Jedro

Neutemeljeno je načelno revizijsko stališče tožencev, da so bila v času veljavnosti ZSR/74 glede stanovanj izključena vsa druga razmerja razen stanovanjskega razmerja, urejenega s tem zakonom. Pravilna je opredelitev dogovora pravdnih strank (nastalega s tem, ko sta se toženca po dovoljenju toženkine tete - tožnice ravnala in se vselila v sporno hišo) kot dogovora v smislu pravnega pravila par. 974 ODZ - in je s tem pravilna opredelitev razmerja pravdnih strank glede sporne hiše kot prekarističnega razmerja. Iz tega razmerja pa tožencema ni nastala pravica do sklenitve najemne pogodbe na podlagi določb SZ, saj je 1. odstavek 156. člena tega zakona dal to pravico le tistemu, ki je imel (ali je imel pravico imeti) z lastnikom sklenjeno stanovanjsko pogodbo po določbah ZSR/82 oziroma je bil imetnik pravice do uporabe stanovanja v zasebni lasti (v smislu določb 34. člena ZSR/82). Iz vsega tega pa nadalje sledi, da toženca nista imela pravice zahtevati od tožnice, naj po uveljavitvi SZ sklene z njima najemno pogodbo za nedoločen čas.

Izrek

1) Revizija proti odločitvi o zahtevku iz tožbe (točka 1. sodbe prve stopnje) in proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe (drugi odstavek točke 2. sodbe prve stopnje) se zavrne kot neutemeljena.

2) V preostalem delu se revizija zavrže. 3) Tožnica sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Opredelitev spora. V obravnavani pravdni zadevi je sodišče odločalo o zahtevkih iz tožbe in nasprotne tožbe. Tožnica (in nasprotna toženka, v nadaljevanju: tožnica) je teta toženke, toženec pa je toženkin mož. Tožnica je zahtevala, naj sodišče naloži tožencema, da morata izprazniti hišo v I. B., P. in jo izpraznjeno izročiti tožnici.

Toženca (in nasprotna tožnika, v nadaljevanju: toženca) pa sta na prvem mestu zahtevala ugotovitev, da sta vsak do 1/4 solastnika nepremičnine vl. št... k.o... (prej navedene hiše) in da jima mora tožnica zato izstaviti listino, sposobno za zemljiško knjigo, na podlagi katere se bo njuna lastninska pravica vknjižila - podrejeno pa, da mora tožnica skleniti z njima najemno pogodbo za prej navedeno stanovanjsko hišo, proti njuni obveznosti plačila najemnine po 12.000,00 SIT na mesec.

Sodba prve stopnje. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku iz tožbe (in naložilo tožencema izselitev v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe). Obenem pa je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek kakor podrejeni zahtevek iz nasprotne tožbe. Odločitev je utemeljilo s tem, da 1) je tožnica dala tožencema, ko sta se leta 1980 poročila, svojo hišo brezplačno v uporabo do preklica; 2) je med pravdnima strankama s tem nastalo prekaristično razmerje, katerega ni nadomestilo najemno razmerje za določen čas, ki ga je tožnica ponudila; 3) toženca nista imela stanovanjskega razmerja glede sporne hiše; 4) vlaganja v hišo, vzdrževalna in investicijska, ne dajejo tožencema stvarnopravnega upravičenja temveč le obligacijska.

Sodba druge stopnje. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožencev kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot popolne in pravilne ter tudi pritrdilo njegovi pravni presoji, predvsem odločilni: da je treba pogodbeno razmerje, sklenjeno med pravdnima strankama ob vselitvi tožencev v sporno hišo, opredeliti kot prekarij v smislu pravnega pravila par. 974 ODZ (občega državljanskega zakonika).

Revizija. Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta toženca vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Posebej utemeljujeta dovoljenost revizije z navedbo, da je vrednost spornega predmeta za revizijo seštevek vrednosti spora po tožbi (60.000,00 SIT) in po nasprotni tožbi (200.000,00 SIT). Predlagata razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo - kolikor se nanašajo na del izpodbijane sodbe, glede katerega je revizija dovoljena - povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku), je tožnica na vročeno revizijo odgovorila in meni, da seštevanje vrednosti spornega predmeta po tožbi in po nasprotni tožbi ni pravilno, zato revizija proti odločitvi o njenem izselitvenem zahtevku ni dovoljena. Glede preostalega pa meni, da revizija ni utemeljena. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o primarnem nasprotnem tožbenem zahtevku tožencev. V preostalem delu pa ni utemeljena.

O delnem zavrženju revizije: V sporu o stvarnopravnem zahtevku po nasprotni tožbi je šlo za premoženjsko-pravni spor iz 3. odstavka (ugotovitveni del) in iz 2. odstavka (dajatveni del - za izročitev listine) 382. člena ZPP. V takih premoženjsko-pravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi. Predpogoj za dovoljenost revizije v takem sporu je, da je tožnik vrednost spornega predmeta v tožbi sploh navedel. Navedba vrednosti spornega predmeta je posebna sestavina tožbe v vsakem sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (2. odst. 186. člena ZPP). Mednje sodi tudi obravnavani spor. Če tožnik tako ne ravna, revizije v takem sporu ni.

Navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe je način, s katerim tožnik zagotovi pravico do revizije tako sebi (za primer svojega neuspeha v pravdi) kakor svojemu nasprotniku - toženi stranki (za primer svojega uspeha v pravdi). Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz 2. odstavka 40. člena ZPP) - ki je v rokah tožnika - ima enako posledico lahko le še sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta, izdan v roku iz 3. odstavka 40. člena ZPP. Opozoriti pa je treba, da se ta zakonska določba izrečno sklicuje na primere iz 2. odstavka istega člena. To med drugim pomeni, da se ne uporablja v primerih, ko tožnik ne upošteva zakonske določbe 2. odstavka 186. člena ZPP, in vrednosti spornega predmeta v tožbi ne navede. V taki situaciji pač ne nastane vprašanje o pravici do revizije, s katerim bi se sodišče moralo ukvarjati - saj je pravica do revizije pravica, ki si jo v sporih iz 2. in 3. odstavka 382. člena ZPP tožnik le lahko zagotovi, ni pa nujno, da si jo zagotovi.

Toženca v nasprotni tožbi (vloženi na glavni obravnavi dne 26.11.1996) nista navedla nobene vrednosti spornega predmeta. To sta storila šele potem, ko je bil izveden celotni dokazni postopek in je sodišče končalo glavno obravnavo (l. št. 15 spisa) - in sicer tako, da sta vrednost spornega predmeta ocenila z zneskom 200.000,00 sit. Taka (prepozna) navedba vrednosti spornega predmeta ni upoštevna. Tudi ni pomembno, da je sodišče prve stopnje v uvodu svoje sodbe to prepozno napoved vrednosti spornega predmeta upoštevalo in jo navedlo. Ta navedba vrednosti spornega predmeta v izpodbijani sodbi ni odločilna, ker ni imela podlage v sklepu, izdanem v situaciji iz 3. odstavka 40. člena ZPP, to je na tam določeni način in do tam določenega prekluzivnega trenutka - ter sploh v tam predvidenem primeru, to je v primeru, ko je bila vrednost spornega predmeta v tožbi sicer ocenjena, a je nastal dvom o pravilnosti te ocenitve.

O delni zavrnitvi revizije: O dovoljenosti revizije v preostalem delu. V sporu po tožničini tožbi je šlo za premoženjskopravni spor iz 2. odstavka 382. člena ZPP. V takih premoženjsko-pravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi - in sicer navedenega v noveliranem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP, Ur. l. SFRJ 74/87, 57/89 in 20/90 ter Ur. l. RS 55/92). Spor v tej pravdni zadevi se je začel z vložitvijo dne 6.2.1996. Tedaj je bila v 2. odstavku 382. člena ZPP določena vrednost spornega predmeta, ki jo mora presegati vrednost izpodbijanega dela sodbe, da bi bila revizija dovoljena, v znesku 80.000,00 SIT. Tožnica je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 55.000,00 SIT. Upoštevna je le ta navedba vrednosti spornega predmeta (1. odstavek 35. člena v zvezi z 2. odstavkom 40. člena ZPP), ker sodišče ni na način in v roku iz 3. odstavka 40. člena ZPP ugotovilo drugačne vrednosti spornega predmeta. Neupoštevna je navedba drugačne vrednosti (60.000,00 SIT) v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 6.9.1996 (l. št. 4 spisa) in uvodu sodbe prve stopnje (neglede na to, da je še vedno pod mejno vrednostjo za revizijo). Vendar pa kljub temu ni utemeljeno tožničino stališče v odgovoru na revizijo, da revizija v tem delu ni dovoljena.

Upoštevati je namreč treba, da sta toženca takoj po prejemu tožbe, to je v odgovoru na tožbo ugovarjala vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnica navedla v tožbi (55.000,00 SIT) in terjala od sodišča, naj ugotovi drugačno - višjo vrednost spornega predmeta, ter predlagala, da naj bo to znesek 850.000,00 SIT. Ko sodišče prve stopnje na podlagi te pobude ni preskusilo vrednosti spornega predmeta v smislu 3. odstavka 40. člena ZPP, je zaradi zagotovitve enakega položaja pravdnih strank (tako imenovane enakosti orožij v pravdi) treba upoštevati revizijo tožene stranke proti odločitvi o tožničinem tožbenem zahtevku kot dovoljeno.

V pravdni zadevi po nasprotni tožbi pa je glede na tisto, kar je bilo prej povedano o neupoštevnosti prepozne navedbe vrednosti spornega predmeta po nasprotni tožbi, treba opozoriti: V tistem delu, s katerim sta toženca zahtevala od tožnice sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanjsko hišo, je šlo za spor o pravici do najemnega razmerja in s tem za spor iz 38. člena ZPP. Glede na to, da sta toženca v podrejenem tožbenem zahtevku zahtevala sklenitev najemne pogodbe z najemnino 12.000,00 SIT na mesec, je po določbi 38. člena ZPP treba ugotoviti vrednost spornega predmeta za ta del spora v višini enoletne najemnine, to je v znesku 144.000,00 SIT. To pa pomeni, da je v tem delu revizija dovoljena in je treba odločiti o njeni utemeljenosti.

Preskus utemeljenosti revizije. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Neutemeljeno je revizijsko stališče, da sta bila toženca od uveljavitve ZSR/82 (Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS 35/82 in 14/84) imetnika pravice do uporabe stanovanja v sporni tožničini hiši in sicer na podlagi 34. člena tega zakona. To svoje stališče utemeljujeta toženca s tem: - da sta se vselila v sporno hišo leta 1980, torej še pred uveljavitvijo ZSR/82; - da sta se vselila na izrečno željo tožnice in sta torej tedaj pravdni stranki sklenili ustno stanovanjsko pogodbo za nedoločen čas, ki je bila nato v celoti realizirana skozi dolgo dobo; - da tedaj niso bila možna glede stanovanj niti najemna razmerja, še manj prekaristična razmerja, ki so bila nezdružljiva s trajnostjo in socialnostjo eksistenčne pravice do uporabe stanovanja; - da sta, kljub jasnemu razmerju z zakonito podlago, z izpodbijano sodbo toženca neutemeljeno postavljena v slabši položaj, kot če bi se na delikten način leta 1980 samovoljno vselila v sporno hišo; - da za prekarij, ki glede stanovanja sploh ni bil dopusten, tudi zato ni šlo, ker uporaba ni bila brezplačna; - da je bila tožnica po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS 18/91-23/96) na podlagi njegovega 156. člena dolžna skleniti s tožencema najemno pogodbo, njuno izselitev pa bi po 155. členu lahko zahtevala le, če bi jima priskrbela drugo primerno stanovanje ali se z njima kako drugače o tem sporazumela.

Neutemeljeno je načelno revizijsko stališče tožencev, da so bila v času veljavnosti ZSR/74 (Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS 18/74 in 10/76) glede stanovanj izključena vsa druga razmerja razen stanovanjskega razmerja, urejenega s tem zakonom. Sodna praksa je že v času veljavnosti tega stanovanjskega predpisa priznavala možnost obstoja pravic civilnega prava na stanovanjih (in stanovanjskih hišah) v zasebni lasti. Tako predvsem osebnih služnosti stanovanja (določenih s pogodbo, s sklepom o dedovanju pri oporočnem dedovanju ali z dednim dogovorom v primeru zakonitega dedovanja), pa tudi pogodbeno določenih oblik rabe stanovanja v primerih obeh pogodb, urejenih v Zakonu o dedovanju, torej pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja in pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V vseh teh primerih so kot udeleženci civilnopravnih razmerij glede stanovanj nastopali - in seveda tudi še danes nastopajo - zvečine sorodniki, praviloma zelo bližnji. Predvsem med takimi sorodniki sodna praksa ni izključevala niti možnosti obstoja prekarističnih razmerij glede stanovanja - torej razmerij iz pravnega pravila par. 974 ODZ, za kakršno je šlo po presoji sodišč prve in druge stopnje v obravnavanem primeru. ZSR/74 je izključeval le čista najemna razmerja civilnega prava, katerih predmet bi bila stanovanja v zasebni lasti - z izjemo podstanovalskih razmerij, kakršna so bila dovoljena glede delov stanovanj v družbeni lastnini. Glede na to tudi ne drži revizijsko stališče, da sta toženca po uveljavitvi ZSR/82 lahko bila samo imetnika pravice do uporabe spornega stanovanja - tožničine stanovanjske hiše. Neutemeljeno je tudi, prav tako načelno, revizijsko stališče, da toženca nikakor ne moreta biti v slabšem položaju, kakor bi bila, če bi se v sporno hišo leta 1980 vselila samovoljno, nasilno.

Stanovanjska zaščita, katere je bil po stanovanjskih predpisih izpred SZ (torej po ZSR/74 in ZSR/82) deležen samovoljno vseljeni stanovalec, potem ko je potekel zakonski (dveletni) rok za izpraznitveno tožbo, je bila posledica zakonodajalčeve presoje, da lastnik stanovanja ne more biti deležen pravnega varstva iz naslova lastninske pravice (rei vindicatio), če se ga ne posluži v navedenem zakonskem roku. Podlaga te presoje je bila očitna: na eni strani predpostavka, da gre za neskrbnega lastnika, in na drugi strani deklarirana zakonodajalčeva zahteva, naj se stanovanja uporabljajo kot stanovanja, in njegova nadaljnja implicirana domneva, da tak lastnik stanovanja ne potrebuje za zadovoljenje stanovanjskih potreb, medtem ko ga samovoljno vseljeni potrebuje.

Ob neutemeljenosti teh načelnih revizijskih stališč sledi neutemeljenost preostalih iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, ki je za revizijsko sodišče obvezno izhodišče njegove presoje, saj je z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa sprejelo kot pravilno in popolno ugotovljena, so naslednja: - da je tožnica dovolila svoji nečakinji toženki in njenemu možu tožencu, da se vselita v sporno stanovanjsko hišo, ko sta se leta 1980 poročila; - da ni bil tedaj določen noben rok, trajanje uporabe tega stanovanja, prav tako pa tudi ne najemnina; - da sta toženca v hiši opravljala določena vzdrževalna in tudi investicijska dela (njihov obseg, naveden v sodbi prve stopnje, ni pomemben, ker ni dovoljen revizijski preskus odločitve o nasprotnem stvarnopravnem zahtevku tožencev); - da je tožnica terjala od toženke, naj sklene z njo najemno pogodbo za določen čas (po tožbeni navedbi, ki ji toženca nista oporekala, decembra 1995); - da sta toženca to odklonila, nakar je tožnica zahtevala, naj se izselita iz hiše in jo prazno izročita njej kot lastnici.

Pri tako ugotovljenih dejstvih je brez podlage revizijsko stališče tožencev, da naj bi bila leta 1980, ob vselitvi tožencev v sporno hišo, med njima in tožnico sklenjena ustna stanovanjska pogodba, ki naj bi bila skozi dolgo vrsto let v celoti realizirana - po njej naj bi se najemnina poračunavala, s tem da sta toženca krila stroške v zvezi s hišo. Tako razlago sta toženca v pritožbi ponudila že sodišču druge stopnje, ki pa jo je zavrnilo z utemeljitvijo, da ne gre za dopustne (in upoštevne) dejanske in dokazne novote (v smislu 2. odstavka 355. člena ZPP). Torej je revizijsko vztrajanje pri tej trditvi neupoštevanje dejanske podlage pravnomočne sodbe, ki ne more imeti uspeha.

Ugotovljena dejstva so tudi po oceni revizijskega sodišča utemeljevala materialnopravno presojo, da sta se toženca vselila v sporno stanovanjsko hišo na podlagi dovoljenja njene lastnice - toženkine tete tožnice, da jo uporabljata brez dogovorjene odmene za uporabo (torej brezplačno) in brez določenega roka vrnitve (izselitve). Pravilna je opredelitev dogovora pravdnih strank (nastalega s tem, ko sta se toženca po tem dovoljenju ravnala in se vselila v sporno hišo) kot dogovora v smislu pravnega pravila par. 974 ODZ - in je s tem pravilna opredelitev razmerja pravdnih strank glede sporne hiše kot prekarističnega razmerja. Iz tega razmerja pa tožencema ni nastala pravica do sklenitve najemne pogodbe na podlagi določb SZ, saj je 1. odstavek 156. člena tega zakona dal to pravico le tistemu, ki je imel (ali je imel pravico imeti) z lastnikom sklenjeno stanovanjsko pogodbo po določbah ZSR/82 oziroma je bil imetnik pravice do uporabe stanovanja v zasebni lasti (v smislu določb 34. člena ZSR/82). Iz vsega tega pa nadalje sledi, da toženca nista imela pravice zahtevati od tožnice, naj po uveljavitvi SZ sklene z njima najemno pogodbo za nedoločen čas. Torej je bil njun podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek pravilno pravnomočno zavrnjen. Razlogi neutemeljenosti tega njunega tožbenega zahtevka so (v zrcalnem smislu) obenem tudi glavni razlogi utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Dodatni razlog materialnopravne pravilnosti tega dela izpodbijane sodbe je seveda dejstvo, ki je ves čas pravde nesporno, da namreč toženca nista sklenila s tožnico ponujene najemne pogodbe za določen čas - in sploh nobene najemne pogodbe za sporno stanovanjsko hišo, kar je po določbi 58. člena SZ upravičilo tožnico, da s tožbo zahteva njuno izselitev iz hiše. Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija v tistem delu, v katerem je dovoljena, ni utemeljena. Zato jo je bilo na podlagi 393. člena ZPP treba zavrniti. Odločitev, da tožnica sama trpi stroške revizijskega odgovora ima podlago v oceni, da to po določbi 1. odstavka 155. člena ZPP niso bili potrebni stroški.