Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožena stranka na narok pravilno vabljena, saj ji je bilo vabilo vročeno s t.i. fikcijo vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP. Dne 23. 11. 2016 je bilo toženi stranki v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebno pisanje dvigniti. Ker tožena stranka v tem času pisanja ni dvignila, je po poteku tega roka nastopila zakonska fikcija vročitve, na kar je bila tožena stranka v obvestilu opozorjena. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenega izhaja, da je tožena stranka s prejemom obvestila vedela, da jo na pošti čaka pismo sodišča, pa ga kljub temu v roku 15 dni ni dvignila. Ker ne trdi, da obvestila, ki ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku, ni prejela, ali da je njen hišni predalčnik ustrezen, je bila vročitev pravilno opravljena že s potekom 15-dnevnega roka, v katerem bi bilo potrebno pisanje dvigniti. V obvestilu pa je bila opozorjena tudi na to, da bo v primeru neustreznega predalčnika pisanje vrnjeno sodišču. Ker je vročevalec ugotovil, da je hišni predalčnik tožene stranke neustrezen (se odpira), je pismo vrnil sodišču. Naslovnik mora sam poskrbeti za to, da ima ustrezen hišni predalčnik, sicer trpi posledice, ki jih takšna neskrbnost prinese.

Tožena stranka, ki trdi, da jo je tožeča stranka oškodovala, pa tudi ni uveljavljala procesnega pobotnega ugovora niti ni vložila nasprotne tožbe, s katero bi od tožeče stranke zahtevala plačilo zatrjevane škode. Zato tožena stranka izven procesno predvidenih načinov uveljavljanja odškodnine ne more doseči poračunavanja plačanih (a po lastnem mnenju neupravičeno zaračunanih) in neplačanih računov. Tožena stranka pa z navedbo, da se od neplačanih računov odštejejo plačani računi za izdelavo končnih izkazov (t.i. 13. računi) ne more uspeti tudi zato, ker zakon določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice plačanega zahtevati nazaj (prvi odstavek 191. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 391/2016 z dne 7. 1. 2016 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka. V II. točki je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 473,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitve določb pravdnega postopka, se je pravočasno pritožila tožena stranka in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti, dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu, in sicer da je tožeča stranka za toženo stranko od leta 2009 dalje na podlagi ustnega dogovora opravljala storitve računovodstva in knjigovodstva. Tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo računov za navedene storitve za mesece julij 2013, september 2013 ter od maja 2014 do vključno januarja 2015. Po izvedbi dokaznega postopka, to je po zaslišanju zakonite zastopnice tožeče stranke in vpogledu v listinsko dokumentacijo v spisu, je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožeča stranka dokazala, da je storitve v vtoževanem obdobju opravila v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje izhaja, da je to sledilo prepričljivi izpovedbi zakonite zastopnice tožeče stranke, saj je ugotovilo, da jo podpira predloženi e-mail tožene stranke (na A14), v katerem tožena stranka priznava neplačila ter prevzema svoj del odgovornosti v odnosu s tožečo stranko. Presodilo je tudi, da tožena stranka ni dokazala svojih ugovorov, da naj bi tožeča stranka delo opravljala nekvalitetno in prepozno. Ugotovilo je, da se večina obrazcev, ki jih je predložila tožena stranka, ne nanaša na relevantno obdobje, da tožena stranka tudi ni podala natančnih navedb o zamudi ter da računa za oddajo končnih izkazov nista vtoževana, zato za odločitev nista relevantna. Za druge predlagane dokaze tožene stranke pa je štelo, da so umaknjeni, saj tožena stranka na narok ni pristopila. Na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanja in e-maila) je sklenilo tudi, da je bil v redkih primerih, ko je prišlo do zamud pri delu tožeče stranke (zamuda roka za oddajo DDV), razlog za zamudo na strani tožene stranke, ki je dokumente prinašala z zamudo.

6. Večji del pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj tožena stranka napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka delo opravila strokovno in kvalitetno. Trdi namreč, da je tožeča stranka zamujala z oddajo obrazcev ter da je bilance pripravljala zadnji dan, zaradi česar jih ni mogla pregledati. V pritožbi nadalje navaja, da ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno, saj naj bi zgolj povzemalo izjave tožeče stranke. Meni, da je sodišče prezrlo vse njene ugovore ter da njene ugovorne navedbe dokazujejo že obrazci, ki jih je predložila. Vztraja pri dokazovanju s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Meni, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki uporablja izraze kot so "morebitne" in "redke" izhaja subjektivna vrednostna sodba sodišča prve stopnje, zato sodišču prve stopnje očita pristransko sojenje.

7. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s temi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer uveljavlja v sporih majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je, glede na to, da tožena stranka ni pristopila na narok za glavno obravnavo, niti se njen zakoniti zastopnik ni udeležil zaslišanja, izvedlo predložene listinske dokaze in dokaz z zaslišanjem zakonite zastopnice tožeče stranke in se do vseh izvedenih dokazov v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi opredelilo. Obsežna dokazna ocena vseh izvedenih dokazov sodišča prve stopnje izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ne drži pritožbeni očitek, da ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev. Očitek pristranskega sojenja se tako izkaže kot neutemeljen, s poudarjanjem posameznih iz obrazložitve iztrganih izrazov, pa tožena stranka izkazuje zgolj nesprejemanje dokazne ocene sodišča prve stopnje. Dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke, podan v pritožbi, pa je tudi prepozen (452. in 453. člen ZPP), saj se šteje, da je umaknila vse dokazne predloge, podane pred sodiščem prve stopnje, razen predloženih listinskih dokazov (prvi odstavek 455. člena ZPP). Tožena stranka torej dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka delo opravila koretno in profesionalno ter da je bila za redke primere zamud odgovorna sama, v pritožbenem postopku ne more izpodbiti.

8. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi kolikor tožena stranka z navedbami, da so bili njeni ugovori preslišani in dokazi spregledani, meri na to, da ji je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje kršena pravica do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), temu očitku tudi ni mogoče pritrditi. Ne drži namreč, da bi sodišče prve stopnje prezrlo ugovore tožene stranke, saj se je do njih opredelilo, prav tako tudi do z njene strani predloženih listinskih dokazov, kar je vse razvidno iz povzetka obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 5. te obrazložitve).

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti tožene stranke, ki je tudi ni zaslišalo. Pritožbene navedbe v tej smeri so skope; tožena stranka navaja zgolj to, da vabila ni prejela zaradi neustreznega poštnega predalčnika. Trdi, da o slednjem ni bila obveščena, da pa do takrat z vročanjem ni imela težav in je pošto normalno prejemala.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožena stranka na narok pravilno vabljena, saj ji je bilo vabilo vročeno s t.i. fikcijo vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP. Dne 23. 11. 2016 je bilo toženi stranki v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebno pisanje dvigniti. Ker tožena stranka v tem času pisanja ni dvignila, je po poteku tega roka nastopila zakonska fikcija vročitve, na kar je bila tožena stranka v obvestilu opozorjena. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenega izhaja, da je tožena stranka s prejemom obvestila vedela, da jo na pošti čaka pismo sodišča, pa ga kljub temu v roku 15 dni ni dvignila. Ker ne trdi, da obvestila, ki ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku, ni prejela, ali da je njen hišni predalčnik ustrezen, je bila vročitev pravilno opravljena že s potekom 15-dnevnega roka, v katerem bi bilo potrebno pisanje dvigniti. V obvestilu pa je bila opozorjena tudi na to, da bo v primeru neustreznega predalčnika pisanje vrnjeno sodišču.1 Ker je vročevalec ugotovil, da je hišni predalčnik tožene stranke neustrezen (se odpira), je pismo vrnil sodišču. Naslovnik mora sam poskrbeti za to, da ima ustrezen hišni predalčnik, sicer trpi posledice, ki jih takšna neskrbnost prinese. Očitek absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen, saj je bil razlog za neudeležbo na naroku na strani tožene stranke same.

11. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da se je tožeča stranka samovoljno odločila, katere račune bo s prejetimi plačili štela kot poravnane. V zvezi s tem je treba najprej pojasniti, da je vrstni red vračunavanja izpolnitve določen v 287. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), vendar pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila in dokazala, da je ob pravilni uporabi materialnega prava treba šteti, da so bili vtoževani računi poravnani.

12. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da želi tožena stranka z navedbami v tej smeri doseči presojo ustreznosti dela tožeče stranke v drugem obdobju, za katero tožeča stranka v tem sporu ne terja plačila oziroma so bili računi zanj že poravnani. Trditve, da tožeča stranki ni pravilno in pravočasno izpolnjevala svojih obveznosti v drugih obdobjih, niso pravno relevantne, kot je toženi stranki že pojasnilo sodišče prve stopnje. To velja tudi glede ugovora, da tožeča stranka tožene ni opozorila na pravočasno uveljavljanje refundacijskega zahtevka. Tožena stranka, ki trdi, da jo je tožeča stranka oškodovala, pa tudi ni uveljavljala procesnega pobotnega ugovora niti ni vložila nasprotne tožbe, s katero bi od tožeče stranke zahtevala plačilo zatrjevane škode. Zato tožena stranka izven procesno predvidenih načinov uveljavljanja odškodnine ne more doseči poračunavanja plačanih (a po lastnem mnenju neupravičeno zaračunanih) in neplačanih računov. Tožena stranka pa z navedbo, da se od neplačanih računov odštejejo plačani računi za izdelavo končnih izkazov (t.i. 13. računi) ne more uspeti tudi zato, ker zakon določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice plačanega zahtevati nazaj (prvi odstavek 191. člena OZ).

13. Pritožbene navedbe tožene stranke so, glede na navedeno, neutemeljene. Višje sodišče tudi našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni prispeval k pritožbeni presoji, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično mora tudi tožeča stranka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Na obvestilu, ki je bilo puščeno v hišnem predalčniku je bila v pouku opozorjena: "Če v navedenem roku pisma ne boste prevzeli, bo sodišče štelo, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka. Po preteku roka bo pismo puščeno v hišnem predalčniku. Če predalčnika nimate ali je ta neuporaben, bo pismo vrnjeno sodišču."