Jedro

V 39. členu ZDZdr so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.

Udeleženka ogroža svoje zdravje in življenje, saj pred sprejemom zaradi bolezenskega doživljanja bolezni že deset dni ni spala, takšno dolgo obdobje brez spanja pa udeleženko ob obliki preganjavice, kot jo ima, neposredno življenjsko ogroža. Udeleženka lahko huje ogroža tudi zdravje drugih, saj obstaja zelo velika verjetnost ponovitve heteroagresije, zlasti v domačem okolju do očeta, zato je zdravljenje udeleženke pod posebnim nadzorom brez njene privolitve nujno potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom omejilo udeleženki prisotnost pri izvajanju dokazov (I.točka izreka) ter sklenilo, da se udeleženko zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike X. najdlje do 31. 10. 2018 (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje zadržana oseba. Opozarja na fizično, predvsem pa psihično in ekonomsko nasilje, ki ga nad njo izvaja oče. Navaja, da ji je oče, ko je bila še študentka skoraj zlomil vrat. Za rešitev njenega problema so vsi po vrsti uporabljali mediacijo, čeprav se mediacija po Instanbulski konvenciji več ne uporablja, temveč se mora nasilje takoj ustaviti. V hiši je poslikala določene stvari in prosila svojega zdravnika, da je dal izjavo kriminalistu. Ker kriminalist tudi tokrat ni ukrepal, je prišlo do te težke situacije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvo sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno uporabilo materialno pravo ter svojo odločitev utemeljilo z jasnimi in razumnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS). Vendar z Ustavo zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

6. V 39. členu Zakona o duševnem zdravju1 so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve in sicer: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 7. Sodišče je na podlagi 61. člena ZDZdr postavilo izvedenca psihiatrične stroke, dr. K. K., kot strokovnega pomočnika sodišča, saj je lahko sodišče le s pomočjo strokovnega znanja, s katerim samo ne razpolaga, ugotovilo, ali so izpolnjene predpostavke iz citiranega 39. člena ZDZdr.

8. Izvedenec je na podlagi opravljenega kliničnega pregleda udeleženke in njene zdravstvene dokumentacije podal mnenje, da je pri udeleženki ugotovljena huda oblika trajne duševne motnje paranoidne shizofrenije, zaradi katere je bila že šestintridesetič sprejeta na zdravljenje v UPK X. Tokrat je bila sprejeta dva meseca po zadnjem odpustu iz UPK X., pri čemer je njeno zadnje zdravljenje trajalo okvirno tri mesece. Večina njenih zadnjih sprejemov v bolnišnico je bila zato, ker je po odpustih iz bolnišnice takoj prenehala z uživanjem zdravil. Bistvena oblika zdravljenja duševne motnje udeleženke je namreč redno uživanje ustreznih zdravil, ki pa jih udeleženka po bolnišničnem zdravljenju, ko torej ni več nadzorovana, opusti in tako pride do akutnega poslabšanja. Udeleženka se počuti življenjsko ogrožena, najbolj s strani očeta in državnih organizacij, ki naj ji ne bi verjele. Bolezensko blodnjavo prepričanje povsem obvladuje njeno voljno sfero in zato ravna v skladu z nanašalnimi in preganjalnimi blodnjami. V teh stanjih poslabšanj je udeleženka besedno in fizično agresivna, predvsem do očeta in tudi do bolnišničnega oseba ter policije, o čemer priča obsežna zdravstvena dokumentacija. Zaradi te duševne motnje je udeleženkina presoja realnosti hudo motena, enako je hudo motena udeleženkina sposobnost obvladovati svoje ravnanje, v kar se je prvo sodišče prepričalo na podlagi njenega zaslišanja in tudi z neposredno zaznavo.

9. Udeleženka ogroža svoje zdravje in življenje, saj pred sprejemom zaradi bolezenskega doživljanja bolezni že deset dni ni spala, takšno dolgo obdobje brez spanja pa udeleženko ob obliki preganjavice, kot jo ima, neposredno življenjsko ogroža. Udeleženka lahko huje ogroža tudi zdravje drugih, saj obstaja zelo velika verjetnost ponovitve heteroagresije, zlasti v domačem okolju do očeta, zato je zdravljenje udeleženke pod posebnim nadzorom brez njene privolitve nujno potrebno.

10. Prvostopenjsko sodišče je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, kot s pridržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom, saj ambulantno zdravljenje, zdravljenje na odprtem oddelku in nadzorovana obravnava zaradi udeleženkinega bolezenskega stanja in nesposobnosti sodelovanja ne bi bili učinkoviti.

11. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tako pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu in ker tudi nobena uradoma upoštevna kršitev pravil postopka ni bila storjena, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Uradni list RS št. 77/2008, 46/2015, nadaljevanju ZDZdr.