Jedro

Tožena stranka je pri prevedbi v nov plačni sistem pravilno izhajala iz vsebine veljavnih pogodb o zaposlitvi, sklenjenih s tožnicama. Pri tem ni bila dolžna upoštevati dela, ki sta ga tožnici (domnevno) dejansko opravljali. Za odpravo morebitnih nasprotij med dejanskim opravljanjem dela in delom, ki je predpisano v pogodbi o zaposlitvi, oziroma odpravo morebitnih kršitev obveznosti oziroma izpolnitev pravic iz delovnega razmerja, bi morali slednji pri toženi stranki uveljavljati varstvo pravic po 1. odst. 204. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba tožnic se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice N.S.. Slednja je zahtevala, da se ugotovi, da ji tožena stranka ob prehodu v nov plačni sistem ni ponudila ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 5. 8. 2008, ki ga je prejela dne 12. 8. 2008, in da njeno delovno mesto ni bilo pravilno prevedeno in uvrščeno v ustrezen plačni razred. Prav tako je zahtevala, da ji tožena stranka vroči nov aneksa k pogodbi o zaposlitvi ter s 1. 8. 2008 uvrsti na delovno mesto „finančno računovodski delavec V“, V. TR, z osnovnim 20. plačnim razredom in jo na podlagi osnovnega plačnega razreda, enega plačnega razreda korekcijske plače ter doseženih stopenj napredovanj, uvrsti v 25. plačni razred ter ji z aneksom določi še način odpravljanja nesorazmerja v osnovni plači, dodatek za delovno dobo in druge dodatke k osnovni plači, del plače za delovno uspešnost ter datum izplačevanja plače. Nadalje je od tožene stranke zahtevala, da ji iz naslova nezakonite uvrstitve v plačni razred v skladu z ZSPJS izplača razlike med pripadajočimi plačami na podlagi aneksa po 2. tč. tožbe in že izplačanimi plačami od 1. 8. 2008 do 1. 1. 2009 dalje v mesečnih zneskih v višini 21,38 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila ter razliko v plači za obdobje od marca 2009 do decembra 2009 v višini 41,00 EUR ter iz naslova nezakonite uvrstitve, kot je ugotovljeno v 1. tč. te tožbe, v skladu z ZSPJS izplača razlike v izplačanih sredstvih za odpravo nesorazmerij za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008, v skupni višini 51,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 dalje do plačila ter ji iz naslova nezakonite uvrstitve v plačni razred, kot je opredeljeno v tč. 3, upošteva tudi razliko, do katere bi bila tožnica upravičena ob rednem napredovanju dne 1. 10. 2008 in s tem v zvezi vsak mesec od 1. 10. 2008 dalje do dneva, opredeljenega v tč. 2, dolžna izplačati dodatno razliko v plači 40,00 EUR mesečno, ki tožnici pripada poleg že opredeljenih mesečnih razlik v plači od 1. 8. 2008 dalje.

Sodišče prve stopnje je prav tako v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožnice M.Ž.. Slednja je zahtevala, da se ugotovi, da ji tožena stranka ob prehodu v nov plačni sistem ni ponudila ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 5. 8. 2008, ki jo je prejela dne 12. 8. 2008 in da njeno delovno mesto ni bilo pravilno prevedeno in uvrščeno v ustrezen plačni razred. Prav tako je zahtevala, da ji tožena stranka vroči nov aneks k pogodbi o zaposlitvi ter s 1. 8. 2008 uvrsti na delovno mesto „finančno računovodski delavec V“, V. TR, z osnovnim 20. plačnim razredom in jo na podlagi osnovnega plačnega razreda, enega plačnega razreda korekcijske plače ter doseženih stopenj napredovanj, uvrsti v 25. plačni razred ter ji z aneksom določi še način odpravljanja nesorazmerja v osnovni plači, dodatek za delovno dobo in druge dodatke k osnovni plači, del plače za delovno uspešnost ter določi datum izplačevanja plače. Nadalje je od tožene stranke zahtevala, da ji iz naslova nezakonite uvrstitve v plačni razred v skladu z ZSPJS izplača razlike med pripadajočimi plačami na podlagi aneksa po 2. tč. tožbe in že izplačanimi plačami od 1. 8. 2008 do 1. 1. 2009 dalje v mesečnih zneskih v višini 21,38 EUR, od 1. 1. 2009 do 1. 9. 2009 v mesečnih zneskih v višini 42,76 EUR in od 1. 9. 2009 do 1. 3. 2010 v mesečnih zneskih v višini 64,04 EUR, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Prav tako je od tožene stranke zahtevala, da ji iz naslova nezakonite uvrstitve, kot je ugotovljeno v 1. tč. te tožbe, v skladu z ZSPJS, izplača razlike v izplačanih sredstvih za odpravo nesorazmerij za čas od 1. 5. 2008 do 31. 7. 2008 v skupni višini 51,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo ter iz naslova nezakonite uvrstitve v plačni razred, kot je opredeljeno v tč. 3, upošteva tudi razliko, do katere bi bila tožnica upravičena ob rednem napredovanju dne 1. 10. 2008 in je s tem v zvezi vsak mesec od 1. 10. 2008 dalje do dneva, opredeljenega v tč. 2, tožena stranka dolžna tožnici izplačati dodatno razliko v plači v višini 40,00 EUR mesečno, ki tožnici pripada poleg že opredeljenih mesečnih razlik v plači od 1. 8. 2008 dalje. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta tožnici dolžni toženi stranki povrniti stroške tega postopka, vsaka v višini 24,63 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov , naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožujeta obe tožnici s skupno pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunima zahtevkoma ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajata, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, saj razlogi sodbe nasprotujejo izvedenim dokazom, prav tako pa tudi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo izključno na navedbe tožene stranke in izpovedbo priče B.R., medtem, ko se do navedb tožnic ni opredelilo, oziroma so razlogi sodbe z njimi v nasprotju, kar velja tudi za izpoved priče N.K.. Slednje tako ni upoštevalo njunih navedb, da njuno delovno mesto ni bilo pravilno uvrščeno in da njune delovne naloge na delovnem mestu, ki sta ga zasedale po pogodbi o zaposlitvi pred uveljavitvijo plačnega sistema, ustrezajo razporeditvi na delovno mesto „finančno računovodski delavec V“ in bi zato morali biti uvrščeni v višji plačni razred. Navedeno sta potrdili tožnici s svojima izpovedbama, prav tako pa tudi priča J.Š. s svojo izpovedbo. Tožnici opravljata vsa dela, ki sodijo pod opis navedenega delovnega mesta, kar sta jasno izpovedali in opisali, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se do tega prav tako ni opredelilo. Stališče tožene stranke in priče B.R. ni zadostno, ker njunega dela ne poznata. Njuno stališče, da morata biti uvrščeni na navedeno delovno mesto, ker so delavke na območnih enotah, ki delajo enake naloge, tako uvrščene, je bilo upravičeno, saj sta obe izpovedali, da je njuno delo zahtevnejše od dela teh delavk. Kriterij upravičenosti nekaterih delavcev do razporeditve na to delovno mesto je opredelila tudi priča N.K. in potrdila priča B.R.. Stališče sodišča prve stopnje, da sta tožnici vtoževali plačilo po dejanskem delu in ne po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in da bi zato morali zahtevati pravno varstvo pravic, je s tega vidika zmotno, saj sta vtoževali plačilo po delu in opisu del in nalog na delovnem mestu, za katerega sta, pred prevedbo, imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Z izpisi iz baze tožene stranke, kjer je bilo opredeljeno katera delovna mesta se bodo prevedla, sta dokazali, da sta glede na delovno mesto, ki sta ga imeli po prvotni pogodbi o zaposlitvi, upravičeni do zahtevane prevedbe na vtoževano delovno mesto in do vtoževanega plačnega razreda. Sama uvedba enotnega plačnega sistema nikakor ni smela pomeniti spremembe opisa delovnih nalog. Tožnici sta, prav tako kot njun nadrejeni, pojasnili, da njuno delo ne predstavlja izvajanja najzahtevnejših administrativnih nalog v okviru ožjega področja, temveč opravljanje zahtevnejših operativno finančnih in računovodskih nalog, kar je prvotno po opisu del in nalog obeh delovnih mest razmejevalo in ločevalo obe delovni mesti. Kasnejša revizija se nanju poimensko ni nanašala. Tožnici sta v spis vložili tudi prvotni opis delovnega mesta „finančno računovodski delavec V“, ki je predstavljal primerno prevedbo za delovno mesto „finančni knjigovodja“ in opis delovnega mesta „strokovni delavec I“, ki je predstavljal primerno prevedbo za delovno mesto „referent za poravnavo računov“. Tudi do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Kasneje, ko je tožena stranka nezakonito ukinila delovno mesto „finančno računovodski delavec V“, sta bili tožnici ravno tako upravičeni, da zaradi prikrajšanja in oškodovanja, torej zaradi škode zaradi razlike v plači, ki je nastalo zaradi nedopustnega in protipravnega ravnanja tožene stranke, prejmeta plačilo. Nenazadnje pa sta po ponovni vzpostavitvi tega delovnega mesta ponovno upravičeni do takega delovnega mesta in plače. Priglašata pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta tožnici, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožbeni očitek, o podanih bistvenih kršitvah določb postopka po 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni očitanih nasprotij, izpodbijana sodba pa je tudi ustrezno obrazložena.

Predmet predmetnega individualnega delovnega spora je pravilnost prevedbe delovnega mesta ob uveljavitvi novega plačnega sistema leta 2008. Obe tožnici sta pred prevedbo zasedali delovno mesto „finančni knjigovodja“, ki ga je tožena stranka prevedla v delovno mesto „strokovni delavec I“, zato je v skladu z navedenim tožnicama ponudila v podpis Aneks k njunima pogodbama o zaposlitvi. Tožnici vztrajata na tem, da ju tožena stranka ob prehodu v nov plačni sistem ni prevedla na ustrezno delovno mesto, saj menita, da bi morali biti uvrščeni na delovno mesto „finančni računovodski delavec V“, zato v predmetnem individualnem delovnem sporu zahtevata sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je njuna zahtevka zavrnilo. Na podlagi dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka pri prevedbi v nov plačni sistem pravilno izhajala iz vsebine obeh veljavno sklenjenih pogodb o zaposlitvi, ki jih je imela sklenjeni s tožnicama ter, da je v celoti upoštevala določila postopka prevedbe osnovne plače obeh javnih uslužbenk iz starega v nov sistem, in ju uvrstila v plačni razred, kot je to določil Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 95/07 – UPB, 17/08, 58/08, 80/08) v prehodnih določbah od 49.a do 52. člena. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka vsebino izpodbijanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi določila v skladu s sprejetim Pravilnikom o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 18. 7. 2008 in seznamom sistemiziranih delovnih mest ter Sklepom o prevedbi delovnih mest, sistemiziranih v Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije pred prehodom na nov plačni sistem, v delovna mesta, sistemizirana v novem Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest z dne 2008. Ta dva akta sta v celoti usklajena z ZSPJS, Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.) in tarifnim delom Kolektivne pogodbe za dejavnost obvezne socialne varnostni (Ur. l. RS, št. 60/2008 in nadalj.), ki je v plačni skupini I oziroma plačni podskupini I1 predvidel tipična oziroma orientacijska delovna mesta za zaposlene javne uslužbence ter tarifni razred in plačni razred za posamezno delovno mesto, konkretna določitev delovnih mest in plačnih razredov le-teh v kolektivni pogodbi dejavnosti pa so bila rezultat pogajanj med pogajalsko skupino delodajalca in sindikalno pogajalsko skupino. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka pri prevedbi v nov plačni sistem ravnala v skladu s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, pri prevedbi je pravilno upoštevala tarifni razred in tožnici ustrezno prevedla na primerljivo delovno mesto. Dejanske naloge obeh tožnic se zaradi prehoda v nov plačni sistem niso spremenile, enako pa velja tudi za vlogo in za zahtevane pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Pri prevedbi je tožena stranka upoštevala tudi zahtevano strokovno izobrazbo in določbe o varovani plači. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila prevedba tožnic in s tem uvrstitev v določeni plačni razred zakonita, tožnicam ponujen aneks k pogodbi o zaposlitvi pa prav tako zakonit, zato je njuna tožbena zahtevka zavrnilo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja ter sprejema razloge, ki jih je v utemeljitev izpodbijane odločitve navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in se zato, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, nanje v celoti sklicuje (stran 6 do 10 obrazložitve). Pritožbene navedbe pravilnosti izpodbijane odločitve ne uspejo izpodbiti in so v celoti neutemeljene.

Na pritožbene navedbe, da prevedba ni bila zakonito opravljena, ker tožnici opravljata zahtevnejše operativno finančne in računovodske naloge oziroma finančno knjigovodska dela in vodita evidence, kar sodi pod opis delovnega mesta „finančno računovodski delavec V“ in, da ne opravljata administrativno tehničnih nalog v okviru ožjega delovnega področja, kar sodi pod opis delovnega mesta „strokovni delavec I“, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (stran 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče zato zgolj ponavlja njegove ugotovitve, da bi šlo, ob upoštevanju dejstva, da v zvezi z delovnim mestom obeh tožnic v novi sistemizaciji ne gre za nobeno spremembo v vrsti del in nalog in njihovi zahtevnosti, ampak zgolj za uvrstitev v plačni razred v skladu z novimi veljavnimi akti, pri presoji okoliščin in vprašanj, ki so za tožnici relevantna, t.j. dejansko opravljanje del, za vprašanje spoštovanja oziroma nespoštovanja izvajanja same pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke, zato bi odpravo morebitnih nasprotij med dejanskim opravljanjem dela in delom, ki je predpisano v pogodbi o zaposlitvi, oziroma odpravo morebitnih kršitev obveznosti oziroma izpolnitev pravic iz delovnega razmerja, lahko slednji pri toženi stranki uveljavljali, skladno z določbo prvega odstavka 204. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče torej pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je stališče pritožnic, da bi morala tožena stranka pri oblikovanju izpodbijanega aneksa (torej v zvezi s prevedbo) upoštevati njuno dejansko delo, pravno zmotno. Posledično so za presojo obravnavanega spornega razmerja nerelevantne okoliščine, ki jih pritožnici v pritožbi ponovno izpostavljata, da opis delovnih nalog, ki ga dejansko opravljata ustreza opisu del za delovno mesto „finančno računovodski delavec V“ in ne delovnemu mestu „strokovni delavec I“ in ker te okoliščine ne morejo vplivati na zakonitost in pravilnost prevedbe, sodišče prve stopnje teh dejstev pravilno ni ugotavljalo in vključilo v dejansko podlago izpodbijane odločitve. Z ozirom na navedeno, pa se sodišču prve stopnje prav tako ni bilo potrebno posebej opredeljevati do dokazov (tožničinih izpovedb in izpovedbe priče J.Š.), ki so ta dejstva potrjevala. Glede na navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine in pravilno ocenilo vse izvedene dokaze, zaradi česar, v tej smeri očitane kršitve pravil pravdnega postopka, niso podane.

Ostale pritožbene navedbe, med drugimi tudi, da morata biti tožnici uvrščeni na željeno delovno mesto, ker so delavke po Območnih enotah tožene stranke, ki delajo posamezne enake naloge tako uvrščene ter, da je kriterij upravičenosti nekaterih delavcev do razporeditve na to delovno mesto opredelila tudi priča N.K., potrdila pa priča B.R., iz že navedenih razlogov, na pravilnost izpodbijane odločitve, ne morejo vplivati.

Pritožnici zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ne navajata pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako pa je na podano dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na ta del obrazložitve sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 10 obrazložitve).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnic zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnici s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).