Jedro

Stranka z uveljavljanjem kršitev določb pravdnega postopka ne more vsebinsko uveljavljati zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo glede zahtevka pod točko 1, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je toženka motila tožnika v njegovi soposesti dela parcele, kjer v naravi poteka pot s tem, da je 11.6.2008 na začetek te poti postavila električno pomično ograjo (I. točka). Nadalje je ugodilo tožbenemu zahtevku pod točko 2 in 3, s katerima tožnik zahteva, da toženka v roku 8 dni s poti, ki poteka preko parcele 1013/4 k.o. Š. g. odstrani postavljeno premično ograjo ali tožniku izroči daljinski upravljalec te ograje in tako omogoči tožniku nemoteno uporabo dostopa ter da se toženki v bodoče prepoveduje posegati s takšnimi in podobnimi ravnanji, predvsem pa s postavljanjem ovir na del parcele 1013/4 k.o. Š. g., kjer poteka pot, v soposest tožnika, ki jo ima na tem delu parcele 1013/4 k.o. Š. g. (II. točka). Ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi, opr. št. P 225/2008 z dne 26.6.2008 je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka). Nadalje je toženki naložilo, da v roku 8 dni od prejema sklepa izroči tožniku daljinski upravljalec postavljene električne pomične ograje, ki je postavljena na del parcele 1013/4 k.o. Š. g., ki je v naravi pot in se ji prepoveduje ponovno postavljanje ovir na tem delu nepremičnine. Za primer, da toženka ne bo izpolnila navedene obveznosti ter v danem roku izročila daljinskega upravljalca postavljene električne pomične ograje, ali če bi v nasprotju s prepovedjo na pot, ki poteka po parceli 1013/4 k.o. Š. g. ponovno postavila ovire, se toženki izreče denarna kazen v višini 2.000,00 EUR. Če tožena stranka ne bo izpolnila svojih obveznosti iz točke IV. sklepa sodišča prve stopnje, bo sodišče po uradni dolžnosti izvršilo izrečeno denarno kazen. Hkrati bo izdalo nov sklep, s katerim bo določilo toženki nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo, višjo denarno kazen za primer, če toženka niti v novem roku ne bo izpolnila svoje obveznosti. Zoper toženko, ki kljub drugi oziroma naslednji izrečeni kazni ne bo izpolnila svoje obveznosti, bo sodišče postopalo še naprej tako, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne bo dosegel 41.729,26 EUR (IV. točka). Sodišče prve stopnje je odločilo tudi, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 1.610,29 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila (V. točka).

Zoper II., III., IV. in V. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu razveljavi oziroma spremeni tako, da se tožbeni zahtevek in začasna odredba v celoti zavrneta, tožniku pa naloži plačilo stroškov toženki. Sklep je v izpodbijanem delu nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, saj istočasno odloča o tožbenem zahtevku in o začasni odredbi, ki je enaka restitucijskemu tožbenemu zahtevku. Sklep je neizvršljiv, ker ni določeno izvrševanje soposesti, sploh pa ni izvršljiv restitucijski zahtevek. Toženka je v skladu z novim 286.b členom ZPP takoj ugovarjala dve procesni kršitvi, ampak šele po uveljavitvi sprememb ZPP, saj so šele od takrat pravdne stranke dolžne takoj ugovarjati procesno kršitev, zato zavrnitev dveh ugovorov zaradi prekluzije ni dopustna. Sosporništvo na strani toženke je le-ta navedla že na prvem naroku, ko je predlagala zaslišanje priče J. K., ki naj bi povedal, kdo je premično ograjo dejansko postavil in na čigavo naročilo, prav tako pa je soposest zatrjevala toženka na zaslišanju. Toženka in njen mož sta tako po materialnem pravu nujna sospornika, zato je restitucijski del nedeljiv in ga lahko izpolnita le oba nujna sospornika. Ni mogoče naložiti enemu soposestniku, da bi z restitucijo posegel v soposest drugega soposestnika, ki ni bil tožen. Drugi procesni ugovor pa se je nanašal na nedoločenost tožbenega zahtevka, saj ni jasno, kakšno posestno stanje na delu zemljišča toženke ta sklep varuje. Kljub temu je sodišče zahtevku ugodilo in v izreku priznalo neomejeno soposest dostopa tožniku. Tožnik bi moral v tožbenem zahtevku konkretno navesti izvršitvena dejanja. Iz obrazložitve izhaja dvom, ali sodišče ugotavlja zadnjo soposest, ker enkrat govori o uporabi konj, nato pa o dovozu vode, o dostopu s kmetijsko mehanizacijo in podobno. Toženka v pritožbi ponovno navaja, da sta bila investitorja vrat ona in njen mož. Ta je bil predlagan za zaslišanje, pa sodišče temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, bil pa je v tistem obdobju ves čas doma, prav tako so bile prisotne tudi ostale nezaslišane priče, ki so pomagale pri gradnji v času od 20.2.2008 do 24.5.2008 in bi lahko opisale način izvrševanja skupne posesti. V tem času tožena stranka (mišljeno tožnik) niti enkrat ni uporabil sporne poti. Priča V. pa ni govorila resnice. Če bi sodišče zaslišalo pričo na kraju samem bi se lahko prepričalo, da se z dvorišča njegove hiše ne vidi spornega zemljišča. Tudi zaslišane priče M. I., M. in Z. v letu 2008 niso videle tožnika, da bi uporabljal to pot. Sodišče se je osredotočilo na posestno stanje od leta 1996 dalje, ni pa se opredelilo glede dejstva, da od začetka leta 2008 pa do 24.5.2008 nobena priča ni videla tožnika, da bi uporabljal sporno pot. Tožnik je tisti, ki je na silo posegel v uporabo skupne posesti, kljub temu, da sta mu toženka in njen mož pred tem to prepovedala, zato se je toženka poslužila samopomoči in takoj, ko je bilo možno, postavila premično ograjo. Glede začasne odredbe pa toženka navaja, da je le-ta nepotrebna.

Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje s tem, da tožniku prizna tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, napravilo skrbno, prepričljivo in življenjsko dokazno oceno, ki jo sodišče druge stopnje sprejema za pravilno. Toženka tudi v pritožbi vztraja na navedbah, da je tožnik sporno pot na delu nepremičnine, parc. št. 1013/4 k.o. Š. g. prvič viciozno uporabil dne 24.5.2008 in je zato postavitev sporne električne pomične ograje zgolj samopomoč toženke nasproti viciozno pridobljene soposesti tožnika. Že sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja številnih prič pravilno zaključilo, da je toženka motila tožnika v njegovi soposesti poti, ter da niso izpolnjeni pogoji za njeno uveljavljanje samopomoči, s čimer se strinja tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožnik sporno pot uporabljal za gonjo živine in konj, za dovoz vode, dostop s kmetijsko mehanizacijo zaradi košnje in gnojenja ter občasno za druge potrebe do svojih parcel št. 1020 in 1021 k.o. Š. g., vse to pa je delal od leta 1996, ko je kupil omenjene nepremičnine. Tako so izpovedale priče M. I., F. Z., A. O., F. M. in A..V. Pritožnica pa ne pojasni, zakaj bi zaslišanje prič na kraju samem bolj razjasnilo zatrjevano stanje oziroma kako bi prisotnost prič na ogledu spremenilo njihovo izpovedbo. Glede na to, da so priče v sodni palači verodostojno izpovedale v zvezi s sporno potjo, sodišče pa razpolaga tudi s fotografijami poti, ogled na kraju samem ni bil potreben.

Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožnik izvrševal zadnjo mirno soposest nad sporno potjo na delu parcele št. 1013/4 k.o. Š. g.; da je bila njegova soposest motena s tem, ko je toženka na začetek te poti postavila električno pomično ograjo; da je bilo motilno ravnanje protipravno, saj toženka ni dokazala, da bi bila soposest tožnika pridobljena viciozno in da je njena zatrjevana samopomoč neupravičena ter da je motilno dejanje storila toženka. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje z ugoditvijo zahtevku za posestno varstvo pravilno uporabilo tudi materialno pravo (32. do 35. člen Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ).

Res je, da je večina prič izpovedala, kakšno je bilo posestno stanje v letih od 1996 do 2008, zgolj priča A. V. pa je izpovedal, da je tudi v letu 2008 tožnik uporabljal sporno pot in sicer je vozil drva. Kljub temu pa je izpovedba te priče skupaj s prepričljivimi izpovedbami tožnika dovolj za zaključek, da je tožnik tudi v letu 2008 uporabljal sporno pot. Pripombo toženke, da je priča A. V. neverodostojen, ker iz svoje hiše ne vidi sporne poti, da bi povedal, ali je tožnika v letu 2008 videl izvrševati soposest poti, je zavrnilo že sodišče prve stopnje s pojasnilom, da je priča tožnika v letu 2008 videla na sporni poti, ko je sama pripravljala drva v svojem gozdu.

Sodišče prve stopnje pravilno pojasni, da je za posest značilno, da predstavlja dejansko oblast nad stvarjo, pri čemer ni potrebno, da bi imel posestnik neprestano stik s stvarjo. Izvrševanje posesti je namreč odvisno od vrste in objekta posesti. Pomembno je zgolj, da je posest pridobljena in da je posestnik vseskozi v položaju, da lahko posest na stvari izvaja. Tako je za tožnika bistveno, da je svojo posest, ki jo je pridobil v letu 1996, izvrševal na način, da je skoraj vsakodnevno uporabljal pot od pomladi do jeseni, v zimskem obdobju pa zaradi narave kmetijskega dela posest ni izvrševal vsakodnevno. Kljub temu pa to ne pomeni, da tožnik soposesti na sporni poti ni izvrševal v trenutku, ko je bilo izvršeno motilno ravnanje. Kot rečeno, če v zimskem obdobju tožnik ni vsakodnevno uporabljal poti, to še ne pomeni, da se je odrekel soposesti. Tako je logično in življenjsko sprejemljivo, da tožnik v začetku leta sporne poti ni redno uporabljal, zato tudi ni veliko prič, ki bi znale povedati, ali je pot uporabljal v začetku leta 2008. Kot rečeno, sodišče prve stopnje pravilno sledi izpovedbam tožnika, da je tudi v letu 2008 enako kot ostala leta opravljal kmetijske dejavnosti na svoji parceli, do katere pa je dostopal preko sporne poti.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je tožnik spremenil dotedanji način izvrševanja soposesti toženke in njenih družinskih članov, s tem ko je samovoljno posegel v posest. Glede na ugotovitev, da je tožnik izvrševal soposest na sporni poti, s tem ko je svojo posest izvrševal enako, kot jo je tudi leta poprej, ni spremenil dotedanjega načina izvrševanja soposesti in tako ni motil posesti toženke. Ker pa ni bilo ugotovljeno motenje soposesti toženke, pa ta ni upravičena do uporabe samopomoči, s tem ko je postavila električno pomično ograjo, tako da so tudi vse pritožbene navedbe o dovoljeni uporabi samopomoči brezpredmetne.

Toženka je na koncu prvega naroka za glavno obravnavo predlagala zaslišanje svojega moža J. K., da bi povedal, kdo je postavil ograjo in na čigavo naročilo, sodišče prve stopnje pa omenjenega dokaznega predloga pravilno in izvedlo. Toženka je namreč predlagala izvedbo dokaza za potrjevanje dejstev, ki do tedaj niso bila zatrjevana. Kdo je postavil ograjo in na čigavo naročilo, namreč do konca prvega naroka ni bilo sporno, toženka pa tudi pri predlaganju tega dokaza z zaslišanjem moža, ni zatrdila, kdo (razen toženke) je postavil ograjo in bil tako motilec poleg toženke. Pravzaprav toženka še v pritožbi ni zatrdila, kdo je dejansko postavil ograjo in na čigavo naročilo, če je to kdorkoli drug kot toženka sama.

Toženka je po naroku, ki je bil opravljen po spremenjenih določbah ZPP ugovarjala dve procesni kršitvi v postopku iz razloga, ker ni tožena prava stranka in ker zahtevek ni natančno določen. Oba ugovora pa je sodišče zavrnilo iz razloga prekluzije. Sodišče druge stopnje opozarja, da sodišče prve stopnje tekom postopka ni naredilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi upravičevali vložitev ugovora po 286.b členu ZPP. Z ugovorom, da ni tožena prava stranka, je namreč toženka ugovarjala pasivno legitimacijo, ki pa je ugovor materialnega prava. Z utemeljenostjo tega ugovora se namreč zahtevek zavrne po materialnem pravu, nima pa to nobenega vpliva na sam potek postopka. Ugovor materialnega prava pa se lahko poda do konca glavne obravnave, tako da s tem ugovorom toženka ni prekludirala. Kljub temu,pa mora stranka, ki poda takšen ugovor, upoštevati določbe 286. člena ZPP in dejstva ter dokaze, ki utemeljujejo ta ugovor, podati do konca prvega naroka za glavno obravnavo, česar pa toženka ni storila. Predlaganje dokaznega predloga z zaslišanjem priče in izpovedba stranke se ne šteje za zatrjevanje dejstev. Posledično se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do vprašanja, ali je bila tožena prava stranka, z ozirom na dejstvo, da je toženka šele po prvem naroku začela zatrjevati, da izvršuje posest sporne poti skupaj s svojimi družinskimi člani in da so vsi skupaj nujni sosporniki.

Prav tako nedoločenost tožbenega zahtevka ni kršitev, ki bi jo storilo sodišče, saj je tožbeni zahtevek del tožbe, vložitev tožbe je procesni akt stranke, sodišče pa je v skladu z 2. členom ZPP na takšen zahtevek vezano. Pritožbeni očitek v zvezi z nedoločenostjo tožbenega zahtevka, pa je neutemeljen. Iz izreka jasno izhaja, da mora toženka odstraniti postavljeno premično ograjo ali tožniku izročiti daljinski upravljalec te ograje, tako da bo bo tožniku nemoteno omogočen dostop. Poleg tega pa se v bodoče prepoveduje s kakršnimikoli ravnanji poseganje v soposest tožnika na delu parcele št. 1013/4 k.o. Š. g., kjer poteka pot. Nenazadnje pa toženka niti nima pravnega interesa za izpodbijanje izreka sklepa zaradi nedorečenosti, saj gre morebitna nejasnost izreka v škodo tožnika, ki ne bo imel varstva v izvršilnem postopku. Ostale pritožbene navedbe, da se ne ve, kaj je sodišče ugotavljalo in kako je dopustilo dostop do poti vsem prevoznim sredstvom, pa že mejijo na sprenevedanje, zato se sodišče druge stopnje do njih ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožnica izpodbija tudi III. in IV. točko izreka sklepa, ki predstavlja odločitev o ugovoru zoper začasno odredbo z dne 26.6.2008 in novo začasno odredbo, z razlogom, da je začasna odredba nepotrebna, ker je tožnik živino umaknil, tako da ni več potrebno dovažati vodo. Pojasniti je treba, da je tožnik živino umaknil prav iz razloga, ker je toženka motila njegovo soposest, torej če tožnik želi doseči restitucijo in živali pripeljati nazaj na pašo, tako da ji bo lahko dovažal tudi vodo, pa mora toženka prenehati z motilnimi ravnanji, zato je začasna odredba potrebna, saj se živali brez vode ne morejo pasti. Ni pa razumljiv pritožbeni očitek, da je začasna odredba v restitucijskem delu enaka tožbenemu zahtevku, poleg tega pa to niti ni res, saj v začasni odredbi nalaga toženki samo izročitev daljinskega upravljalca za pomik električne ograje v ugodenem tožbenem zahtevku pa je alternativno določena tudi možnost odstranitve ograje.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženka izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Enako tudi tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ne gre za potrebne stroške, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).