Jedro

Izpovedba priče - zdravnice o tem, kar je pri opravljanju svojega poklica izvedela od pacientke (mladoletne oškodovanke), je dokaz, pridobljen skladno z zakonom in ga zato sodišče sme upoštevati.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega R.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom ob preizkusu pripora po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) obdolženemu R.V., ki je utemeljeno osumljen storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ ter nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 183. člena KZ, podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnilo.

Zoper pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka N.F. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, na podlagi česa šteje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja in svoje zaključke tudi ustrezno utemeljilo. Ne strinja se tudi z navedbo zahteve, da bi sodišče moralo izločiti izpovedbo priče ginekologinje dr. U.S. v delu, kjer povzema izpovedbo oškodovanke. Skladno s 5. točko prvega odstavka 236. člena ZKP zdravnik ne more odreči pričevanja o dejstvih, ki so jih izvedeli pri opravljanju svojega poklica, če gre za kazniva dejanja iz tretjega odstavka 65. člena ZKP. Zato je tudi izpovedba te priče zakonit dokaz.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in s tem v zvezi trdi, da izpodbijani pravnomočni sklep ne navaja določno razlogov za obstoj utemeljenega suma. Zgolj naštevanje dokazov, ki so bili izvedeni, utemeljenega suma ne dokazujejo. Izpodbijani sklep bi v tem delu moral še posebej pojasniti, zakaj ni sprejemljivo obdolženčevo odločno zanikanje kaznivih dejanj na škodo mladoletne hčerke.

Preizkus pripornih razlogov je vsebinsko enak pri odreditvi in pri podaljšanju pripora. V vsakem sklepu o priporu mora sodišče obrazložiti vsa odločilna dejstva in med njimi določno navesti tudi razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, pri čemer mora ta presoja temeljiti na vsebinski oceni zbranih dokazov in podatkov (drugi odstavek 202. člena ZKP).

Zunajobravnavni senat je v celoti zadostil navedenim procesnim standardom obrazložitve sklepa o priporu, saj ni le naštel dokazov za utemeljen sum, kot trdi vložnica, temveč je strnjeno, vendar v bistvenem povzel tudi vsebino posameznih dokazov (izpovedb prič, izvedenskih mnenj) in na tej podlagi obrazloženo ugotovil obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil obe kaznivi dejanji. Iz obrazložitve sklepa izhajajo okoliščine, ki zanikajo verjetnost zagovora obdolženca, ki prizna le "občasno neprimerno obnašanje do žene", zanika pa spolna dejanja proti mladoletni hčerki. Z vprašanjem "sprejemljivosti zagovora" se sodišče v tem stadiju postopka ne more ukvarjati, ker je ocena zanesljivosti in verodostojnosti posameznih dokazov (torej tudi obdolženčevega zagovora) prepuščena nadaljnjemu postopku. Vsebinsko enake ugovore vložnice je utemeljeno zavrnilo tudi pritožbeno sodišče, ki je pravilno ugotovilo, da na tej podlagi zatrjevana procesna kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (na katero se vložnica sklicuje tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti) ni podana.

Zahteva tudi neutemeljeno trdi, da naj bi bila izpovedba priče (ginekologinje dr. U.S.) v tistem delu, ko izpoveduje o vsebini razgovora z mladoletno oškodovanko, ne da bi bila ta poučena o dolžnosti izpovedovati po resnici, nezakonit dokaz, ki bi moral biti izločen iz kazenskega spisa. S tem smiselno uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kot pravilno ugotavlja tudi vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, izpovedba zdravnika o tem, kar je izvedel pri opravljanju svojega poklica, ni nedovoljen dokaz, na katerega se sodna odločba ne bi smela opirati. Po noveli ZKP-E (ki velja od 13.6.2003 dalje) zakon osebam, naštetim v 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP, med njimi tudi zdravniku, ne daje več privilegija, da se zaradi varovanja poklicne skrivnosti smejo vedno odreči pričanju o dejstvih, ki so jih izvedeli pri opravljanju svojega poklica (tako imenovane privilegirane priče). Na ta privilegij se ne morejo sklicevati v primerih kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena KZ, med katera sodijo tudi kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost iz XIX. poglavja KZ. Zakon v takih primerih daje prednost uspešnejšemu dokazovanju kaznivih dejanj, storjenih na škodo mladoletnih oseb pred interesi varovanja poklicne skrivnosti. Ob tem je skorajda odveč opozoriti, da zdravnik pri opravljanju svojega poklica (kamor sodi tudi pogovor s pacientom, ki pa ga ni mogoče enačiti z zaslišanjem pred sodiščem) ni dolžan in tudi ne sme pacienta opozarjati na posledice krive izpovedbe. Zato je treba ugotoviti, da je izpovedba priče - zdravnice o tem, kar je pri opravljanju svojega poklica izvedela od pacientke (mladoletne oškodovanke), dokaz, pridobljen skladno z zakonom in ga je zato sodišče smelo upoštevati kot podlago utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).