Jedro

Sodišče soglaša s tožečo stranko, da je ugotovitve Evropskega urada za boj proti goljufijam mogoče šteti le za enega izmed dokazov v postopku, kar pomeni, da bi morala biti dokazna vrednost tega dokaza ocenjena v povezavi z drugimi dokazi.

Neraziskano je ostalo, kakšen je bil končni namen uvožene kovine, četudi je Sodišče EU v sodbi št. C-373/08 opozorilo, da je pri odločanju o tem, ali je ob predelavi in obdelavi silicijeve kovine prišlo do spremembe značilnosti silicija, treba upoštevati objektivno in dejansko razlikovanje med osnovnim in predelanim proizvodom in namenom silicija, ki se, prav zaradi različne čistosti in tudi namembnosti, razvršča v dve tarifni podštevilki.

Tožena stranka je nepopolno ugotovila dejansko stanje, svojo odločitev pa v celoti oprla le na ugotovitve OLAF-a. Svoje odločitve, zakaj je tem ugotovitvam dala težo pred ostalimi dokazi, ni ustrezno obrazložila in je zatorej ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 214. člena ZUP), kar pomeni kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Sežana št. DT 4242-3/2014-2 z dne 7. 2. 2014 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Carinski urad Sežana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugotovil, je bilo v času od 21. 4. do 24. 8. 2011 po carinskih deklaracijah Izpostave Terminal Sežana, ki jih je vložil deklarant družba A. Ltd., d.o.o., kot posredni zastopnik uvoznika, to je tožeče stranke, v prost promet v okviru davčno oproščene dobave v drugo državo članico sproščeno blago, ki je bilo deklarirano kot „silicon metal s poreklom iz Tajvana“, četudi je bilo dejansko po poreklu iz LR Kitajske. Zaradi tega je odmeril doplačilo protidampinških dajatev v znesku 192.022,82 EUR in določil, da sta ta znesek, skupaj z zamudnimi obrestmi, dolžna solidarno poravnati tako deklarant, torej družba A. Ltd., d.o.o. kot tudi tožeča stranka.

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je opravil naknadno preverjanje carinskih deklaracij, ki jih je vložil deklarant A. Ltd., d.o.o. Po določbi 78. člena Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS) namreč lahko carinski organi po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta deklaracije ponovno pregledajo po odobritvi prepustitve blaga. Če carinski organi pri ponovnem pregledu deklaracije ugotovijo, da so bile določbe o carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri tem pa upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo. V obravnavanem je bila v prost promet sproščena silicijeva kovina, ki jo je izvozila družba B., Ltd. iz Tajvana, uvoznik in prejemnik blaga pa je bila tožeča stranka. V deklaracijah je bilo deklarirano, da je uvoženo blago po poreklu iz Tajvana.

3. Carinski urad se je za naknadno preverjanje deklaracij odločil po tem, ko je pridobil informacije Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF) v zvezi s preiskavo domnevnega pretovarjanja silicijeve kovine po poreklu iz LR Kitajske preko Tajvana zaradi izogibanja plačilu protidampinških dajatev. Po podatkih odbora Euroalliages namreč na Tajvanu ni proizvodnje silicija. OLAF je države članice opozoril na določbo 24. člena CZS, po kateri se za blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah, šteje, da je po poreklu iz tiste države, kjer je bilo nazadnje bistveno in gospodarsko upravičeno predelano ali obdelano, tako da je rezultat te predelave ali obdelave nov proizvod. Izpostavil je sodbo Sodišča EU št. C-373/08 z dne 11. 2. 2010, kjer je bilo opredeljeno, kaj je mogoče šteti za bistveno predelavo ali obdelavo blaga, predmet postopka pa je bila prav silicijeva kovina, ki jo je iz LR Kitajske uvozila Indija. V sodbi je pojasnjeno, da se ločevanje, drobljenje in čiščenje silicijevih blokov ter nadaljnje presejanje, razvrščanje in pakiranje silicijevih kristalov, ki so nastali z drobljenjem, ne šteje za predelavo ali obdelavo, na podlagi katere se blagu dodeli poreklo v smislu 24. člena CZS.

4. V obravnavanem primeru je OLAF preiskavo opravil v dveh fazah, za pomoč pa zaprosil pristojne organe Tajvana, in sicer tamkajšnja Urad za zunanjo trgovino (v nadaljevanju BOFT) in Preiskovalni oddelek Generalnega carinskega direktorata (v nadaljevanju DOI). Prvi del preiskave je bil opravljen v času od 22. 5. do 27. 5. 2011, med drugim tudi v družbi B., Ltd. Predstavnik tega podjetja je pojasnil, da silicijevo kovino uvozijo iz LR Kitajske in jo nato predelajo v procesu prečiščevanja in to po lastni tehnologiji, ki poveča ceno silicijeve kovine. BOFT je na podlagi izsledkov prvega dela preiskave najprej razveljavil potrdila o nepreferencialnem poreklu silicijeve kovine, ki so bila izdana, med drugim, tudi za prej navedeno družbo, saj je ugotovil, da nova cena predelane silicijeve kovine ne presega cene uvožene kovine vsaj za 35 %, kar je, skladno s pravili tajvanske zakonodaje, pogoj za izdajo potrdila o nepreferencialnem poreklu blaga. Po pritožbi podjetij je BOFT svojo odločitev spremenil. OLAF je zato v septembru 2012 opravil drugi del preiskave v Tajvanu, v misiji pa je sodeloval tudi kemik iz Nizozemske dr. C.C. Cilj preiskave je bil pridobiti informacije o postopku prečiščevanja silicijeve kovine. V postopku je bilo ugotovljeno, da družbe B., Ltd., D. Ltd. in E. Ltd. dejansko poslujejo kot en sam subjekt in imajo licenco, da obratujejo kot tovarna, v njej pa je lahko delegacija OLAF-a videla le obračalni, presejalni in drobilni stroj, dostop do ostale proizvodnje pa jim ni bil dovoljen. Delegacija je obiskala tudi Državno univerzo za tehnologijo v Tajpeju, konkretno prof. F.F., ki je opravljal analizo vzorcev za tri prej navedena podjetja, četudi jih ni nikoli osebno obiskal, pač pa analize opravil po tem, ko so mu bili dostavljeni vzorci silicijeve kovine pred in po prečiščevanju. Rezultat njegovih preiskav je pokazal, da je bilo po prečiščevanju iz kovine odstranjenih več kot 80 % nečistoč. Dr. C.C. se z analizo prof. F.F. ni strinjal in oporekal rezultatom. Ocenjeval je, da je z mehansko obdelavo silicijeve kovine, kot se izvaja v izvoznih družbah v Tajvanu, mogoče doseči največ 50 do 60 % odstranitve nečistoč. Postopek odstranjevanja nečistoč sicer OLAF-u ni bil predstavljen, saj je družba zavrnila možnost pregleda njihove tehnologije. Na podlagi rezultatov obeh delov preiskave je OLAF ocenil, da je družba B. Ltd. le uvažala silicijevo kovino iz LR Kitajske, nato pa jo po enostavnem postopku drobljenja izvozila, kar pa ne zadostuje za pridobitev tajvanskega porekla blaga. Skladno s tem zaključkom je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, s katero je družbi A. Ltd., d.o.o. in tožeči stranki naknadno obračunal protidampinške dajatve za uvoženo silicijevo kovino iz Tajvana, in sicer zato, ker je štel, da je poreklo tega blaga LR Kitajska.

5. Tožeča stranka in družba A. Ltd., d.o.o. sta zoper prvostopenjsko odločbo vložili pritožbi, obe pa je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 498-1-10/2014-2 z dne 30. 1. 2015 zavrnil. 6. Drugostopenjski organ je v odločbi uvodoma povzel ugotovitve prvostopenjskega organa in se jim v celoti pridružil, nato pa povzel pritožbene navedbe obeh pritožnikov ter se do njih opredelil. Posebej je izpostavil, da je prvostopenjski organ celotno dokazno gradivo vročil pritožnikoma, enako tudi končno poročilo OLAF-a, na katerega sta oba podala pripombe. Iz poročila izhaja, da je bila silicijeva kovina, ki so jo izvažala preiskovana podjetja na Tajvanu, torej tudi družba B. Ltd., v pretežni meri uvožena iz LR Kitajske (95 %), nekaj tudi iz Belizeja, Mauritiusa in Hongkonga. Zato se je ob sodelovanju z DOI preverjalo le uvoze iz LR Kitajske. Prvostopenjski organ ni vodil ugotovitvenega postopka glede porekla silicijeve kovine, pač pa je ta postopek vodil OLAF, kar je bila tudi podlaga za sprejem odločitve. Rezultati preiskave so pokazali, da delež odstranjenih nečistoč v silicijevi kovini, ki je bila uvožena iz LR Kitajske ter na Tajvanu le mehanično obdelana, ni presegel 80 %, kar je sicer meja, da bi bilo mogoče predelano kovino šteti kot blago, ki je s tako predelavo pridobilo novo poreklo, torej v konkretnem primeru poreklo Tajvana. Izvedensko mnenje, na katerega se sklicujeta pritožnika, to je mnenje prof. G.G., ki kaže, da naj bi bilo mogoče z mehansko metodo doseči višji odstotek odstranitve nečistoč iz kovine, kot to ugotavlja dr. C.C., teh ugotovitev ne more spremeniti, saj se to mnenje ne nanaša na postopek predelave silicijeve kovine na Tajvanu, pač pa v Indiji. Enako tudi ni relevantno sklicevanje na sodbo Davčnega sodišča v Hamburgu, saj sodne odločitve, ki so sprejete v drugi državi članici, niso zavezujoče. 7. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V sodbi uvodoma izpostavlja sodbo tukajšnjega sodišča opr. št. III U 181/2014 z dne 19. 2. 2015. V tem postopku, ki je vsebinsko enak obravnavanemu, je sodišče odločitev tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno obravnavo, saj je ugotovilo, da je dejansko stanje v zvezi s čiščenjem in drobljenjem silicijeve kovine ostalo nepopolno ugotovljeno. Enako to velja tudi za obravnavano zadevo.

8. Tožena stranka je v postopku kršila pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Prvostopenjski organ je odločil, ne da bi pred tem pridobil konkretne dokaze o poreklu blaga. Zgolj na podlagi poročil OLAF-a namreč tožena stranka ni mogla z gotovostjo ugotoviti identitete oziroma porekla konkretnega blaga, prav tako OLAF ni preiskal konkretnih izvozov in uvozov blaga. Četudi je bilo znano, da je bila silicijeva kovina uvožena na Tajvan tudi iz drugih držav in ne le LR Kitajske, se njen izvor ni preverjal, pač pa preverjalo le ali sta bili na Tajvanu pri obdelavi kovine uporabljeni dve metodi prečiščevanja, in sicer kemična metoda in postopek taljenja. Učinki uporabljene mehanske metode se niso preverjali. To pomeni, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno le na podlagi pavšalnih domnev, dokaznemu predlogu tožeče stranke, da se določi izvedenec za metalurgijo, pa tožena stranka ni sledila. Tožena stranka je postopek vodila v nasprotju z načelom materialne resnice kot enim od temeljnih načel upravnega postopka, saj dejanskega stanja ni ugotavljala, pač pa se oprla le na podatke OLAF-a. Tako poročilo ne more biti neizpodbiten dokaz, pač pa le eden od dokazov, ki bi ga morala tožena stranka oceniti glede na preostale dokaze. Postopanje OLAF-a kaže, da je celotna preiskava potekala pod predpostavko, da s tem, ko na Tajvanu ni uporabljena kemična metoda za prečiščevanje silicijeve kovine, pač pa le mehanska, ni mogoče prečistiti kovine tako, da bi s tem pridobila novo poreklo. Tako postopanje krši temeljna pravila postopka, zlasti načelo materialne resnice, načelo zaslišanja stranke, načelo proste presoje dokazov in pravico stranke do izjave v postopku. Tožena stranka bi morala dokazati tako izvor kovine kot tudi končni rezultat po njenem čiščenju. Prav tako tožena stranka ni preverjala dobrovernosti tožeče stranke, četudi se je na to sklicevala.

9. Tožena stranka je pri svoji odločitvi zmotno uporabila materialno pravo. Prezrla je, da sodba Sodišča EU št. C-373/08 z dne 11. 2. 2010 določa, da je odstotek odstranitve obstoječih nečistoč iz silicijeve kovine treba ocenjevati glede na njeno predvideno uporabo. Te predvidene uporabe tožena stranka ni preverjala, četudi je tožeča stranka predlagala, da to oceni izvedenec. Sodba Sodišča EU kaže, da oceni OLAF-a ni dopustno nepogojno slediti, pa tudi sicer države članice zavračajo dokazno vrednost OLAF-ovih ugotovitev porekla in sledijo mnenju stroke. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je bil namen predelave silicija v Tajvanu uporaba za zlitine v aluminijski industriji, vendar pa je OLAF vztrajal pri zaključkih uporabe silicija v elektroniki ali solarni industriji, kar zahteva različno čistost silicijeve kovine. Če bi bil ta namen uporabe upoštevan, bi bili izsledki drugačni. Izsledki prof. G., na katerega se je sklicevala tožeča stranka že v pripombah na ugotovitve OLAF-a, namreč kažejo, da je silicijeva kovina, ki jo uvaža Tajvan, neuporabna, po odstranitvi žlindre pa se spremenijo njene fizikalne in kemijske lastnosti, tako da je odstotek odstranitve nečistoč iz kovine večji od praga 80 %. Tožeča stranka sodišču primarno predlaga, da opravi glavno obravnavo, izvede dokaze ter na tej podlagi v zadevi odloči, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka naj ji povrne tudi stroške postopka.

10. V pripravljalni vlogi z dne 16. 10. 2015 je tožeča stranka svoje navedbe dopolnila in predlagala, naj sodišče pri odločanju upošteva tudi sodbo Finančnega sodišča v Hamburgu št. 4 K 84/2014 z dne 11. 9. 2015, ki v času izdaje odločbe na prvi stopnji še ni obstajala niti še ni obstajala v času vložitve tožbe. To sodišče je obravnavalo povsem enak primer kot je predmetni, pri tem pa pritrdilo argumentom tožeče stranke, ki so bili enaki kot v tem postopku.

11. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri vseh svojih zaključkih iz izpodbijane odločbe in pojasnila, da je do vseh trditev tožeče stranke svoja stališča zavzela že v drugostopenjski odločbi.

K točki I izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Po določbi 78. člena CZS lahko carinski organi po odobritvi prepustitve blaga ponovno pregledajo deklaracije in to po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta. Pri tem ponovnem preverjanju lahko preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z blagom, ki je bilo sproščeno v prost promet ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, vse to pa zato, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Carinski organi lahko pregledajo tudi blago, če ga je še mogoče predložiti. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi, ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo.

14. Skladno z opisano določbo 78. člena CZS je v obravnavanem primeru prvostopenjski organ opravil naknadno preverjanje carinskih deklaracij, ki jih je v času od 21.4 do 24. 8. 2011 vložil deklarant družba A. Ltd., d.o.o., kot posredni zastopnik uvoznika, to je tožeče stranke. Predmet uvoza po preverjanih deklaracijah je bila silicijeva kovina, ki je bila na deklaracijah deklarirana kot „silicon metal s poreklom iz Tajvana“, tožena stranka pa je po izvedenem postopku, v katerem je preverjala dejansko poreklo uvoženega blaga, ocenila, da je njegovo poreklo LR Kitajska in ne Tajska ter skladno s tem zaključkom obračunala protidampinške dajatve, vključno z zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka toženi stranki očita, da je v postopku odločanja kršila pravila postopka, nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo.

15. Sodišče se je pri odločanju oprlo na odločbo 24. člena CZS, po kateri se blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah, šteje za blago po poreklu iz tiste države, v kateri je bila, v za to opremljenem podjetju, opravljena zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava in katere izid je izdelava novega proizvoda ali predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje. Tožeča stranka ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da Tajvan razpolaga s silicijevo kovino, pač pa da jo uvaža. Trdi pa, da je ta uvožena kovina na Tajvanu očiščena nečistoč do take mere, da prestavlja tako obdelana silikonska kovina nov proizvod, torej da zaradi te obdelave pridobi poreklo Tajvana. Sodišče ugotavlja, da je vsebino določbe 24. člena CZS celovito pojasnilo Sodišče EU v sodbi št. C-373/08, na katero se sklicujeta tako tožena kot tudi tožeča stranka, sodbo pa gre razumeti kot zaključeno celoto. Ni torej dovolj upoštevati zgolj končne odločitve Sodišča EU v konkretno obravnavani zadevi, v kateri je bilo ob uvozu silicijeve kovine ugotovljeno, da se ločevanje, drobljenje in čiščenje silicijevih blokov ter nadaljnje presejanje, razvrščanje in pakiranje silicijevih kristalov, ki nastanejo z drobljenjem, ne šteje za predelavo, pač pa je treba upoštevati vsa pojasnila sodišča o tem, kdaj je mogoče predelavo oziroma obdelavo silicijeve kovine šteti kot tako, da pridobi ta kovina novo poreklo.

16. Sodišče EU je pojasnilo, da je zadnja predelava ali obdelava v smislu 24. člena CZS bistvena samo, če pridobi proizvod posebne lastnosti in sestavo, ki jih pred to predelavo ali obdelavo ni imel. Če posegi na proizvodu sicer spremenijo njegovo uporabo, ne pride pa do kakovostne spremembe njegovih lastnosti, ker vključujejo le razdelitev in spremembo predstavitve proizvoda, ni mogoče govoriti o novem poreklu proizvoda (točka 46 in 47). Sodišče EU nadalje ugotavlja, da se silicij uvršča v dve tarifni podštevilki, odvisno od stopnje čistosti silicija, in sicer v prvo silicijeve kovine, katerih stopnja čistosti je enaka ali višja od 99,9 %, v drugo pa tiste, katerih stopnja čistosti je nižja. Sodišče EU izpostavlja, da taka razlika v razvrstitvi ustreza tako razliki v uporabi silicija, kot tudi delu, ki je potrebno za njegovo predelavo (točka 48). Zgolj ločevanje blokov silicijeve kovine ter presajanje, razvrščanje in nadaljnje pakiranje torej ne vpliva na poreklo kovine (točka 51). Če pa se s postopki čiščenja in drobljenja doseže, da je iz kovine izločenih najmanj 80 % nečistoč, pridobi kovina novo poreklo. To je mogoče tudi v primeru drobljenja kovine, torej brez uporabe kemijskih procesov, vendar pod pogojem, da je ta postopek namenski in nadzirano zmanjšuje nečistoče, osnovna kovina pa se v tem postopku razbije v delce, ki imajo drugačne fizikalne ali kemijske lastnosti od prvotnega materiala. Prav to tovrstne mehanske postopke loči od postopkov preprostega zdrobljenja kovine, ki novih lastnosti kovine ne ustvarjajo (točka 52). Menilo za določitev porekla ob predelavi silicija je torej upoštevanje pomembne kakovostne značilnosti te kovine, na podlagi objektivnega in dejanskega razlikovanja med osnovnim in predelanim proizvodom ter namenom kovine (točka 53).

17. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev, da je silicijeva kovina, ki jo je tožeča stranka uvozila iz Tajvana, po poreklu iz LR Kitajske, oprla na ugotovitve OLAF-a. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je namreč tožena stranka pojasnila, da prvostopenjski organ ni sam vodil ugotovitvenega postopka v zvezi z ugotavljanjem porekla silicijeve kovine, pač pa OLAF v sodelovanju s pristojnimi tajvanskimi organi. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da je ugotovitve OLAF-a mogoče šteti le za enega izmed dokazov v postopku, kar pomeni, da bi morala biti dokazna vrednost tega dokaza ocenjena. OLAF je namreč preiskovalni organ (sklep Komisije EU z dne 8. 4. 1999), kar pomeni, da dokazom, ki jih zbere, ni mogoče pokloniti vere, ne da bi bili pred tem ocenjeni v povezavi z drugimi dokazi. 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) namreč organu, ki vodi upravni postopek nalaga, da ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito odločitev, uradna oseba pa mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, presoditi na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (10. člen ZUP).

18. Sodišče meni, da je v obravnavanem primeru tožena stranka svojo odločitev oprla le na zaključke OLAF-a, ni pa se opredelila do dokazov, ki jih je ponudila tožeča stranka, oziroma, povedano drugače, te predlagane dokaze je ocenila tako, da je sledila zaključkom OLAF-a, ne da bi pri tem pojasnila, zakaj so ti zaključki bolj prepričljivi od drugačnih dokazov. Tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj se je tožena stranka oprla le na izvedensko mnenje izvedenca dr. C. in v čem je to mnenje bolj prepričljivo kot nasprotni mnenji tajskega izvedenca prof. F. in dr. G. Prvi izvedenec namreč trdi, da je spremembo fizikalnih in kemijskih lastnosti silicijeve rude tako, da se iz nje odstrani več kot 80 % nečistoč, mogoče doseči le v kombinaciji mehanskega in kemijskega čiščenja, ne pa le z mehanskim čiščenjem, preostala dva pa zatrjujeta, da je mogoče tak učinek doseči tudi le z mehanskimi postopki. Za dr. G. je tožena stranka pojasnila, da je ocenjeval vprašanje porekla silicijeve kovine iz Indije in da že zato ni relevantno, ne da bi se ob tem izjasnila o trditvi tožeče stranke, da prav to izvedensko mnenje kaže, da je mogoče z odstranitvijo žlindre iz silicijeve kovine na mehanski način doseči spremembo njenih fizikalnih in kemijskih lastnosti. Ob tem sodišče izpostavlja, da je tudi Sodišče EU v zgoraj opisani sodbi št. C-373/08 dopustilo možnost, da je z mehanskim čiščenjem mogoče doseči spremembo lastnosti kovine, kolikor je ta postopek namenski in nadziran ter da je tak postopek treba ločiti od sicer običajnega drobljenja proizvoda, ki lastnosti kovine ne spreminja (točka 52 sodbe). Smiselno enako bi bilo mogoče razumeti tudi zatrjevanja prof. F. Sodišče zato meni, da bi se morala tožena stranka opredeliti do obeh izvedenskih mnenj in ne zgolj slediti mnenju dr. C., zlasti ne v delu, kjer komentira izvedensko mnenje prof. F. To še zlasti velja zato, ker si delegacija OLAF-a ni uspela ogledati celotnega procesa obdelave silicijeve kovine, pač pa le del procesa mletja v bobnu, saj ji je bil dostop do preostalega dela proizvodnje onemogočen.

19. Sodišče meni, da je ugotovitve OLAF-a kot preiskovalnega organa zatorej treba šteti le kot enega izmed dokazov in ga tako tudi oceniti, ne pa tem ugotovitvam dati težo pred ostalimi, ne da bi bilo to ustrezno argumentirano. Dejstvo je tudi, da so ugotovitve OLAF-a po svoji vsebini splošen prikaz postopkov, ki se odvijajo po uvozu silicijeve kovine na Tajvanu, pa še te le delne, saj je bil pregled celotnih procesov obdelave kovine onemogočen. Prav tako ostaja odprto vprašanje, zakaj je tožena stranka izhajala iz trditve, da je bila kovina uvožena prav iz LR Kitajske, četudi je iz dokazov, ki jih je zbral OLAF, razvidno, da se del te kovine (četudi v manjšem obsegu 5 % celotnega uvoza) uvaža na Tajvan tudi iz Belizeja, Mauritiusa in Hongkonga. Tudi te okoliščine tožena stranka ni pojasnila v zadostni meri, pač pa se sklicevala le na postopek OLAF-a. Prav tako je ostalo neraziskano, kakšen je bil končni namen uvožene kovine, četudi je Sodišče EU v zgoraj citirani sodbi opozorilo, da je pri odločanju o tem ali je ob predelavi in obdelavi silicijeve kovine prišlo do spremembe značilnosti silicija treba upoštevati objektivno in dejansko razlikovanje med osnovnim in predelanim proizvodom in namenom silicija, ki se, prav zaradi različne čistosti in tudi namembnosti razvršča v dve tarifni podštevilki.

20. Sodišče torej ugotavlja, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, svojo odločitev pa v celoti oprla le na ugotovitve OLAF-a. Svoje odločitve, zakaj je tem ugotovitvam dala težo pred ostalimi dokazi, ni ustrezno obrazložila in je zatorej ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 214. člena ZUP), kar pomeni kršitev pravil postopka. Sodišče je iz teh razlogov izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotovljene kršitve odpraviti, zlasti pa v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti dejanski izvor kovine ter vse dostopne dokaze oceniti vsakega posebej in nato vse dokaze skupaj. Tožena stranka bo morala ugotoviti kakšen je bil v konkretnem primeru postopek čiščenja silicijeve kovine na Tajvanu ter šele nato presoditi ali je ta postopek pomenil le drobljenje kovine v manjše delce in novo pakiranje ali pa tudi spremembo njene kemijske in fizikalne sestave, ob tem pa upoštevati, da ta sprememba ni nujno posledica kemične obdelave kovine, pač pa lahko tudi namenske in nadzirane mehanske obdelave. Tožena stranka bo pri ponovnem odločanju morala preveriti tudi končni namen uporabe uvožene kovine kot enega izmed elementov ocenjevanja in šele nato oceniti ali je prišlo z obdelavo do take spremembe silicijeve kovine, da je mogoče govoriti o novem poreklu. Nenazadnje bo morala tožeča stranka oceniti tudi vprašanje dobrovernosti tožeče stranke v smislu točke b) drugega odstavka 220. člena CZS, do česar se doslej ni opredelila.

K točki II izreka:

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal odvetnik.