Jedro

Za osebe, ki po 2. odst. 35. čl. Zakona o državljanstvu FLRJ niso bile vpisane v evidenco o državljanih FLRJ in se zanje ugotavlja državljanstvo na podlagi 3. odst. 63. čl. ZDen, velja zakonska domneva, po kateri je ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (da je oseba nemške narodnosti in je vsaj že ob uveljavitvi novele zakona 4.12.1948, živela v tujini), podan tudi razlog nelojalnega ravnanja. Organ ga zato ni dolžan posebej ugotavljati, prizadete stranke ga lahko le izpodbijajo in dokazujejo lojalnost oz. ravnanje nasprotno od tistega, ki izhaja iz članstva v navedenih organizacijah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine ... št..., z dne 7.6.1993, s katero je ta na predlog Oddelka za gospodarstvo in finance iste občine, za prvotožnico S.Š.J., roj. 6.12.1912, za njenega pok. moža H.A.J. roj. 19.5.1907 ter za njegovo pok. mater J.B.J., roj. 13.1.1885, ugotovil, da se imenovani po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, niso šteli za jugoslovanske državljane, prvotožnica S.Š.J., pa se tudi po sedaj veljavnem zakonu ne šteje za državljanko Republike Slovenije. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je iz Arhiva Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani in iz Arhiva pri Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani razvidno, da so bili vsi trije imenovani člani Kulturbunda, H.A.J. pa je bil poleg tega še član NSDAP, kar je bilo pogojeno z nemško narodnostjo. Ugotovljeno je bilo tudi, da so se vsi trije že leta 1945 odselili v tujino. Tako so bili utemeljeni razlogi za uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Ni šlo za odvzem državljanstva v smislu takrat veljavnega zakona FLRJ, pač pa so imenovani spadali v posebno kategorijo oseb, ki po izrecni zakonski določbi, pod določenimi pogoji, niso postali državljani novo nastale države Federativne republike Jugoslavije. Pogoja morebitnega nelojalnega ravnanja zoper narode in državo FLRJ prvostopni organ ni ugotavljal, ker tako določa 3. odstavek 63. člena zakona o denacionalizaciji in zaradi tega ni bilo kršeno načelo materialne resnice. Splošno znano je, da je bila organizacija Kulturbund okupatorjeva protislovenska organizacija, ki je dajala pobudo za razseljevanje Slovencev, ropanje njihove domovine, njen osnovni program pa je bil pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike na Slovenskem. Pogoj za vključitev v to organizacijo pa je bila nemška narodnost. Zato so se v to organizacijo lahko vključile le osebe nemške narodnosti, ali pa so se ob včlanitvi opredelile za nemško narodnost oziroma za pripadnike nemškega naroda. Tudi način odhoda v tujino ni pomemben, važno je, da je oseba prebivala v tujini pred uveljavitvijo novele 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, to je pred 4.12.1948. Zaslišanje stranke je bilo v konkretnem primeru nepotrebno, saj dokaza o članstvu v Kulturbundu in o nemški narodnosti članov družine J. ni mogoče izpodbiti z nikakršnim zaslišanjem, saj so ti dokazi ohranjeni v navedenih arhivih. Poleg tega tožnika nista stranki upravnega postopka, pač pa v postopku za denacionalizacijo premoženja.

Tožnika navedeno odločbo izpodbijata zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb zakona o splošnem upravnem postopku. Navajata, da je novela 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ stopila v veljavo 4.12.1948 ter je v njej določeno, da velja od objave v Uradnem listu. Očitno nima retroaktivne veljavnosti, zato ga je upravni organ uporabil napačno. Upravni organ se ni ukvarjal s tem, ali gre pri razpoložljivih seznamih - dopisih o članstvu v Kulturbundu - za verodostojne uradno overjene dokumente, ki bi jih lahko edino preveril s strokovnim mnenjem zgodovinarjev - izvedencev za novejšo zgodovino (NOB).

Uvrstitev na te sezname je lahko tudi posledica slučajnih okoliščin, saj je znano iz raznih prejšnjih procesov, da so bili vpisani nekateri Kulturbundovci, ne da bi zato sploh vedeli, na pr. možje so vpisovali svoje žene, ne da bi o tem vedele. Pojasniti bi bilo potrebno ali se lahko nemška narodnost pa tudi nelojalno ravnanje, avtomatično zaključuje že iz članstva Kulturbunda in tako ni potrebno nobeno zbiranje dokazov, kot to zaključuje upravni organ. V sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ips 18/92 z dne 23.4.1992 je namreč zapisano, da sam vstop v organizacijo Kulturbunda brez kakršnihkoli drugih ravnanj ne zadostuje za uresničenje vseh znakov kaznivega dejanja. Pogoja morebitnega nelojalnega ravnanja upravni organ ni ugotavljal, kar je v nasprotju s stališčem sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 39/92 z dne 17.6.1992, s tem pa je kršil tudi določbe 7. člena (načelo materialne resnice) 8. člena in 143. člena (načelo zaslišanja strank) in 159. člena (splošna določba o dokazovanju) zakona o splošnem upravnem postopku. Tožeča stranka predlaga kot dokaz v zvezi z nelojalnim ravnanjem članov družine J. zaslišanje strank ter prič ... Iz tožbi priložene dokumentacije avstrijskih oblasti v denacionalizacijskem spisu o zavrnitvi zahteve za odškodnino za zaplenjeno premoženje upravičencu H.J. je razvidno, da je bil imenovani v času zaplembe jugoslovanski državljan. Zato mu je bila zahteva za odškodnino za zaplenjeno premoženje zavrnjena. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi ter odloči, da so se vsi trije imenovani šteli za jugoslovanske državljane, S.J. pa tudi za državljanko RS.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih in izreku izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je po vpogledu v listine in podatke, zbrane v spisih, presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Arhivske podatke, ki jih je upravni organ vzel kot podlago svoje odločitve, je lahko uporabil kot dokaz in jih po presoji sodišča ni bil dolžan posebej preizkušati. Tožniki namreč ne v pritožbi in ne v tožbi ne trdijo, da bi ti podatki bili neresnični. Sklicevanje na sodbo tega sodišča Ips 18/92 je pravno irelevantno, saj gre za kazenski postopek. Kar zadeva tožbeno sklicevanje na sodbo tega sodišča U 39/92 pa sodišče ugotavlja, da se ta nanaša na primer pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji. Po izrecni določbi 3. odstavka 63. člena ZDEN upravni organ obstoja nelojalnega ravnanja prizadetih oseb do narodov in države ni dolžan ugotavljati. To določbo je potrebno razlagati v kontekstu z drugimi določbami ZDEN in v povezavi z zakonom o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ št.64/45 in Uradni list FLRJ št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48), kar pomeni, da velja za osebe, ki po 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ niso bile vpisane v evidenco o državljanstvu FLRJ in se zanje ugotavlja državljanstvo na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDEN, zakonska domneva, po kateri je ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (da je oseba nemške narodnosti in je vsaj že ob uveljavitvi novele zakona, dne 4.12.1948, živela v tujini), podan tudi razlog nelojalnega ravnanja. Upravni organ ga zato ni dolžan posebej ugotavljati, prizadete stranke ga lahko le izpodbijajo in dokazujejo lojalnost oziroma ravnanje nasprotno od tistega, ki izhaja iz članstva v navedenih organizacijah. Ni se sicer mogoče strinjati z obrazložitvijo tožene stranke, da tožnika nista stranki v tem upravnem postopku, saj imata prav zaradi denacionalizacijskega postopka pravico udeleževati se postopka (49. člen ZUP). Zato trditev tožnikov, da je bil kršen postopek, ker jih upravni organ ni zaslišal in jim tako ni dal možnosti, da bi se izrekli o dokazih, s katerimi tožena stranka razpolaga, sicer drži, vendar opustitev zaslišanja prizadetih strank po mnenju sodišča v tem primeru ni moglo vplivati na odločitev o stvari, saj tožniki kljub jasni obrazložitvi prvostopne odločbe, ki konkretno navaja dokaze, na katere prvostopni organ opira svojo odločitev, niso v pritožbi, niti v tožbi navedli ničesar, kar bi kazalo na to, da vsi trije člani družine J. niso bili člani organizacij, navedenih v odločbi. Neizpodbijano članstvo v Kulturbundu je namreč podlaga za ugotovitev, da gre za osebe nemške narodnosti. Tožnika tudi ne trdita in ne dokazujeta kakih drugih okoliščin, ki bi mogle izpodbiti zakonsko domnevo nelojalnosti. Zato neutemeljeno grajata izpodbijano odločbo, češ da v stvari tretji pogoj - nelojalnost do narodov in države FLRJ pri vseh treh članih družine J. - ni bil dokazan. Zakonske domneve ni treba dokazovati. Stranke jo lahko le izpodbijajo.

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi odgovorila na vse pritožbene navedbe. V zvezi s tožbeno navedbo, ki se nanaša na vprašanje retroaktivnosti 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu (1. člen novele zakona iz leta 1948), pa sodišče meni, da je sporno določbo treba razlagati v skladu z njeno vsebino in vsebino določbe, na katero se navezuje (1. odstavek 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1945) ter namenom, ki ga je novela zasledovala. Navedena dopolnitev 35. člena z novim drugim 2. odstavkom pomeni izjemo od 1. odstavka istega člena že prej navedenega zakona iz leta 1945 in je njen namen po vsebini, glede na vse že prej navedeno, dosežen le v primeru njene uporabe od uveljavitve 1. odstavka 35. člena zakona naprej. Če bi bil res zakonodajalčev namen uveljaviti vsebino zakonske dopolnitve od njene uveljavitve dalje, bi moral določbo temu primerno tudi vsebinsko oblikovati. Ne glede na to, da gre pri tistem delu tožbe, ki se sklicuje na odločitve avstrijskih oblasti, za tožbeno novoto, ki je sodišče v upravnem sporu ne more upoštevati, sodišče ugotavlja, da te navedbe tudi sicer ne morejo vplivati na odločitev o zadevi, ki temelji na predpisih Republike Slovenije.

Sodišče je zato presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).