Jedro

Odločitev o priznanju statusa subsidiarne zaščite mora biti obrazložena tako glede utemeljene nevarnosti nastanka resne škode po vrnitvi v izvorno državo kot glede subjektov (povzročiteljev) resne škode. Odločba mora zato vsebovati razloge o dejanjih oziroma ravnanjih, ki prosilcu pretijo v primeru vrnitve v izvorno državo in zaradi katerih prosi za zaščito, ter o subjektih, ki izvajajo dejanja, ki ustrezajo pojmu resne škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 34/2021-25 z dne 15. 4. 2022 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovi tožbi ugodilo tako, da je odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1829/2018/34 (122-12) z dne 7. 12. 2020 (o zavrnitvi tožnikove druge prošnje za priznanje mednarodne zaščite), in mu priznalo status subsidiarne zaščite za eno leto od nastopa pravnomočnosti odločitve (I. točka izreka). Odločilo je še, da ta sodna odločba s pravnomočnostjo odločitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi se je sodišče strinjalo z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito tako glede statusa begunca kot glede subsidiarne zaščite. Ker pa so po izdaji odločbe nastopile nove nesporne okoliščine (prevzem oblasti v Afganistanu s strani talibanov), je presodilo, da so s tem podani utemeljeni razlogi za sklep, da bi bil tožnik v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Zato je tožniku priznalo uvodoma navedeni status mednarodne zaščite za čas enega leta, ker da za prekinitev postopka nima zakonske podlage v določbah 47. in 48. člena ZUS-1. 3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodišče nikjer izrecno ne pojasni, zakaj tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, prav tako ne, zakaj se je odločilo, da se zaščita prizna za eno leto. Meni, da ne zadošča samo pavšalna navedba o spremenjenih okoliščinah v izvorni državi, oprta na eno poročilo, in neoporekanje tožnikovim navedbam, da v Afganistanu ne bi bil deležen nobene zaščite, pri čemer trditev o neoporekanju niti ne drži. Poleg tega so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, saj ocena, da bi bil tožnik zaradi spremenjenih okoliščin v Afganistanu popolnoma nezaščiten, izhaja iz predpostavke, da so njegove izjave o preteklem preganjanju s strani talibanov verodostojne, kar je v nasprotju s tem, da sodišče sledi razlogom izpodbijane odločbe, da teh tožnikovih navedb ni mogoče sprejeti za resnične. Poudarja tudi, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je svojo odločitev o izpolnjevanju pogojev za subsidiarno zaščito utemeljilo z navedbami, da toženka ni nasprotovala tožnikovim navedbam in podatkom v priporočilu UNHCR, napačno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da informacij o izvorni državi ni mogoče opredeliti kot dejstev, ki jih zajema 214. člen ZPP, zato se za informacije o izvorni državi ne more uporabljati institut domneve o priznanju dejstev, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo pri svoji presoji uporabiti določbo 29. člena ZMZ-1 glede možnosti notranje zaščite, in spregled določbe 31. člena ZMZ-1 glede izključitvenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in zavrne tožbo, podrejeno, naj sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med drugim, če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Iz te določbe izhaja, da morajo biti razlogi sodbe o odločilnih dejstvih popolni in jasni do te mere, da omogočajo preizkus sprejete odločitve tako pritožbenemu sodišču kot tudi strankam. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba temu standardu ne zadosti.

7. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne zaščite med drugim prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Kot določata prva in druga alineja 28. člena ZMZ-1, ki sta bili v tej zadevi podlaga za priznanje subsidiarne zaščite, resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja) in mučenje ali nečloveško in poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja). V skladu s 24. členom ZMZ-1 pa navedeno resno škodo lahko povzročijo le v tej določbi našteti subjekti, in sicer: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred resno škodo, kot je določeno v 28. členu tega zakona.

8. Iz navedenega izhaja, da mora biti odločitev o priznanju statusa subsidiarne zaščite obrazložena tako glede utemeljene nevarnosti nastanka resne škode po vrnitvi v izvorno državo kot glede subjektov (povzročiteljev) resne škode. Odločba mora zato vsebovati razloge o dejanjih oziroma ravnanjih, ki prosilcu pretijo v primeru vrnitve v izvorno državo in zaradi katerih prosi za zaščito, ter o subjektih, ki izvajajo dejanja, ki ustrezajo pojmu resne škode.

9. V izpodbijani sodbi navedeni elementi niso obrazloženi. Iz obrazložitve je namreč mogoče razbrati le, da je sodišče tožniku priznalo mednarodno zaščito zaradi – med strankama sicer nesporne – okoliščine, da so v Afganistanu avgusta 2021 oblast prevzeli talibani. Pri tem je izostala konkretizirana utemeljitev, zakaj in kako navedeno vpliva na tožnikov položaj v smislu nevarnosti nastanka resne škode ob vrnitvi v Afganistan, kar je še posebej pomembno, ker je sodišče pritrdilo presoji toženke v njeni odločbi, da tožnik v preteklosti ni bil izpostavljen preganjanju talibanov (22. točka obrazložitve). Z vidika zahteve po celoviti in jasni obrazložitvi pogojev za priznanje subsidiarne zaščite je tako brez pomena ugotovitev prvostopenjskega sodišča (21. in 25. točka obrazložitve), da toženka ni nasprotovala navedbam nasprotne stranke, da tožnik zaradi novonastalih razmer v izvorni državi ne bi bil deležen nobene zaščite. Na podlagi tega je namreč mogoče samo ugibati, ali je sodišče menilo, da so talibani že subjekt resne škode v smislu prve ali druge alineje 24. člena ZMZ-1, ali pa le tisti, ki morajo biti sposobni in dejansko izvajati zaščito tožnika pred škodnim ravnanjem nedržavnih subjektov (položaj iz tretje alineje istega člena ZMZ-1). Če slednje, to samo po sebi ne pojasnjuje niti subjekta resne škode. Ob tem pritožba utemeljeno navaja, da je tožnik navedbe o nezaščitenosti v primeru vrnitve v Afganistan na glavni obravnavi 8. 4. 2022 vezal na svoja zatrjevanja o preteklem preganjanju s strani talibanov. Kot pojasnjeno, je sodišče te navedbe zavrnilo, medtem ko sprejeta odločitev daje podlago za drugačno razumevanje, in sicer da je sodišče vseeno sprejelo tožnikove trditve o preteklem preganjanju talibanov in da zato šteje njihov prevzem oblasti v izvorni državi za relevanten. Razlogi izpodbijane sodbe so torej v tem delu nejasni.

10. Končno pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti, v čem so smernice in priporočila UNHCR iz avgusta 2021 in februarja 2022 podlaga, ki je bistvenega pomena za ugotovitev, da tožnik izpolnjuje pogoje, kot so za priznanje subsidiarne zaščite urejeni v Direktivi 2011/95/EU in ZMZ-1. V obrazložitvi samo posplošeno navaja, da pritožnica tem smernicam ni oporekala in da zato tako ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z aktualno situacijo v tožnikovi izvorni državi predstavlja nesporno dejstvo, pri čemer se tudi ne opredeli do pritožničinih navedb (čeprav jih v 20. točki obrazložitve povzema), da smernice vsebujejo predlog, da se v trenutnih razmerah prekine odločanje za prosilce z mednarodno zaščito iz Afganistana (razen v primerih, ko se jim prizna status begunca).

11. Glede na navedeno je utemeljen pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče je zato že iz tega razloga pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).