Jedro

Ker vabila priči v spisu ni in o vabljenju te priče iz izpodbijane odločbe ne izhaja ničesar ter v izpodbijani odločbi tudi ni dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič, gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-92/2016/30 (1314-06) z dne 12. 4 2018 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zaradi molka Upravne enote Ljubljana o prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka), zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (2. točka izreka) in zavrnila tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka ter odločila, da stroške postopka nosi tožnik sam (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 12. 6. 2013 pri Upravni enoti Ljubljana vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD). Dne 6. 9. 2016 je vložil pritožbo zaradi molka organa prve stopnje, ker v določenem roku o njegovi prošnji ni izdal odločbe (četrti odstavek 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je po prejemu odgovora organa prve stopnje ugotovila, da razlogi, zaradi katerih odločba tožniku ni bila pravočasno izdana, niso opravičeni. Zato je skladno z drugim odstavkom 255. člena ZUP zahtevala, naj ji organ prve stopnje pošlje dokumente zadeve, o njej pa je tožena stranka odločila na podlagi tretjega odstavka istega člena.

3. Tožena stranka je ugotovila, da je imel tožnik 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (BiH). Iz registra stalnega prebivalstva je bil izbrisan 26. 2. 1992, po izbrisu pa ne on, ne njegova zakonita zastopnika (v času izbrisa je bil mladoleten) niso zaprosili za izdajo dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje ali vložili vloge za sprejem v državljanstvo. Iz podatkov zadeve je namreč razvidno, da je bila v državljanstvo 9. 6. 1992 sprejeta le tožnikova mati, A.A., saj je le zase vložila s tem povezano prošnjo. Za sinova prošnje za sprejem v državljanstvo ni vložila, ker je menila, da bosta pridobila državljanstvo Republike Slovenije skupaj z njo.

4. Glede na tožnikovo mladoletnost v času zapustitve RS je tožena stranka v zvezi z izpolnjevanjem pogoja dejanskega življenja presojala tudi razloge, zaradi katerih so RS zapustili njegovi starši. 5. Na zapisnik, sestavljen 7. 12. 2016 na Veleposlaništvu RS v BiH, je tožnik v zvezi z dejanskim življenjem v RS od 23. 12. 1990 dalje med drugim izjavil, da je RS z vsemi družinskimi člani zapustil marca 1993, saj sta mati in oče maja 1992 zaradi odpovedi zaradi izbrisa ostala brez zaposlitve.

6. Tožena stranka je ob presojanju razlogov upravičene odsotnosti tožnikovega očeta B.B. najprej povzela njegove izjave, dane na zapisnik 6. 12. 2016. Iz njih je razvidno, da je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., in da je RS zapustil marca 1993. Takoj po izbrisu je bil namreč odpuščen iz delovnega razmerja, zaradi česar je ostal brez zaposlitve in pravice do prebivanja v RS; nazadnje je bil zaposlen pri obrtniku C.C. do maja 1992, pred tem pa v več podjetjih. V RS si statusa ni uredil z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, prav tako ni zaprosil za sprejem v državljanstvo, saj ni vedel, da bi bilo to treba storiti. Vstop v RS mu ni bil nikoli zavrnjen. V zvezi z osebnimi, družinskimi, gospodarskimi, socialnimi in drugimi vezmi, ki ga vežejo na RS, je pojasnil, da je z nekaterimi občasno v stiku po telefonu in se z njimi srečuje v BiH, ko so na dopustu. V RS, kjer živita dve ženini sestri, otroci ene izmed njiju in njegov bratranec, si je dvakrat neuspešno poskusil urediti dovoljenje za stalno prebivanje. Tu ima sorodnike, pri katerih bi lahko živel, vendar tega ne želi, le občasno bi rad prihajal na obiske.

7. V dokaznem postopku je tožena stranka zaslišala štiri (navedene) priče, sicer sorodnike tožnika, iz izpovedb katerih je med drugim razvidno, da je bil tožnikov oče zaposlen pri navedenem obrtniku. Vendar pa pričam ni bilo znano, ali je imel tožnikov oče sklenjeno pogodbo za nedoločen čas. Zaslišana je bila tudi tožnikova mati A.A., ki je v zvezi z dejanskim življenjem svojega moža v RS, zaposlitvijo, časom in razlogom za zapustitev RS ter ostalimi okoliščinami družine izjavila enako kot tožnik in njegov oče (prav tako zaslišan).

8. Tožena stranka je 1. 12. 2017 prejela odgovor Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega je na podlagi vpogleda v evidenco delovnih dovoljenj razvidno, da za tožnikovega očeta ni bila zaprošena izdaja delovnega dovoljenja. Po presoji tožene stranke pogoj za izdajo delovnega dovoljenja ni bilo predhodno izdano dovoljenje za prebivanje. Pojasnila je še, da so posebni pogoji za pridobitev delovnega dovoljenja za državljane drugih republik nekdanje SFRJ urejeni v prehodnih določbah Zakona o zaposlovanju tujcev (v nadaljevanju ZZT).

9. Na podlagi podatkov uradnih evidenc ter izjav tožnikovega očeta in prič je tožena stranka ugotovila, da sta tako tožnikov oče kot tudi njegova žena ostala brez zaposlitve, kar je bil dejanski razlog za zapustitev RS. Presodila je, da prenehanje delovnega razmerja tožnikovega očeta ni posledica njegovega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da tožnik ni dokazal, da je bil njegov oče pri navedenem obrtniku zaposlen za nedoločen čas, saj ni predložil nobene pogodbe o zaposlitvi, iz katere bi bilo to razvidno, ali listine, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi odpovedi delodajalca, ker je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Glede na navedeno tožnik po oceni tožene stranke ni dokazal vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in očetovo izgubo zaposlitve. Zato je presodila, da tožnikova odsotnost iz RS ni posledica razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, zaradi česar ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja od 23. 12. 1990 dalje.

10. Tožnik je zoper odločbo organa prve stopnje vložil tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navedel je, da je razlog za izgubo očetove zaposlitve dejstvo, da zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni (več) imel ne dovoljenja za prebivanje v RS, ne dovoljenja za delo. Zato naj bi bil delodajalec prisiljen odpovedati njegovo pogodbo o zaposlitvi. Brez dovoljenja za stalno prebivanje pa tožnikov oče ni mogel uspešno najti druge zaposlitve, saj ga delodajalci zaradi neurejenega statusa niso smeli zaposliti. S tem naj bi tožnik ostal brez sredstev za preživljanje. Njegova družina naj bi nato v RS še skoraj eno leto životarila, tožnikov oče pa naj bi bil izpostavljen stalnim grožnjam policije, da ga bodo prisilno deportirali. Glede na navedeno družini Č.Č. naj ne bi preostalo drugega, kot da zapusti RS. Navedeno dejansko stanje je po tožnikovem mnenju razvidno iz v upravnem postopku izvedenih dokazov, in sicer izpovedb tožnika ter prič B.B. in D.D., E.E. in F.F. ter G.G. in H.H. 11. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da njegov oče ni zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja po ZZT, saj ni vedel, da to lahko stori. Tega tudi sicer ne bi mogel storiti, saj maja 1992 ZZT še ni veljal, v času njegove uveljavitve pa zaradi predhodne izgube zaposlitve oče ni izpolnjeval pogojev za pridobitev dovoljenja. Tožnik pojasnjuje, da njegov oče po več kot 25 letih nima več pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da je na njegovo zaposlitev za nedoločen čas mogoče sklepati tudi iz dejstva, da je bila taka oblika zaposlitve v tistem času splošno pravilo. Meni, da zaposlitev za določen čas tudi sicer ne bi spremenila razloga za izgubo zaposlitve.

12. Glede na navedeno naj bi bila tožnikova zapustitev RS v neposredni vzročni zvezi z izbrisom. Ob sklicevanju na delovno knjižico svojega očeta tožnik navaja, da je bil njegov oče zaposlen večino časa od 3. 11. 1971, ko je prvič sklenil delovno razmerje, do 17. 5. 1992, ko ga je delodajalec odpustil zaradi izbrisa. V nekaj več kot dvajsetih letih naj bi imel več kot petnajst let delovne dobe, v vmesnem času pa je bil na služenju vojaškega roka. Iz upravnega spisa naj ne bi izhajale nobene druge okoliščine, ki bi jim bilo mogoče pripisati očetovo izgubo zaposlitve, izvor tožnikovih težav naj bi bilo le protipravno ravnanje tožene stranke, ko je njegovega očeta prenesla iz registra stalnega prebivalstva v register tujcev.

13. Tožnik v bistvenem še navaja, da tožena stranka ne bi smela sama odločiti o zadevi, če bi menila, da organ prve stopnje ni prekoračil roka za odločanje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priglaša stroške postopka.

14. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na svoje ugotovitve iz izpodbijane odločbe.

15. Vsaka stranka je vložila še eno pripravljalno vlogo, v kateri je vztrajala pri svojih argumentih.

_K I. točki izreka:_

16. Tožba je utemeljena.

17. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS.

18. Dovoljenje za stalno prebivanje tujca v RS ureja ZUSDDD. Slednji v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. V skladu z drugim odstavkom 1.č člena ZUSDDD se šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala več kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti za prvih 5 let in sicer: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

19. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe prvega člena in tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da tožnik Slovenije ni zapustil iz razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zaradi katerih bi bil pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen. Tožnik namreč ni izkazal, da bi njegovemu očetu delovno razmerje v RS prenehalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zaradi česar ni vzročne zveze med izbrisom in izgubo zaposlitve tožnikovega očeta; tožnikova mati pa je bila v času zapustitve RS slovenska državljanka. Tožnikov oče ni dokazal, da je bil pri zadnjem delodajalcu zaposlen za nedoločen čas in tudi ni nikoli zaprosil za delovno dovoljenje po ZZT.

20. Tožnik v tožbi stališču tožene stranke ugovarja in navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita. Vztraja pri tem, da je bil očetov delodajalec primoran očetu odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ker oče zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni več imel urejenega statusa v RS. Tako je njegovemu očetu delovno razmerje prenehalo ravno zaradi izbrisa, kmalu po izbrisu. To so potrdile tudi v postopku zaslišane (navedene) priče, čigar izpovedb tožena stranka ni upoštevala. Za izdajo delovnega dovoljenja tožnikov oče ni zaprosil, ker za to ni vedel; poleg tega je ZZT maja 1992 še ni veljal, ko pa je pričel veljati, pa tožnikov oče zaradi predhodne izgube zaposlitve, ni več izpolnjeval pogojev za pridobitev dovoljenja.

21. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2021 opozorila, da je to sodišče s sodbo I U 1242/2018-11 z dne 7. 10. 2020 zavrnilo tožbo tožnikovega očeta, prav tako je s sodbo I U 1342/2018-13 z dne 7. 10. 2020 zavrnilo tožbo tožnikovega brata v istovrstnih zadevah, to je v zadevah za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. Vendar je po obeh sprejetih odločitvah tega sodišča zatem Ustavno sodišče RS v istovrstni zadevi z odločbo Up-268/20-12 z dne 10. 6. 2021 razveljavilo sodbo tega sodišča št. I U 631/2017 in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče poudarilo, da je _glede na smisel in namen ZUSDDD nujno, da se zakon razlaga tako, da osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, omogoči, da si lahko, če za to zaprosijo, uredijo svoj pravni status tako za naprej, s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, ki veljajo za tujce, na podlagi zakona, ki njihov položaj ureja sistematsko, kot tudi za nazaj, s pridobitvijo ugotovitvene odločbe, ki prizna dovoljenje za stalno prebivanje od trenutka izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dalje_1. Dalje je Ustavno sodišče navedlo, _da je pri presoji pravnega položaja izbrisanih oseb treba izhajati iz položaja, ki bi ga te osebe morale imeti, pa ga zaradi tega, ker zakonodajalec ni uredil njihovega položaja, nimajo_.2 Izpostavilo je tudi, da so _za presojo pogoja „če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“ upoštevne tudi okoliščine, ki so vplivale na nezmožnost izbrisanih oseb, da se v Republiko Slovenijo vrnejo v roku enega leta po odhodu iz nje_.3

22. Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije je torej potrebno zakonske pogoje razlagati široko, pri čemer je potrebno upoštevati vse relevantne okoliščine posameznega primera, v konkretnem primeru so to okoliščine, ki se nanašajo na zaposlitev tožnikovega očeta in njeno prenehanje.

23. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je njegov oče izgubil zaposlitev zato, ker so mu državni organi odvzeli dokumente, ga izbrisali iz registra stalnih prebivalcev in ga vnesli v evidenco tujcev, čeprav je imel stalno prebivališče in zaposlitev, ki jo je zaradi izbrisa izgubil in nove ni mogel dobiti. Zatrjeval je, da njegov oče pogodbe o zaposlitvi nima več, da pa je imel zaposlitev za nedoločen čas, kar je bilo tedaj tudi splošno pravilo. Navajal je tudi, da so ugotovitev, da je bila izselitev družine posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, potrdile tudi zaslišane (navedene) priče in da temu ne nasprotuje noben dokaz iz spisa.

24. Iz podatkov v upravnem spisu pa izhaja tudi, da je tožena stranka v ugotovitvenem postopku vabila na zaslišanje tudi pričo I.I., ki naj bi povedala, kje se nahaja C.C., zadnji delodajalec tožnikovega očeta. Imenovana se zaslišanja ni udeležila in tudi ni opravičila svojega izostanka. Dokazovanje s to pričo je tako „obstalo“ samo iz razloga, ker se vabljena priča vabilu na zaslišanje ni odzvala. Vendar pa je zaslišanje prič, ki so pravilno vabljene, treba tudi izpeljati. Da pa bi se pravilno vabljene priče vabilu na zaslišanje tudi odzvale, morajo biti, skladno z določbo tretjega odstavka 73. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na posledice neodziva v vabilu tudi izrecno opozorjene. V spisovnih podatkih vabila navedeni priči ni, zaradi česar ni mogoče preveriti, ali je bila priča v vabilu na posledice neodziva pravilno opozorjena tako, kot to določa 73. člen ZUP. Ker torej vabila navedeni priči v spisu ni in o vabljenju te priče iz izpodbijane odločbe ne izhaja ničesar ter v izpodbijani odločbi tudi ni dokazne ocene o zaslišanju (navedenih) prič, gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, na katero je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

25. Po presoji sodišča tako v obravnavanem primeru bistvena okoliščina, ali je bila izguba zaposlitve tožnikovega očeta posledica izbrisa, ni bila zadosti razčiščena. Zato tudi ni zadosti razčiščen pogoj dejanskega življenja tožnika v RS od 23. 12. 1990 dalje. To pomeni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Sodišče je zato na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponoven postopek. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji senata, brez oprave glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

26. Sodišče v zvezi s tožnikovim predlogom za oprostitev plačila sodne takse še pojasnjuje, da o tem njegovem predlogu ni posebej odločalo, ker je tožnik oproščen plačila sodne takse že na podlagi vzajemnosti.

_K II. točki izreka:_

27. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je odločilo tudi, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške tega postopka, v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik in zavezanec za DDV, zato se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

1 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-268/20-12 z dne 10. 6. 2021, 9. točka obrazložitve. 2 Ibidem, 15. točka obrazložitve. 3 ibidem, 16. točka obrazložitve.