke je bil prav tako preračunan napačno in naj bi skupno znašal 67,25 %.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe, in sicer za del odškodnine, ki presega 41.000,00 EUR (spornih naj bi bilo še 23.605,27 EUR s pripadki), ter pritožbenemu sodišču predlaga, da prisojeno odškodnino ustrezno zmanjša oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo naj bi bila glede na poškodbe, ki jih je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel ter glede na sodno prakso v podobnih primerih, občutno previsoka. Sodišče med poškodbami, ki jih je tožnik utrpel, nepravilno navaja tudi bulozni edem, pri čemer naj bi šlo za zaplet, ki se je pojavil ob poškodbi mehkih tkiv, kar izhaja tudi iz mnenja izvedenca V. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je potrebno akutno stresno reakcijo obravnavati v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Izvedenka S. naj bi namreč v dopolnitvi mnenja z dne 8. 9. 2016 pojasnila, da se takšna reakcija nanaša na psihično stanje tožnika, kot ga je doživljal neposredno po nesreči in ga je izvedenec travmatolog opredelil s pravnim terminom primarnega strahu. Odškodnino za to postavko bi bilo potrebno dosoditi v okviru odškodnine za strah, pri čemer jo je glede na obrazložitev sodbe sodišče upoštevalo tako v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot tudi v okviru odškodnine za strah. Sodišča je v tem delu pri določanju višine odškodnine nepravilno upoštevalo tudi prakso v zvezi s poškodbo glave in možganov, pri čemer pa tožnik take poškodbe ni utrpel. Po mnenju toženke in upoštevaje izvedenkino mnenje gre pri akutni reakciji na stres za zelo hud psihični šok, ki bi ga moralo sodišče upoštevati v okviru odškodnine iz naslova primarnega strahu. Ne gre za poškodbo možganov. Odškodnina prisojena iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem naj bi bila glede na s strani izvedenca podane ugotovitve močno pretirana in neskladna s sodno prakso. Primerna odškodnina iz tega naslova naj bi znašala 15.000,00 EUR. Glede odškodnine za strah pritožnica poudarja, da je sodišče v tem delu svojo odločitev nepravilno oprlo na mnenje izvedenke S. in ne na mnenje izvedenca V. Pojasnjuje, zakaj naj bi bilo odločitev v tem delu primerneje opreti na ugotovitve omenjenega izvedenca. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev sodišča, da strah pred ponovno poškodbo upošteva kot pravno priznano škodo. Poudarja, da se kot pravno priznana škoda lahko upošteva primarni strah kot strah za življenje in sekundarni strah kot strah za izid zdravljenja. Odškodnina iz naslova strahu je previsoka in odstopa od podobnih primerov. V konkretni zadevi bi bila primerna odškodnina 3.000,00 EUR. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti izpostavlja, da je sodišče pri posledicah, ki so tožniku ostale na psihičnem področju, premalo upoštevalo, da bi bilo mogoče težave, s katerimi se po nesreči slednji sooča, s psihoterapijo postopoma tako ublažiti ali celo odpraviti, da ga ne bi več ovirale v njegovem funkcioniranju (kar v svojem mnenju navaja izvedenka S.). Sodišče v obrazložitvi sodbe sicer omenja možnost psihoterapije pri tožniku, a brez osnove v mnenju izvedenke izpostavlja, da je vprašanje, kdaj se bo slednji sposoben vključiti v psihoterapevtsko obravnavo. Glede na mnenje izvedenke S. je tožnik psihoterapevtske obravnave sposoben oziroma je bil take obravnave sposoben tudi neposredno po zaključku zdravljenja, saj mu sicer navedena le-tega ne bi predlagala. Tožnik je dolžan izvajati razumne ukrepe, s katerimi je mogoče nastanek škode preprečiti oziroma zmanjšati njen obseg. Okoliščino, da tega ni storil, bi moralo sodišče v večji meri upoštevati pri odmeri odškodnine. Odškodnina iz tega naslova (upoštevaje tudi primerljivo sodno prakso) naj bi bila previsoka. Pravična odškodnina naj bi znašala 20.000,00 EUR. Upoštevaje predvsem podobne primere iz sodne prakse naj bi bila previsoko odmerjena tudi odškodnina iz naslova skaženosti. Primerna odškodnina znaša 3.000,00 EUR. Sodišče naj bi napačno opravilo izračun nepremoženjske škode, ki jo tožena stranka po plačilu nespornega dela in njegovi revalorizaciji dolguje tožeči stranki. Najprej bi moralo ugotoviti, koliko znaša višina odškodnine ob dogovorjenem 88% temelju, torej od zneska 66.000,00 EUR izračunati 88% delež, kar znaša 58.080,00 EUR. Od tega zneska pa bi nato moralo odšteti še revaloriziran znesek že plačane škode v višini 13.377,30 EUR. Pritožnica se sklicuje na sodno prakso v zvezi s primeri poškodb otrok, pri katerih so bile posledice podobne oziroma celo hujše kot pri tožniku, pri čemer je bila dosojena bistveno nižja odškodnina (sklicuje se na zadevi II Ips 487/2007 ter II Ip 189/2013 in pojasnjuje, zakaj naj bi bili le-ti primerljivi). Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev, saj naj bi sodišče neutemeljeno ločeno upoštevalo uspeh tožeče stranke po temelju in po višini. V zvezi s samim temeljem posebni stroški niso nastali, saj je bil pretežni del vezan na ugotavljanje višine škode Glede temelja sta se stranki postopka poravnali že v začetni fazi postopka.

6. Tožnika sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke:

8. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki jo je zaradi dogodka utrpel prvo tožnik, prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ1), svojo odločitev pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Ustreznost je podana tako z vidika odškodnine prisojene za posamezne oblike nepremoženjske škode (to je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti) kakor tudi glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode prisojen skupen znesek odškodnine. Pritožbeni očitki tožeče stranke o napačno odmerjeni odškodnini so bodisi presplošni (in posledično neupoštevni) bodisi neizkazani.

9. Kar se tiče očitka, da sodišče prve stopnje med poškodbami, ki jih je utrpel prvo tožnik, ni ugotovilo defekta (v velikosti 75 cm²) na spodnjem delu desnega stegna, velja prvenstveno poudariti, da kaj takega (kot utrpljeno telesno poškodbo) ni omenil niti v postopku angažirani izvedenec travmatološke stroke V.2 Poleg tega pritožba niti ne pojasni, kako naj bi omenjena okoliščina3 vplivala na presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o obsegu prvo tožniku nastale nepremoženjske škode4 oziroma primernosti5 zanjo prisojene odškodnine.6

10. V zvezi z oskrbo prvo tožnikovih ran je sodišče prve stopnje opirajoč se na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca travmatologa zaključilo, da je bilo pri tožniku vsaj 33 prevezovanj ran (glej 9. stran obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno pojasnjevanje, da je prvo tožnik vse skupaj opravil več kot 68 prevez (in zakaj naj bi bilo temu tako), je ne le neizkazano, ampak tudi sicer novo (prvi odstavek 337. člena ZPP7). Kdaj naj bi namreč v postopku na prvi stopnji pravočasno podal trditve o takšnem številu prevezovanj,8 ni razvidno, prav tako ne, da bi v tem oziru ugovarjal ugotovitvam izvedenca travmatologa.9

11. Da je prvo tožnik pretežno ležal 14 dni po nezgodi, je prav tako ugotovil v postopku postavljeni izvedenec travmatolog (glej 8. stran njegovega mnenja z dne 28. 11. 2013). Pritožba zgolj z navajanjem, da naj bi to trajalo skupaj (6 + 5) 11 tednov, v to ne prepriča.10 Na drugi strani pa okoliščina, da je opravil 8 (in ne 7, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje) kontrolnih pregledov pri kirurgu na oceno o ustreznosti (primernosti) s strani sodišča prve stopnje prisojene odškodnine (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem), ne vpliva.

12. Pritožba nadalje navaja, da priznava sodna praksa iz tega naslova višje odškodnine in se pri tem (povsem na splošno) sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 530/2008 in II Ips 65/2000. Okoliščina, da primerljivost morebiti11 obstaja glede same poškodbe, za sklicevanje na višino odškodnine, ki je bila za posamezno obliko nepremoženjske škode v določenem primeru prisojena, ni dovolj. Za upravičenost takšnega sklicevanja pa je enako pomembno, kakšna konkretna nepremoženjska škoda (oziroma njen obseg/intenzivnost) kot tudi druge okoliščine, ki so za oceno primernosti odškodnine pomembne,12 so bile v posameznih judikatnih primerih (na katere se pritožba sklicuje) ugotovljene. V tem oziru (torej glede primerljivosti intenzivnosti/obsega nepremoženjske škode in ostalih za prisojo relevantnih okoliščin, ugotovljenih v obravnavanem in v postopkih, na katere se judikati, ki jih omenja, nanašajo) pa pritožba potrebnih konkretnih trditev ne vsebuje. Presplošno je nadalje njeno izpostavljanje, da naj bi na prvo tožnikovo občutljivost (doživljanje bolečin) vplivali tako akutna stresna motnja in posttravmatska stresna motnja, ki sta se pri njem razvili. Kdaj (pravočasno) v postopku na prvi stopnji naj bi tožeča stranka kaj takega zatrjevala, ni razvidno. Prav tako ne, da bi to izhajalo iz ugotovitev13 v postopku angažiranih izvedencev. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo tudi dejstvo (ki ga izpostavlja pritožba), da je bil prvo tožnik ob nezgodi star 8 let (glej 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Zgolj z omenjanjem narave in obsega posledic, ki so prvo tožniku ostale, pritožba ne vzbudi nobenega pomisleka niti v primernost odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje slednjemu prisodilo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje (na podlagi ugotovitev v postopku angažirane izvedenke specialistke klinične psihologije otrok in mladostnikov S.) psihične težave, ki (jih pritožba izpostavlja in) so se pri prvo tožniku razvile v posledici izzvenele posttravmatske stresne motnje (in sicer razdraženost, motnje koncentracije, pretirano opreznost, prepričanje o fizični ranljivosti in na sploh zmanjšani možnosti, primanjkljaj opredeljen kot „naučena nemoč“,14 prizadetost osebnega razvoja oziroma njegovo psihosocialno funkcioniranje) upoštevalo prav v okviru ugotavljanja obsega nepremoženjske škode iz prej omenjenega naslova.15 V zvezi z njenim sklicevanjem na primere iz sodne prakse, ki naj bi izkazovali, da je iz tega naslova prisojena odškodnina prenizka, pa velja (glej predhodno točko obrazložitve te sodbe) poudariti, da pritožba tudi v tem oziru konkretnih trditev, iz katerih bi izhajalo, da je to sklicevanje (zaradi primerljivosti za prisojo odškodnine relevantnih okoliščin, ugotovljenih v obravnavanem oziroma v postopkih, na katere se judikati, ki jih omenja, nanašajo) utemeljeno, ne vsebuje. Ker je pri prvo tožniku posttravmatska motnja (kot to izhaja iz ugotovitev izvedenke S.16) sčasoma izzvenela, je neprepričljivo tudi pritožbeno sklicevanje na višino odškodnine, ki naj bi bila (glede na pritožbene trditve) zaradi nje prisojena v okviru zadev II Ips 25/2009 in II Ips 522/2009 Vrhovnega sodišča RS, saj je iz predloženih judikatov17 razvidno, da je šlo v omenjenih primerih (za razliko od konkretnega) za trajno obliko. Pritrditi je potrebno sicer pritožbi, da so zaključki sodišča prve stopnje (glej 25. in 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) o možnosti zmanjševanja posledic prometne nezgode (na čustvenem in kognitivnem področju) ob morebitnem izvajanju psihoterapije, nejasni. A je na drugi strani tudi pritožbeno omenjanje upoštevanja bodočega zdravljenja18 (pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja) ne le novo, ampak hkrati tudi presplošno (nejasno).

14. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi ugotovitve (mnenja) izvedenca travmatologa zaključilo, da je bil prvo tožnik osemkrat na kontrolnih pregledih kot tudi da je preveze na domu opravljala patronažna sestra (in da zato ni hodil v bolnico). Pritožba (glede potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem) poudarja, da naj bi sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da prvo tožnik v obdobju med 14. 2. 2011 in 28. 2. 2011 ni hodil na preveze v bolnišnico. Vendar pa zgolj njeno izpostavljanje zapisa19 v izvidu z dne 14. 2. 2011 (priloga A13) prej omenjenih ugotovitev izvedenca ne omaje. Da je patronažna služba (ponovno) morala hoditi na dom zaradi previjanja ran in razgibavanja, pa navsezadnje izhaja tudi iz samih tožbenih navedb (na 3. strani).

15. Sodišče prve stopnje se je glede zaključka, da je prvo tožnik prvih pet tednov tujo pomoč potreboval po 6 ur dnevno, kasneje pa dva meseca po dve uri dnevno, oprlo na ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca travmatologa.20 Pritožba zgolj z navajanjem (opozarjanjem), da je to prvo obdobje trajalo deset tednov21 in da je prvo tožnik pomoč potreboval cel dan, dvoma v te zaključke ne poraja.22 Na drugi strani pritožbeno poudarjanje, da je šlo pri njegovi oskrbi za pomoč, ki jo drugače nudi kvalificirano zdravstveno (strokovno) osebje (oziroma da takšno oskrbo, ki je bila potrebna in s strani staršev nudena, v bolnišnici nudijo medicinske sestre),23 prvenstveno predstavlja (neupoštevno) novoto24 (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker ta ni povsem enotna, ni moč slediti niti pritožbenemu sklicevanju na sodno prakso glede višine urne postavke. Poleg odločb, na katere se sklicuje pritožba (in v okviru katerih naj bi bila priznana višja urna postavka kot v predmetni zadevi), obstajajo tudi takšne, iz katerih razvidni zneski so nižji od 6,00 EUR/uro.25

16. Pritožba pravilno ugotavlja, da gre pri navedbi sodišča prve stopnje (v 44. točki obrazložitve) o tem, da odvetniški stroški znašajo 2.753,24 EUR, za pomoto. Da ti znašajo 3.753,24 EUR, namreč izhaja iz obračunanega zneska 22 % DDV (825,71 EUR) oziroma skupnega zneska 4.578,95 EUR (glej 44. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Upoštevaje jasno26 določbo tarifne številke 1200 za to presojo relevantnega27 ZOdvT28 tožeči stranki zaradi odvetničinega zastopanja več (dveh) strank ne gre povišanje nagrade za narok.29 Neutemeljeno je tudi navajanje, da naj bi bil njen uspeh glede višine zahtevka višji (kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje), ker naj bi uspela z zahtevkom 68.785,00 EUR. Kako je tožeča stranka izračunala ta znesek, ni (po)jasn(jen)o. V kolikor je pri tem upoštevala tudi znesek, ki je bil s strani toženke plačan tekom postopka, temu ni moč pritrditi. Ker glede izpolnjenega zneska tožbe ni umaknila, v tem delu namreč z zahtevkom ni uspela.

17. Ker je toženka v postopku na prvi stopnji30 ugovarjala „le“ potrebnosti določenih potnih stroškov (oziroma opravljenih poti), ne pa tudi s strani tožeče strani opravljenemu vrednotenju (ceni za km prevoza), je sodišče prve stopnje (kot upravičeno navaja pritožba) z uporabo drugega kriterija (to je stroška goriva za osebno vozilo nižjega cenovnega razreda za 1 km),31 dejansko prekoračilo trditveni okvir. Izhajajoč iz (neprerekane trditve o) vrednosti, ki jo je zatrjevala tožeča stranka (0,37 EUR/km), in števila s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih kilometrov (3.695,80 km), višina potnih stroškov, do povračila katerih je tožeča stranka upravičena, skupaj znaša 1.367,4 EUR (oziroma 1.079,1 EUR več kot je prisodilo sodišče prve stopnje).

18. Tožeča stranka upravičeno izpostavlja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo skupen znesek premoženjske škode. Ta znesek bi brez upoštevanja (predhodno) obravnavanega povišanja iz naslova povračila potnih stroškov znašal (158,00 EUR32 + 288,27 EUR33 + 150,00 EUR34 + 2.185,00 EUR35) 2.781,3 EUR (in ne zgolj 2.185,00 EUR). Glede na celotni znesek iz naslova povračila potnih stroškov (1.367,4 EUR) pa znaša premoženjska škoda skupaj 3.860,4 EUR. Ob upoštevanju 88% temelja in odštetju valoriziranega zneska že izplačane odškodnine za premoženjsko škodo (777,75 EUR)36 je dolžna toženka drugo tožnici iz tega naslova plačati še 2.619,4 EUR.

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

19. Pritožnica navaja, da naj bi bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo glede na poškodbe, ki jih je prvo tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, ter glede na sodno prakso v podobnih primerih občutno previsoka. A ker takšne relevantne sodne prakse konkretno ne opredeli, tudi njenemu navajanju o neprimernosti prisojene odškodnine ni moč slediti. Sodišče prve stopnje med poškodbami, ki jih je prvo tožnik utrpel, res omenja tudi bulozni edem,37 vendar pri tem ni razvidno, da bi iz tega razloga slednjemu prisodilo višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo.

20. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje (glede na ugotovitve izvedenke S. v dopolnitvi mnenja z dne 8. 9. 2016) akutno stresno reakcijo (akutno reakcijo na stres) obravnavati zgolj pri odškodnini za strah in ne tudi odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (v zvezi s katero to reakcijo prav tako omenja - glej 17. stran obrazložitve izpodbijane sodbe). A tudi brez upoštevanja omenjene reakcije je glede na ostale s strani sodišča prve stopnje podane ugotovitve o trajanju (intenziteti) telesnih bolečin in pretrpljenih nevšečnostih med zdravljenjem iz tega naslova prisojeni znesek odškodnine (še zmeraj) ustrezen (primeren).38 Pritožnica sicer poudarja, da je prisojena odškodnina iz tega naslova glede na s strani izvedencev podane ugotovitve močno pretirana in da ni v skladu s sodno prakso (primerna odškodnina naj bi po njenem mnenju znašala 15.000,00 EUR), a je (kot je bilo ugotovljeno že v predhodni točki obrazložitve te sodbe) v svojem navajanju presplošna (sklicuje se npr. na sodno prakso, ki je konkretno niti ne opredeli) in zato neprepričljiva. Podobni zaključki veljajo tudi za (podobno) pritožbeno navajanje v zvezi z odškodnino prisojeno za strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženost.39

21. Glede odškodnine za strah pritožnica navaja, da naj bi sodišče prve stopnje odločitev nepravilno oprlo na mnenje izvedenke S. in ne (kot bi to po njenem stališču moralo) na mnenje izvedenca V. V tem oziru velja najprej poudariti, da je sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitve obeh omenjenih izvedencev (glej 20. - 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer se je glede okoliščin (daljšega) trajanja in intenzivnosti strahu (v končni fazi) naslonilo na mnenje S., v domeni katere je40 (kot je to poudarilo v 22. točki obrazložitve) prav ugotavljanje psihičnega doživljanja. Izvedenka S. pa se pri izdelavi mnenja (kot to presplošno41 navaja pritožba) tudi ni naslonila le na osebno izpovedbo obeh tožnikov.42 Zato pritožnica ne prepriča, da bi moralo dati sodišče „prednost“ ugotovitvam izvedenca travmatologa (to je V.).

22. Pritožnica pravilno navaja, da strahu pred ponovno poškodbo ni moč upoštevati pri odmeri odškodnine za strah. To obliko (nepremoženjske škode) bi bilo glede na njen obstoj (trajnost) oziroma način (psihične posledice), na katerega se pri prvo tožniku odraža (glej 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), moč upoštevati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. To z drugimi besedami pomeni, da gre zgolj za napačno „uvrstitev“ sodišča prve stopnje, ki na okoliščino, da gre za pravno relevantno pojavnost, oziroma na skupen obseg utrpele nepremoženjske škode (posledično pa tudi na skupno višino odškodnine, do katere je prvo tožnik zato upravičen) nima nobenega vpliva.43

23. Toženka konkretnih trditev o tem, kako bi lahko prvo tožnik z izvajanjem psihoterapevtske obravnave (ali morebitnih drugih konkretno opredeljenih terapij) zmanjšal obseg obstoječih posledic prometne nezgode na svojem zdravju (to je preprečil nastanek škode oziroma zmanjšal njen uspeh), v postopku na prvi stopnji pravočasno ni podala. To je začela (tudi sicer povsem splošno) zatrjevati šele po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja S. v vlogi z dne 28. 9. 2016 (prepozno oziroma v nasprotju z 286. členom ZPP). Ker takšnih (pravočasnih) trditev v postopku na prvi stopnji ni podala in ker vsebina dokaza (izvedenskega mnenja) tega ne more nadomestiti,44 je neupoštevno (obširno) pritožbeno pojasnjevanje, kako bi lahko prvo tožnik težave ublažil (ali celo odpravil) in kako bi moralo sodišče vse to upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

24. Utemeljeno pa se toženka pritožuje zoper način, na katerega je sodišče prve stopnje upoštevalo revaloriziran znesek že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za pravilno ugotovitev zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, do katerega je prvo tožnik upravičen, je potrebno 88% temelj (oziroma takšno toženkino odgovornost) upoštevati glede na celoten denarno ocenjeni obseg nepremoženjske škode (66.000,00 EUR), nato pa od (tako dobljenega) zneska 58.080,00 EUR odšteti valoriziran znesek že plačane odškodnine (13.377,30 EUR). To pomeni, da je prvo tožnik upravičen še do zneska 44.702,7 EUR (in ne do zneska 46.307,97 EUR, kot je to zaključilo/prisodilo sodišče prve stopnje).

25. Uspeh glede na temelj in višino zahtevka je potrebno (pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka) upoštevati le v primerih, ko so zaradi ugotavljanja obeh nastali relevantni pravdni stroški. Ker je bila v konkretnem primeru glede temelja zahtevka že na prvem naroku sklenjena delna sodna poravnava in ni razvidno, da bi pred tem v tem oziru nastali kakšni posebni stroški, uspeh strank v pravdi ustreza njunemu uspehu glede na višino zahtevka. Tudi v tem delu je torej toženkina pritožba utemeljena.

26. V skladu z vsem predhodno navedenim je bilo potrebno obema pritožbama delno ugoditi. Pritožbi tožeče stranke je bilo potrebno v zvezi z zneskom odškodnine za premoženjsko škodo ugoditi tako, da se odločitev v drugi alineji I. točke izreka spremeni (358. člen ZPP) tako, da se znesek 1.238,86 EUR nadomesti z zneskom 2.619,4 EUR, znesek 15.809,86 EUR pa z zneskom 14.429,32 EUR. Toženkini pritožbi pa je bilo potrebno (v skladu z navedenim v predhodnih točkah obrazložitve te sodbe) ugoditi tako, da se odločitev v prvi alineji I. točke izreka spremeni (358. člen ZPP) tako, da se znesek 46.307,97 EUR nadomesti z zneskom 44.702,7 EUR, znesek 84.592,03 EUR pa z zneskom 86.197,3 EUR. Prav tako je bilo potrebno posledično spremeniti tudi odločitev v stroškovnem delu (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Uspeh tožeče stranke (glej tudi predhodno točko te obrazložitve) znaša45 približno 30%, tožene pa 70%. Glede na (pritožbeno neizpodbit) obseg potrebnih pravdnih stroškov, ki so tožeči stranki nastali (10.647,81 EUR), je slednja upravičena do povrnitve stroškov v višini 3.194,3 EUR, toženka (kateri so nastali v višini 101,8 EUR) pa v znesku 71,2 EUR. Po pobotanju medsebojno nastalih stroških je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini 3.123,1 EUR. V skladu s tem je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe.

27. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbi v preostalem kot neutemeljeni zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker sta pravdni stranki obe delno uspeli s svojima pritožbama, sami nosita stroške nastale z njuno vložitvijo (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 2 Slednji tak defekt, ki naj bi se zacelil z rednimi prevezami (per secundam), v mnenju z dne 28. 11. 2013 (glej drugo in tretjo stran) sicer omenja, a ne kot (ob nezgodi) utrpljeno poškodbo. 3 V ta okvir sodi tudi pritožbeno omenjanje obsežnih vnetij, ki naj bi se pojavile na ranah (ran zaradi nošenja longet). 4 Pravilneje za posamezne oblike, ki jih je tožeča stranka v tem postopku zatrjevala. 5 Za presojo primernosti (ustreznosti) odškodnine, ki jo je prvo tožniku prisodilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja, pritožbeno izpostavljanje, da se je sodišče prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo obe obdobji njegove hospitalizacije (in sicer od 6. 12. do 23. 12. 2010 in od 24. 1. do 14. 2. 2011), zmotilo pri seštevku obeh dob (izračunalo je 34 namesto 40 dni), ni bistveno. 6 Ta se namreč ne prisoja zaradi poškodbe (same za sebe). 7 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 8 Enako velja za (konkretizirane) trditve o prevezah z obkladki. 9 Ki je ob zaslišanju na naroku dne 19. 3. 2014 pojasnil tudi, kakšne bolečine naj bi prvo tožnik ob prevezih ran trpel oziroma kako jih je v svojem mnenju sam opredelil. 10 Enako velja glede njenega navajanja, da naj bi prvo tožnik opravil 12 fizioterapij. Izvedenec travmatolog je namreč ugotovil, da je slednji opravil sedem seans ambulantne fizioterapije (glej 8. stran njegovega mnenja z dne 28. 11. 2013). Ker njene trditve, da naj bi imel prvo tožnik hude bolečine, vse dokler je nosil obe longeti (oziroma še približno 30 dni), prav tako niso izkazane, ni prepričljiv niti pritožbeni očitek, da naj bi izvedenec bolečinsko obdobje hudih bolečin ocenil preskopo in bistveno prekratko. 11 Pritožba namreč tudi tega konkretno ne pojasni. 12 Npr. poklic, starost, spol…. 13 Le-te manjkajočih (neupoštevnih) trditev pravdnih strank tudi sicer ne morejo nadomestiti. 14 Ki ga ovira pri šolanju (skupaj s slabšo samopodobo pa vpliva tudi na njegovo kognitivno funkcioniranje). 15 Glej 17. in 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 16 Glej 8. stran mnenja z dne 1. 6. 2016 oziroma 4. stran dopolnilnega mnenja z dne 8. 9. 2016. 17 Glej prilogi A49 in A50. 18 Za katerega sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da naj bi (bo) do njega tudi res prišlo. 19 „Tam se odločimo za nadaljevanje prevezovanja z Aquacell-om pri nas na dva dni.“ 20 Glej 10. stran njegovega mnenja z dne 28. 11. 2013 oziroma ustno dopolnitev tega mnenja ob zaslišanju na naroku dne 19. 3. 2014. 21 Sodišče prve stopnje ne ugotavlja (kot to navaja pritožba), da je prvo tožnik malo in veliko potrebo opravljal v postelji (10 tednov), ampak (zgolj) navaja, da naj bi to izhajalo iz izpovedbe tožnice (glej 35. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 22 Glede nadaljnjih dveh mesec sodišče prve stopnje ugotavlja (glej 35. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je prvo tožnik to pomoč potreboval pri oblačenju, obuvanju, umivanju in transferjih (oziroma vseh opravilih, ki so pogojena s pokrčenjem kolena). Pritožba zatrjuje, da naj bi bila ocena dveh ur za ta opravila prenizka, a je tudi v tem oziru presplošna in neprepričljiva. 23 Zaradi česar naj bi bila (po mnenju pritožbe) upravičena cena ure nudene pomoči najmanj 6,00 EUR. 24 Ni namreč razvidno, da bi tožeča stranka takšne trditve (pravočasno) podala v postopku na prvi stopnji. 25 Glej npr. VSRS sodbo VIII Ips 315/2015, VSL sodbo II Cp 4086/2011, VSL sodbo II Cp 2809/2015 in VSL sodbo II Cp 653/2015. 26 In sicer za katera opravila se odvetniku nagrada v primeru zastopanja več oseb poviša. 27 Glej drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife, Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami. 28 Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami. 29 Glej npr. VSL sklep II Cp 120/2013 z dne 16. 1. 2013. 30 Glej njen odgovor na tožbo. 31 Glej 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 32 odškodnina za uničena oblačila 33 povračilo potnih stroškov 34 stroški zdravil 35 povračilo iz naslova tuje nege in pomoči 36 Glej 40. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 37 Za katerega je izvedenec V. poudaril, da predstavlja zaplet (komplikacijo), ki se je pojavil(a) ob poškodbi mehkih tkiv (glej izvedensko mnenje z dne 28. 11. 2013). 38 Na drugi strani sodišče prve stopnje v tem okviru nikjer ne omenja, da naj bi pri prvo tožniku prišlo do postkomocijskega sindroma ali posttravmatskega možganskega sindroma, ampak (zgolj) ugotovitev izvedenke (glej osmo stran mnenja izvedenke S. z dne 1. 6. 2016), da lahko hud stres, kot ga je doživel prvo tožnik, povzroči podobne motnje kot neposredna poškodba možganov ob udarcu (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 39 Kot tudi za toženkino pritožbeno sklicevanje na zadevi (odločbi) II Ips 487/2007 ter II Ip 189/2013, v zvezi s katerima izpostavlja podobnosti z obravnavanim primerom. Vendar pa zgolj z izpostavljanjem primerljivosti v določenih segmentih (npr. v naravi poškodb) pritožba ne prepriča. Sodišče prve stopnje je namreč glede vseh oblik nepremoženjske škode, ki jih je prvo tožnik utrpel, podalo obsežne (dejanske) ugotovitve, ki jih je tudi natančno obrazložilo. V čem naj bi bila podobnost obeh z njene strani izpostavljenih primerov z obravnavanim v tem (za prisojo odškodnine bistvenem) oziru, pritožba ustrezno (konkretno) ne pojasni. 40 Glede na strokovno področje, ki ga pokriva. 41 Kaj naj bi bil razlog za takšen zaključek, ni razvidno. S. v mnenju (glej drugo in tretjo stran njenega mnenja z dne 1. 6. 2016) jasno omenja, kaj (katero dokumentacijo) vse je uporabila pri izdelavi mnenja (med drugim tudi v tem postopku izdelano mnenje izvedenca V.). 42 Okoliščina, da sta čustveno vpletena in kot pravdni stranki zainteresirana za njen ugoden izid, še ne pomeni, da je bila (samo) zato njuna izpovedba pristranska. 43 Pomeni le, da bi bilo potrebno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti povečati za (točno) toliko, za kolikor bi bilo potrebno zmanjšati odškodnino za strah. 44 Niti okoliščina, da se do teh izvedenkinih navajanj v izpodbijani sodbi opredeljuje tudi sodišče prve stopnje. 45 (44.702,7 EUR + 2.619,4 EUR) : 158.336,16 EUR